Jedro

Prvostopni organ za svojo odločitev, da se mora tožnik priključiti na javno kanalizacijsko omrežje, ni imel podlage ne v sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt, ne v Odloku o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje gradnje komunalne infrastrukture, ne v drugem predpisu. Zato je podan razlog za odpravo 4. točke izreka izpodbijane odločbe.

Izključuje se odmera komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča v primerih, ko je bil objekt že pred izgradnjo komunalne opreme, za katero naj bi se odmeril komunalni prispevek, priključen na enako vrsto komunalne opreme. Za to pa v obravnavanem primeru nedvomno ne gre, temveč gre za priključitev na novo zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje, ki pred tem še ni obstajalo.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se 4. točka izreka odločbe Občine Vodice, Občinske uprave, št. 35201-30/2016-001 z dne 21. 10. 2016, odpravi.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Stroškovni zahtevek tožeče stranke in tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožniku za stavbo št. 633 na zemljišču parc. št. 964/46, k.o. ..., odmeri komunalni prispevek za priklop na javno kanalizacijsko omrežje za odvajanje odpadne komunalne vode in odpadne padavinske vode (izboljšanje komunalne opremljenosti) v višini 25.303,99 EUR (1. točka izreka), določil način in rok plačila (2. točka izreka), zaradi priključitve objekta ..., št. stavbe 206, ki stoji na odločil, da mora tožnik pred izvedbo priključka pridobiti o tem pisno soglasje izvajalca javne službe (A. d.o.o.) (3. točka izreka), da je z izdajo te odločbe tožnik obveščen o obvezni priključitvi na javno kanalizacijsko omrežje in se mora v roku 6 mesecev od prejema te odločbe priključiti na javno kanalizacijsko omrežje za odvajanja odpadne komunalne vode in odpadne padavinske vode (4. točka izreka) in še, da v postopku stroški niso nastali (5. točka izreka). Odločitev je sprejel na podlagi 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje gradnje komunalne infrastrukture na področju urejanja ŠP 14/1-del, ŠS 14/1-2, ŠS 14/5-del, območja razpršene gradnje R ter dostopne poti JP 962170 (PC Lokarje) (v nadaljevanju Odlok) in Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu Gradnja komunalne infrastrukture na področju urejanja ŠP 14/1-del, ŠS 14/1-2, ŠS 14/5-del, območja razpršene gradnje R ter dostopne poti JP 962170 (v nadaljevanju Odlok o OPPN Lokarje). Ugotovljeno je bilo, da je bila na predmetnem območju zgrajena fekalna in meteorna kanalizacija, na katero je mogoče priključiti tudi industrijski objekt št. 633 na zemljišču parc. št. 964/46, k.o. ..., s čimer se je izboljšala komunalna opremljenost stavbe s to vrsto opreme. Organ je komunalni prispevek izračunal glede na podatke iz uradne evidence GURS, upravnih dovoljenj in ob upoštevanju 13. člena Odloka odločil, da je tožnik dolžan plačati 25.303,99 EUR.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa. V zvezi s pritožbeno navedbo je dodal, da pri odmeri komunalnega prispevka v okviru pridobivanja gradbenega dovoljenja z dne 24. 12. 