Jedro

Zakonske pogoje za odločanje v pospešenem azilnem postopku je treba razlagati restriktivno. Zakonski kriterij za odločanje v pospešenem azilnem postopku je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke 2. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s 6. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) ugodilo tožbi in odločbo tožene stranke z dne 16.11.2007, odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v izreku pod točko 1 kot očitno neutemeljeno zavrnila vlogo za priznanje azila prosilcu, ki se predstavlja kot S.W., v izreku pod točko 2 pa je odločila, da mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se obrazložitvi odločbe in sklepa o omejitvi gibanja vsebinsko prepletata, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer na podlagi 1., 2., 3. in 5. alinee 36. člena ZAzil. Razlog iz 5. alinee 36. člena ZAzil bi lahko prišel v poštev, če bi tožnik brez upravičenega razloga zelo pozno, potem ko je prišel v Slovenijo, in ko je vedel, da mu grozi prisilna odstranitev iz Slovenije, izrazil namero zaprositi za azil. Iz povzemanja dejstev iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi tožnik izrazil namero zaprositi za azil že na policiji. To pomeni, da izpodbijana odločba ne more temeljiti na 5. alinei 36. člena ZAzil. Tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovila, da je tožnik namerno uničil potni list. Tožnik je v zvezi s tem ob podaji prošnje pojasnil, zakaj je ostal brez potnega lista in da mu ga je odvzel agent v Turčiji, ki je organiziral njegov ilegalni transport. Iz nobenega dejstva, ki ga je ugotavljala tožena stranka, ne izhaja, da bi tožnik namerno uničil potni list, zato izpodbijani sklep tudi ne more temeljiti na 3. alinei 36. člena ZAzil. Kar zadeva lažno predstavitev razlogov (2. alinea 36. člena ZAzil), sodišče ugotavlja, da sklicevanje na zapisnik policije z dne 15.11.2007 (PMP Vrtojba) ni relevantno, ker gre za zapis brez žiga in podpisa. Tožena stranka tudi ne more ugotovitve o lažni predstavitvi dejstev opreti na argument, da tožnik ni podrobno predstavil svoje funkcije v stranki, razlogov za vstop v stranko in ciljev stranke, saj ga o tem tožena stranka ni vprašala, pa to tudi ni namen podaje prošnje za azil, ampak temu služi zaslišanje v rednem postopku. Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila nekonsistentnost v tožnikovem opisu dveh dogodkov, ko je bil zaprt, vendar tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da to konsistentnost pojasni, s čimer je storila procesno kršitev iz 22. člena Ustave, ki je po mnenju sodišča mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Ocene o nezmožnosti pakistanskega pravosodnega ali represivnega sistema zaradi sodnih zaostankov, da bi v tako kratkem času oprostilo tožnika, pa tožena stranka ni na nič oprla niti ni natančneje ugotavljala, kateri organ je odločil o tem, da gre tožnik lahko iz zapora. Dejstvo, da je tožnik bil 22 dni v Italiji in da ni zaprosil za azil oziroma je zaprosil, pa ga niso razumeli, je tožnik pojasnil s tem, da je bil zaprt v nekem stanovanju in se je zanašal na pomoč določene osebe, potem pa se je odločil, da si pomoč poišče sam in je odšel v U. To po oceni sodišča ni očitno neverjeten opis dogodkov. Kar pa zadeva podlago iz 1. alinee 36. člena ZAzil pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni z ničemer tehtno utemeljila, zakaj meni, da tožnik navaja napačno istovetnost. Tožena stranka tako ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala okoliščin, da je tožnikova identiteta druga, kot jo je navajal v postopku. Tožnik je izpolnil svojo zakonsko obveznost iz 5. odstavka 29. člena ZAzil, saj je dal vse osebne podatke o sebi in svojih družinskih članih. Na zaslišanju v zvezi z omejitvijo gibanja je ob prisotnosti tožene stranke v spis predložil dve kopiji potrdila o njegovi identiteti, kateremu tožena stranka v tem upravnem sporu ni na utemeljen način oporekala verodostojnosti. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožnika zaslišati glede njegove politične aktivnosti in okoliščin konkretnih dejanj preganjanja, ki same po sebi - tako kot jih je opisal tožnik v upravnem postopku - ne dosegajo intenzivnosti iz določbe 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, vendar pa bo tožena stranka morala te okoliščine in bolj podroben tožnikov opis stanja in dogodkov oceniti v kontekstu aktualne politične situacije v Pakistanu in morebitne nevarnosti, ki grozi pripadnikom politične opozicije ob morebitni vrnitvi v Pakistan pred prihajajočimi volitvami. Izpodbijana odločba je nezakonita zaradi napačne uporabe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 1., 2., 3. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zavrne ter podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi navaja, da je v skladu z načelom proste presoje dokazov, tožnikove izjave presojala ne le posamično ali po posameznih sklopih, temveč tudi v povezavi z vsemi drugimi kot celoto. Zaradi tega in še posebno ob upoštevanju tožnikovih trditev, da se je na letalo iz izvorne države do Turčije vkrcal brez letalske karte, da ne ve, če je imel vizo za Turčijo v potnem listu, da naj bi bil 22 dni v njegovi ciljni državi Italiji, v M., pa tam za azil ni zaprosil, temveč se je odpeljal v U., da je v vlogi za azil enkrat navedel, da naj bi bil zaradi lažne obtožbe, da je nekoga ubil, v zaporu približno tri mesece, drugič pa štiri do pet dni, pri čemer je navedel samo dva primera, ko naj bi bil zaprt ter ničesar ni predstavil na povezan in prepričljiv način, tožena stranka tudi