Up-235/96

23.6.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe P. za v. in v. c. p.o. P., podjetja TAMPON d.o.o. P. ter B. M. iz K., D. S. iz M., M. B. in V. K. iz V., M. K. iz T. pri O., M. Z. in F. K. iz M., R. O. iz L. na D. p., M. Š. iz Z., A. H. iz Ž., B. Š. z D., J. R. iz T. v., F. H. iz R., J. P. iz H. in D. M., F. R., M. P., M. P., Z. K. in M. P., vseh s P. - vse pritožnike zastopa B. R., odvetnik na P. - na seji senata dne 23. junija 1997

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba P. za v. in v. c. p.o. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 46/95 z dne 10.4.1996, sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cpg 32/95 z dne 22.2.1995 in odločbo SDK RS, podružnice Ptuj, št. 372 -17/93 z dne 29.11.1993 se ne sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba preostalih pritožnikov zoper iste posamične akte se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožniki navajajo, da je prvonavedeni 18.4.1991 (s spremembami 26.10.1992) ustanovil drugega, podjetje TAMPON, in nanj prenesel večji del kapitala v družbeni lastnini, s katerim je upravljal (skupaj z delom dejavnosti in delavcev), ne da bi sam imel pravico upravljati novoustanovljeno podjetje. SDK RS je z izpodbijano odločbo naložila prvemu pritožniku, da mora zaradi odprave ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine po 48a. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v skladu z 8. točko istega člena) vknjižiti vračilo tako prenešenega družbenega kapitala in uskladitev delitve revalorizacijskih učinkov in dobička, kot da družbeni kapital ne bi bil prenesen.

Tožbeni zahtevek prvega pritožnika za odpravo te odločbe je - drugače kot sodišče prve stopnje - pritožbeno sodišče zavrnilo, zavrnjena je bila tudi revizija.

Smiselno zoper vse omenjene posamične akte, izrecno pa zoper odločbo SDK RS, vlagajo ustavno pritožbo poleg obeh podjetij še vsi posamezniki kot člani zbora delavcev prvega pritožnika oziroma člani upravnega odbora drugega pritožnika ter kot državljani.

Pritožniki zatrjujejo kršitev človekove pravice iz 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), načela zakonitosti, načela pravne in socialne države, prepovedi retroaktivnosti in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Predlagajo, naj Ustavno sodišče izpodbijano odločbo SDK kot nezakonito odpravi.

B.

Iz navedb v ustavni pritožbi in iz njenih prilog zanesljivo izhaja, da je odločbo SDK RS, podružnice Ptuj, v pravdi izpodbijal samo prvi pritožnik, preostali pritožniki pa ne in se prvemu tudi kot intervenienti v pravdi niso pridružili. Za vse pritožnike z izjemo prvega torej velja, da pred vložitvijo ustavne pritožbe niso izčrpali pravnih sredstev, kot to zahteva prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94). Obrazložitvi, da za pravdo niso bili aktivno legitimirani, ni mogoče pritrditi: vsaj kot intervenient se lahko v skladu z določbami 206. do 209. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 36/77 in kasnejši) udeležuje pravde vsakdo, kdor ima pravni interes do tega, da ena od strank, v tem primeru pač prvi pritožnik kot tožnik, uspe. Kdor torej vsaj v vlogi intervenienta ne izčrpa pravnih sredstev zoper posamični akt, zoper njega tudi ustavne pritožbe ne more vložiti.

5.Prvemu pritožniku pa človekove pravice očitno niso bile kršene, kot to zatrjuje.

V čem naj bi izpodbijana odločba SDK ali katera od instančnih sodb kršila načelo enakosti pred zakonom, pritožnik izrecno ne pove; odločitve v izpodbijanih posamičnih aktih nimajo za podlago katere od okoliščin pritožnika kot pravne osebe in zakona ne uporabljajo v tem primeru drugače, kot bi ga v drugih, v bistvu enakih primerih ne glede na to, za katero stranko gre.

Z očitkom o kršenju načela zakonitosti pritožnik pravzaprav napada uporabo materialnega prava pri odločanjih o stvari. O zakonitosti odločbe SDK so odločala sodišča. Presoja o tem, ali sta sodišči pri tem prav uporabili materialno pravo, pa sama po sebi ni stvar Ustavnega sodišča, ker Ustavno sodišče ni še ena instanca v sklopu rednega sojenja. Pri tem pa Ustavno sodišče vendarle opozarja na stališče, zavzeto v interpretativni odločbi v zadevi U-I-108/91 z dne 13.7.1991 (OdlUS II-67), o tem, kakšna uporaba določbe drugega odstavka 145. člena Zakona o podjetjih (Uradni list RS, št. 46/90) bi bila oziroma bi ne bila v nasprotju z Ustavo.

Načelo pravne države, katerega kršitev pritožnik tudi zatrjuje, je splošno ustavno načelo, ni pa ena od človekovih pravic, ki jih pravni red med drugim varuje z institutom ustavne pritožbe.

Zatrjevana kršitev načela socialne države ne more veljati za pritožnika kot podjetje, temveč hoče biti utemeljitev za ustavno pritožbo pritožnikov - posameznikov. To velja, kot izhaja iz obrazložitve, tudi za očitek o kršitvi prepovedi retroaktivnosti: izpodbijani akti naj bi naknadno posegali v pridobljene pravice pritožnikov - posameznikov kot zaposlenih v podjetju - drugem pritožniku. Ustavna pritožba teh pritožnikov pa je zavržena.

Pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave) je prvi pritožnik, kot je razvidno iz samih izpodbijanih sodnih odločb, imel in uporabil.

6.Ker torej očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic, ustavne pritožbe prvega pritožnika ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 2. alinee prvega odstavka in 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v senatu v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata mag. Janez Snoj