2007 za prizidani del stavbe nista bili upoštevani komunalna oprema za odvajanje odplak ter meteorna kanalizacija. Stavba je torej priključena na javni vodovod, elektriko in telefonsko omrežje, ne pa na javno kanalizacijsko omrežje. Iz gradbenih dovoljenj, izdanih za to stavbo, izhaja, da je odvajanje odpadnih voda urejeno z odvodom v greznico do izgradnje javnega kanalizacijskega omrežja za odpadne vode, kar se je zgradilo 2012. Gradnja komunalne opreme je določena tudi z Odlokom o OPPN Lokarje. Pri odmeri je organ upošteval parcelo, kot to določa Odlok, podatek o gradbeni parceli pa izhaja iz gradbenega dovoljenja. Skrajni rok za plačilo prispevka pa se glede na 13. člena Odloka o OPPN Lokarje nanaša na primere obročnega plačila komunalnega prispevka, za katerega se pa tožnik ni odločil. 3. Tožnik je v tožbi navedel, da je odločba napačna že iz razloga, ker stavba št. 633 ne stoji na parc. št. 964/46, ampak na parc. št. 925/5, 925/52 in 925/54, k.o. ... Prav tako ni najti pravne podlage za določitev roka za plačilo. Tudi sam drugostopni organ navaja, da noben predpis ne določa roka 60 dni za plačilo, torej je odločitev v tem delu arbitrarna. Opozoril je tudi na 13. člena Odloka. Torej če obveznost obročnega plačila po veljavnem odloku zapade šele s nastopom pravnomočnosti odločbe, mora enako veljati za primer, ko se plača prispevek v enkratnem znesku. Tudi v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Že v pritožbi je tožnik grajal, da iz odločbe ni razvidna obstoječa komunalna oprema objekta, temveč je šele to navedel drugostopni organ. To pa pomeni neobrazloženost prvostopne odločbo tudi v tem delu. Odločba je tudi sama s seboj v nasprotju. V prvostopni odločbi je namreč navedeno, da gre pri tožnikovi stavbi za izboljšanje komunalne opremljenosti v smislu 13. člena Odloka, tožnikova stavba pa pred tem še ni imela nikakršne obstoječe fekalne in meteorne komunalne opreme. Kljub temu pa se izračun glasi, da se sešteje komunalni prispevek za obstoječo in komunalni prispevek za načrtovano komunalno opremo. 13. člen Odloka ureja doplačilo komunalnega prispevka za razliko med komunalnim prispevkom po spremembi komunalne opreme in komunalnim prispevkom pred spremembo komunalne opreme. Enak način velja v primeru povečanja neto tlorisne površine stavbe ali namembnosti objekta (79. in 80. člen ZPNačrt). To izhaja tudi iz prvega informativnega izračuna komunalnega prispevka, ki ga je za toženko pripravil pripravljavec programa podjetje B. Kljub temu je organ tožniku odmeril komunalni prispevek v višini seštevka komunalnega prispevka za že doslej obstoječo komunalno infrastrukturo ter za izboljšano novo komunalno infrastrukturo. Odločba je tako materialnopravno napačna. Ker prvostopni organ ni preizkušal, katero komunalno opremo je tožnik že plačal, te kršitve ne more sanirati drugostopni organ, saj je s tem tožniku odvzeta pravica do pritožbe. Sicer pa ne drži navedba drugostopnega organa, da naj bi tožnik plačal komunalni prispevek za električno omrežje in telekomunikacijsko omrežje, saj to sploh ne sodi v komunalno opremo, za katero bi se odmerjal komunalni prispevek (71. člen ZPNačrt). Komunalni prispevek je bil tožniku leta 2007 odmerjen in plačan le za komunalno opremo kolektivne rabe, ki je v upravljanju javnih služb, torej tudi za meteorno kanalizacijo. Tudi sicer sta pa Odlok in Odlok o OPPN Lokarje v nasprotju z Ustavo, saj pri izračunu povprečnih stroškov komunalnega opremljanja upoštevata kot del javne komunalne infrastrukture, od katere se obračunava komunalni prispevek, tudi izjemno visoke stroške elektroenergetskega in telekomunikacijskega omrežja, kar sploh - kot že navedeno - ni komunalna