njegovo zatrjevanje v zvezi s potnim listom ni mogla sprejeti za verjetno. V postopku omejitve gibanja tožniku v azilnem postopku je tožnik na zaslišanju predložil dve kopiji potrdila o njegovi identiteti. Sodišče ni ugotovilo, za kakšno vrsto listine gre, torej ali sploh gre za dokument v smislu 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj), tudi ne, da naj bi bila verodostojna, sprejelo jo je kot samoumevno. Ne obstaja takšna pravna podlaga, ki bi zaradi specifike azilnega postopka omogočala, da bi se listinam, ki jih predložijo prosilci za azil, pripisovala enaka dokazna moč, kot tistim listinam, ki za to izpolnjujejo zakonske pogoje. Tujec namreč dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino tujca, z osebno izkaznico za tujca, z maloobmejno izkaznico ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ ter v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost (75. člen ZTuj). To izhaja iz 6. odstavka 24. člena ZAzil. Tožena stranka zato ugovarja pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče v drugem upravnem sporu, a je te ugotovitve očitno uporabilo pri presoji tudi v tem upravnem sporu, da je tožnik izkazal svojo identiteto in meni, da okoliščine primera potrjujejo njen zaključek, da tožnik svojo prošnjo za azil utemeljuje na podlagi napačne istovetnosti. Popolnoma nepovezane, neskladne ter neprepričljive so tudi prosilčeve navedbe v zvezi z zatrjevanim preganjanjem zaradi političnih razlogov. Glede na podane izjave tožena stranka ugotavlja, da je prosilec lažno predstavljal razloge, na katere se je v prošnji za azil skliceval. Načelo zaslišanja stranke ni samo sebi namen, temveč predvideva zaslišanje stranke o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe. Po ustaljeni upravnosodni in ustavnosodni praksi pomeni odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Kontradiktornost dveh tožnikovih izjav se nanaša prav na okoliščino, ki je sama po sebi sestavni in nujni del prošnje za azil, ter ne gre le za dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev, zaradi česar glede na sodno prakso prošnje za azil ne bi bilo mogoče zavrniti kot očitno neutemeljeno, ne da bi bilo prosilcu omogočeno, da pojasni morebitne relevantne okoliščine v zvezi s tem. Iz okoliščin prosilčevega potovanja, ravnanja in izjav, danih v vlogi za azil, je razvidno, da je za azil zaprosil z namenom, da bi preprečil, oziroma odložil odstranitev iz države. Tožnik v postopku ni izkazoval članstva v opozicijski stranki, temveč ga je samo zatrjeval. Po presoji tožene stranke je izpodbijana sodba nezakonita in pravno nepravilna.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da bo morala tožena stranka v obravnavani zadevi odločiti o tožnikovi prošnji za azil v rednem postopku, iz naslednjih razlogov: V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. V rednem postopku pa pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, ki so relevantne za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V obeh postopkih pa mora pristojni organ med drugim ugotavljati resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje. Pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, takoj ko je ugotovljen eden izmed alternativno določenih pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Že Ustavno sodišče Republike Slovenije je v podobnih primerih, ko so se pritožniki sklicevali na politično preganjanje in pomanjkanje zaščite države, v svojih odločbah navedlo, da v primerih, če bi bile okoliščine, ki naj bi jih navajali prosilci za azil takšne narave, da bi lahko pomenile preganjanje, bi moralo Ministrstvo za notranje zadeve prošnje prosilcev za azil obravnavati v rednem postopku, kjer upravni organ ne odloča samo na podlagi prošnje za azil, temveč izvaja tudi druge dokaze. Pri tem ni nepomembno, da je treba zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca. Ker je pospešeni postopek posebna oblika skrajšanega postopka, pristojni organ odloči samo na podlagi navedb prosilca v njegovi prošnji za azil in ne izvaja nobenih drugih dejanj v postopku. Zato je treba zakonske pogoje za odločanje v pospešenem azilnem postopku razlagati restriktivno. Zakonski kriterij za odločanje v pospešenem azilnem postopku je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje. Okoliščine, ki jih navaja v obravnavani zadevi tožnik, pa so takšne narave, da bi lahko pomenile dejanja preganjanja. Kot izhaja iz predloženih spisov, je namreč tožnik v upravnem postopku navedel, da za azil prosi iz političnih razlogov. V vlogi je opisal tudi dejanja, na podlagi katerih je štel, da je v izvorni državi preganjan. To sicer še ne pomeni samo po sebi, da je bil tožnik izpostavljen dejanjem preganjanja, ki ustrezajo mednarodno priznani razlagi pojma biti preganjan v smislu Ženevske konvencije. Vendar mora navedeno odločitev pristojni organ sprejeti v rednem azilnem postopku, v katerem ne odloča samo na podlagi prošnje za azil, temveč izvaja tudi druge dokaze. Tožnikova prošnja je bila sicer zavrnjena na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, toda glede na navedbe v prošnji in tožbene navedbe, da je tožnik imel težave zaradi udeležbe na demonstracijah proti vladi v izvorni državi, da je bil zaprt in zato prisiljen pobegniti, pa je treba po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ob obravnavi njegove prošnje v rednem postopku presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Te presoje pa tožena stranka v upravnem postopku ni opravila.

Glede na podano obrazložitev je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.