oprema. Odločbe pa tudi ni mogoče preizkusiti v delu izračuna. Odločba se sicer sklicuje na Prilogi 1 in 2, vendar organ v odločbo prepisuje zgolj matematične formule, brez pojasnil o pomenu posameznih spremenljivk. Odmerjeni komunalni prispevek pa je tudi nesorazmerno visok glede na izboljšanje komunalne opreme. Na ta očitek drugostopni organ sploh ni odgovoril. Obstoječi objekt je imel urejeno lastno MČN v skladu z vsemi okoljskimi standardi, bil je tudi priključen na meteorno vodo. Če je Občina Vodice morala to meteorno kanalizacijo posodobiti ali nadgraditi, to ne pomeni nobenega izboljšanja komunalne opremljenosti glede na prvi odstavek 76. in 80. člena ZPNačrt (smiselno enako 13. člen Odloka in 4. člen Pravilnika). Tako tudi sodba Upravnega sodišča, I U 846/2013. Tožnik je grajal tudi Program opremljanja, ki je bil sprejet z Odlokom, kjer so bile cene preračunane na 2009. Iz odločbe ni mogoče razbrati, kako je občina določila obračunske cene stroškov komunalnega opremljanja zemljišč, je pa znano, da so cene v gradbeništvu po 2009 drastično padle. Tega organ ni upošteval. Zavezancem na območju KP Lokarje pa je tudi odmerjen nekajkrat višji komunalni prispevek kot na drugih območjih v občini, s tem pa so zavezanci postavljeni v neenakopraven položaj. Prav tako bodo morali zavezanci pozabiti svoje lastne investicije v dosedanjo komunalno opremo. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe, navedla, da predhodni informativni izračuni predstavljajo zgolj informativno orientacijsko ocenjeno vrednost komunalnega prispevka in niso pripravljeni za nepremičnine tožnika. V zvezi z napačno navedbo nepremičnine v izreku je povedala, da se v odločbi navaja pravilen objekt - stavba št. 633, pri upoštevni površini objekta pa je organ izhajal iz gradbenega dovoljenja. Lahko bi upošteval tudi površino zemljišč pod dejansko stavbo v skupni izmeri 959 m2 ali celo samo stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5, kar bi pomenilo za tožnika manj ugoden izračun. Organ pa tudi ni dolžan ugotavljati, za katero vrsto komunalne opreme je bil prispevek že plačan, temveč le, za katero še ni bil. Toženka se je sklicevala še na sodbe, I U 846/2013, I U 1279/2014, I U 525/2013. Pri izračunu je bila upoštevana formula, kot izhaja iz veljavnih predpisov. Obračunski stroški načrtovane komunalne opreme so stroški opreme, ki je načrtovana znotraj območja PC Lokarje. Zgraditev javne kanalizacije pa pomeni za tožnika izboljšanje komunalne opremljenosti, lastna čistilna naprava in ne-priključitev na javno kanalizacijo pa se ne more smatrati za popolno opremljeno stavbno zemljišče glede na 72. člen ZPNačrt. Višina stroškov izgradnje komunalne opreme pa se indeksira s povprečnimi letnimi indeksi cen za posamezno leto. Vsako območje pa je različno, zato različni stroški komunalnega opremljanja. Navedbe tožnika pod 15. točko tožbe pa predstavljajo nova dejstva in nove dokaze (20. in 52. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Iz previdnosti pa je opozorila, da se lastna vlaganja upoštevajo le, če gre za vlaganja v izgradnjo javne komunalne infrastrukture, za kar v tem primeru ni šlo, hkrati pa komunalni prispevek za to vrsto komunalne opreme še ni bil plačan (tako tudi sodba, I U 2277/2011, II U 71/2011). Vsebinsko je prerekala še ostale tožbene navedbe. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev povrnitve stroškov toženke tožniku.

5. Tožba je delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožnik.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa, ki je tožniku za stavbo št. 633 na zemljišču parc. št. 964/46, k.o. ..., obračunal komunalni prispevek v višini 25.303,99 EUR za priklop na javno kanalizacijsko omrežje za odvajanje odpadne komunalne vode in odpadne padavinske vode (izboljšanje komunalne opremljenosti). Svojo odločitev je organ obrazložil s sklicevanjem na predpise, ki veljajo za ta primer (ZPNačrt, Odlok), ter ob upoštevanju podatkov, ki izhajajo iz uradnih (javno dostopnih) evidenc, izračunal obveznost tožnika.

7. Po 79. členu ZPNačrt je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini (prvi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek). Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt). Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (prvi odstavek 82. člen ZPNačrt).

8. Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode je v 2. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) določeno kot obvezna občinska (oziroma lokalna) gospodarska javna služba varstva okolja. Javna kanalizacija pa je javna infrastruktura lokalnega pomena, ki jo zagotavlja občina (drugi odstavek 149. člena ZVO-1). Za območje toženke je način opravljanja te obvezne lokalne gospodarske javne službe urejen z Odlokom o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Vodice, ki določa obvezno priključitev za vse objekte v naselju in zunaj naselja ali dela naselja na območjih, kjer je zgrajena, se gradi, obnavlja ali preureja javna kanalizacija; stavba, iz katere se je do zgraditve javne kanalizacije odvajala odpadna voda v greznico ali MKČN, se mora priključiti neposredno na javno kanalizacijo (11. člen). Enako (obvezno priključitev) pa določa tudi Odlok o varstvu virov pitne vode na območju Občine Vodice (12. člen).

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopni organ v 4. točki izreka izpodbijane odločbe odločil, da je ''z izdajo te odločbe zavezanec obveščen o obvezni priključitvi na javno kanalizacijsko omrežje in se mora v roku 6 mesecev od prejema te odločbe priključiti na javno kanalizacijsko omrežje za odvajanje odpadne komunalne vode in odpadne padavinske vode'', kar pomeni, da je tožniku kot zavezancu za plačilo komunalnega prispevka naložil, da mora – poleg plačila komunalnega prispevka – izvesti tudi samo priključitev stavbe na javno kanalizacijsko omrežje v navedenem roku. Prvostopni organ pa po presoji sodišča za naložitev te obveznosti tožniku z izpodbijano odločbo, izdano v postopku odmere komunalnega prispevka, ni imel podlage niti v ZPNačrt niti v Odloku, na določbe katerih se sklicuje v uvodu in obrazložitvi izpodbijane odločbe, prav tako pa tudi ne v drugih predpisih. Kot že navedeno, Odlok o o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Vodice (kot tudi Odlok o varstvu virov pitne vode na območju Občine Vodice) določa obvezno priključitev vseh objektov na javno kanalizacijo, hkrati pa v 42. in 43. členu še določa, da izvaja nadzor nad upoštevanjem določb tega odloka Skupna občinska uprava občin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče in Vodice ''Medobčinski inšpektorat in redarstvo'' in pristojne državne inšpekcijske službe v okviru svojega delovnega področja in zakonskih pooblastil (prvi odstavek 42. člena), v primeru kršitve določil tega odloka pa Skupna občinska uprava občin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče in Vodice ''Medobčinski inšpektorat in redarstvo'' ali pristojni inšpektor z odločbo odredi ukrepe za odpravo stanja in uvede postopek za kaznovanje kršilca odloka (43. člen). Prvostopni organ pa (v Odloku naveden) inšpekcijski organ nedvomno ni. Z drugimi besedami: prvostopni organ za svojo odločitev v tem postopku, da se mora tožnik priključiti na javno kanalizacijsko omrežje, ni imel podlage ne v sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt, ne v citiranem Odloku, ne v drugem predpisu. Zato je podan razlog za odpravo 4. točke izreka izpodbijane odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

10. V preostalem delu, kolikor se nanaša na tožnikovo obveznost plačila komunalnega prispevka, pa tožba ni utemeljena.

11. Kot je razvidno iz podatkov upravnih spisov, je prvostopni organ ugotovil, da se na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje za odvajanje odpadne komunalne vode in odpadne padavinske vode priključuje objekt tožnika - stavba št. 633, ki (kot navaja organ) stoji na parc. št. 964/46, k.o. ..., v površini in po klasifikaciji objekta, kot izhaja iz podatkov gradbenega dovoljenja in GURS. Tožnik ugovarja, da stavba št. 633 ne stoji na parc. št. 964/46, temveč na parc. št. 925/5, 925/52 in 925/53, iste k.o., zaradi česar je izrek odločbe v nasprotju z dejanskim stanjem in posledično odločba nezakonita. Drži, da podatki zemljiške knjige potrjujejo ugovor tožnika, torej, da se stavba št. 633 nahaja na drugih zemljiščih, kot je zapisano v izreku odločbe, vendar ker med strankama ni sporno, za kateri objekt gre, je označba stavbe s pravilno številko (in navedba pravilne k.o.) zadosten identifikator objekta, za katerega se odmerja komunalni prispevek, zaradi česar napačna navedba zemljišč v izreku odločbe, na katerih naj bi se nahajal objekt, ki je predmet odmere, ne terja odprave odločbe.

12. Kot že citirano zgoraj, je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt). Neto tlorisna površina objekta je eno izmed meril za odmero komunalnega prispevka (prvi odstavek 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka) in je seštevek vseh tlorisnih površin objekta in se izračuna po standardu SIST ISO 9836 (tretji odstavek 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, 2. člen Odloka). Ker je neto tlorisna površina objekta št. 633 v izmeri 651 m2 razvidna iz gradbenega dovoljenja, je organ glede na citirane določbe pravilno uporabil to površino za izračun. Če bi ravnal drugače, bi s tem ne samo kršil sedmi odstavek 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, po katerem se za objekte, za katere se ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisna površina objekta, komunalni prispevek odmeri od površine parcele (in tako dobljeno vrednost ob odmeri pomnoži s faktorjem 2,0), temveč tudi ravnal tožniku v škodo glede na večjo površino parcele oziroma stavbišča, kot je opozorila tudi že toženka v odgovoru na tožbo. Ker pa je višina komunalnega prispevka izračunana glede na predpisane formule, določene v veljavnih predpisih (torej zgoraj citiranih Odlokih), tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom o nemožnosti preizkusa izračuna, še zlasti, ker se je organ skliceval tudi na Prilogi 1 in 2 k odločbi, kjer so navedeni obračunski stroški načrtovane komunalne opreme in povprečni obračunski stroški obstoječe komunalne infrastrukture. Iz podatkov odločbe oziroma Prilog pa tudi izhaja, da so bile cene indeksirane, zato tudi tožnikov ugovor, da organ kljub drastičnemu padcu cen v gradbeništvu po letu 2009 tega ni upošteval, ni točen.

13. Tožnik tudi meni, da v obravnavanem primeru ne gre za izboljšanje komunalne opremljenosti, saj že pred gradnjo te infrastrukture ta objekt ni imel obstoječe fekalne in meteorne opreme, objekt sam pa je imel lastno MČN in bil priključen na meteorno vodo. Veljavna sodna praksa (npr. sodba naslovnega sodišča I U 846/2013, na katero se sklicujeta tako tožnik kot tudi toženka) se je v primerih kot je obravnavani izrekla, da izboljšanje komunalne opremljenosti pomeni možnost, da se objekt ''na novo'' priključi na vrsto komunalne opreme, na katero doslej ni bil priključen. Tako izhaja iz prvega odstavka 76. člena (po tej določbi je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe) in že citiranega 80. člena ZPNačrt, kakor tudi iz tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka. Po zadnji določbi pa se za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo ne štejejo izboljšave, ki so posledica napredka tehnike; vzdrževanja, obnavljanja ali nadomeščanja obstoječe komunalne opreme, ki služi nemotenemu delovanju komunalne opreme; prilagajanje obstoječe komunalne opreme oskrbnim in tehničnim standardom ter odpravljanje pomanjkljivosti na obstoječi komunalni opremi, ki onemogočajo njeno normalno delovanje. To torej pomeni, da se smiselno izključuje odmera komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča v primerih, ko je bil objekt že pred izgradnjo komunalne opreme, za katero naj bi se odmeril komunalni prispevek, priključen na enako vrsto komunalne opreme. Za to pa v obravnavanem primeru nedvomno ne gre, temveč gre za priključitev na novo zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje, ki pred tem še ni obstajalo. Organ pa je zato tudi pravilno izračunal komunalni prispevek ''zgolj'' za izboljšavo opremljenosti in ni ravnal v nasprotju s 13. členom Odloka. V tem členu pa je tudi predvidena možnost obročnega plačila komunalnega prispevka (tretji odstavek) in sicer lahko zavezanci, katerim bodo izdane odločbe iz prejšnjega odstavka odmerjeni znesek poravnajo s plačilom v enem ali več obrokih. V primeru obročnega odplačila je potrebno odmerjeni znesek poravnati v roku najkasneje 12 mesecev od pravnomočnosti odločbe. Pogoj za priznanje pravice do obročnega odplačila je predhodna sklenitev ustrezne pogodbe med zavezancem in Občino Vodice, v kateri se opredelijo natančnejša določila glede odplačila obveznosti. Že glede na citirano določbo je ugotoviti, da obročno odplačilo komunalnega prispevka ni predmet odločbe o njegovi odmeri, zaradi česar sodišče že iz tega razloga ne more slediti tožnikovemu ugovoru o neizkazani pravni podlagi za določitev roka 60 dni od dokončnosti izpodbijane odločbe za plačilo odmerjenega komunalnega prispevka glede na citirani 13. člen Odloka. Ne glede na to pa sodišče še dodaja, da je izdajatelj Odloka z določitvijo obvezne poravnave obveznosti najkasneje v roku 12 mesecev od pravnomočnosti odločbe v primeru obročnega odplačila postavil skrajni rok za popolno odplačilo, kar predstavlja drugačno situacijo kot v obravnavanem primeru, ko tožnik za obročno plačilo niti ni zaprosil (in tega niti ne zatrjuje) in je organ rok za plačilo določil v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in izvršljivost odločbe (224. člen ZUP) vezal na pretek določenega časa po dokončnosti izpodbijane odločbe in tako določil rok plačila, za katerega je smatral, da je primeren. Zato tudi ni mogoče reči, da je organ rok določil arbitrarno in brez pravne podlage.

14. Glede na odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti pa za zakonitost obravnavane odmere organu ni bilo treba tudi navesti, za katero vrsto komunalne opreme je tožnik prispevek že plačal, saj mu tega sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt ne nalaga. Prav tako tudi ne drži, da Odlok (in Odlok o OPPN Lokarje) kot vrsto komunalne opreme (za katero je treba odmeriti komunalni prispevek) določata električno in telekomunikacijsko omrežje, saj to iz njunih določb, ki se nanašajo na odmero komunalnega prispevka zavezancem za njegovo plačilo, nikjer ne izhaja. Zato pa Odloka tudi nista v nasprotju z Ustavo RS. Drugostopni organ pa je v obrazložitvi svoje odločbe povzel navedbe iz obrazložitve izdanega gradbenega dovoljenja za stavbo št. 633, ko je zapisal, da je ''obstoječi objekt priključen na javni vodovod, elektriko in telefonsko omrežje'' in ne, kot to trdi tožnik, da je tožnik že plačal komunalni prispevek za električno in telekomunikacijsko omrežje.

15. Tožnik sam pa tudi navaja, da mu je bil KP odmerjen leta 2007 le za komunalno opremo kolektivne rabe, v tem primeru pa gre za izboljšanje komunalne opremljenosti tožnikovega objekta kot individualne rabe, zato tudi s to navedbo tožnik ne more doseči drugačne odločitve.

16. Ker pa se tožnikov objekt nahaja na območju PC Lokarje, tožbene navedbe o znatno nižjih odmerjenih komunalnih prispevkih na drugih območjih (ki jih sicer tožnik ne konkretizira v smislu, da bi bila mogoča vsebinska preveritev), in kar po tožnikovem mnenju izkazuje neenakopravno obravnavo zavezancev, niso relevantne za presojo zakonitosti te odločbe. Navedbe o lastnih vlaganjih zavezancev pa so - kot je toženka že opozorila - nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, ker so ta dejstva nedvomno že obstajala v času prvostopnega odločanja, vendar tožnik ni navedel nobenega (opravičljivega) razloga, zakaj jih ni navedel že tekom dosedanjega postopka, prav tako jih ni zatrjeval v pritožbi. Takih novih dejstev sodišče zato ne upošteva.

17. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo 4. točko izreka prvostopne odločbe. V preostalem je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče zadeve v obsegu, v katerem je izpodbijano odločbo odpravilo, ni vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, saj prvostopni organ nima pravne podlage, da v postopku odmere komunalnega prispevka, začetem na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt, odloča o tem vprašanju.

18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnih zahtevkov tožnika in toženke pa temelji smiselno na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, pri čemer je sodišče pri zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika upoštevalo, da je tožnik s tožbo uspel le v manjšem delu.