Jedro

Z navajanjem, da se obtoženec zgolj izmika vročitvi in se ne skriva, obramba izpodbija dejansko podlago sklepa o odreditvi pripora, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Pogoj izčrpanja pravnih sredstev je izpolnjen s pritožbo obtoženčevega zagovornika.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je po vložitvi obtožnice z uvodoma navedenim sklepom zoper obtoženega M. S. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 69550/2010 z dne 30. 10. 2013 pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obtoženčev zagovornik zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da okoliščine, ugotovljene v izpodbijanem sklepu, ne zadostujejo za utemeljitev očitkov o obtoženčevi begosumnosti. Izpostavlja razliko med skrivanjem in izmikanjem vročitvi sodnih pošiljk ter meni, da je obtožencu mogoče očitati le izmikanje, ki sicer otežuje kazenski pregon, ne utemeljuje pa odreditve pripora. Vložnik še navaja, da pripor ni neogibno potreben za potek kazenskega postopka in da bi bilo mogoče ta cilj doseči tudi s privedbo, ki je milejši ukrep. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obtoženca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da zahteva ne izpolnjuje pogoja izčrpanja pravnih sredstev iz petega odstavka 420. člena ZKP, ker obtoženec zoper sklep o odreditvi pripora ni vložil pritožbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Obtoženec zoper sklep o odreditvi pripora ni vložil pritožbe, kot pravilno navaja vrhovna državna tožilka, vendar pa je pritožbo zoper navedeni sklep vložil njegov zagovornik, višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo. Zagovornik je nato zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora dne 19. 11. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo XI Ips 69550/2010 z dne 2. 12. 2013 zavrglo kot preuranjeno, saj sklep o odreditvi pripora obtožencu še ni bil vročen in zaradi tega še ni postal pravnomočen. Dne 24. 3. 2014 je bil obtoženec pripeljan v ZPKZ Ljubljana, kjer mu je bil vročen sklep Višjega sodišča v Ljubljani, sklep senata Okrožnega sodišča v Ljubljani o odreditvi pripora pa mu je bil vročen dne 4. 4. 2014. Predlog vrhovne državne tožilke za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti je zaradi navedenega neutemeljen, saj je bil pogoj izčrpanja pravnih sredstev izpolnjen že s pritožbo obtoženčevega zagovornika.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve očitanega kaznivega dejanja, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. S pripornim razlogom begosumnosti se zagotavlja navzočnost obdolženca v kazenskem postopku, kadar je to nujno potrebno za potek kazenskega postopka.

7. Navedbam vložnika, da sta nižji sodišči nepravilno sklepali na obstoj obtoženčeve begosumnosti oziroma da navedenega pripornega razloga nista izkazali, ni mogoče pritrditi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da se obtoženec skriva z namenom izogniti se kazenskemu postopku oziroma da je pri njem podana begosumnost. Okoliščine, ki so dale sodišču prve stopnje podlago za sklepanje o obstoju pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, so sprememba naslova stalnega prebivališča, ki ga obtoženec sodišču ni sporočil, čeprav je bil ob vročitvi obtožnice poučen in opozorjen na posledice te kršitve, nadalje nedvigovanje sodnih pošiljk na prijavljenem naslovu (Tržaška 40, Ljubljana, kar je naslov CSD Ljubljana – Vič) in neuspešno vročanje preko pooblaščenih vročevalcev. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je sodišče prve stopnje najprej navedlo, da se obtoženec očitno izmika vročitvi vabila na predobravnavni narok in tako onemogoča, da bi bila vročitev uspešna, v nadaljevanju pa je utemeljeno sklepalo, da se obtoženec skriva, zaradi česar je podan priporni razlog begosumnosti, in da zaradi njegovega ravnanja navzočnosti na predobravnavnem naroku ni mogoče zagotoviti na drug način kot z odreditvijo pripora. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vse ugotovljene okoliščine dajejo zanesljivo podlago za zaključek o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da se obtoženec, v kolikor zoper njega ne bi bil odrejen pripor, vabilom sodišča ne bo odzval in bi tako z izogibanjem otežil potek kazenskega postopka ali se mu skušal izogniti.

8. Zagovornik v zahtevi izpostavlja razliko med skrivanjem in izmikanjem vročitvi sodnih pošiljk ter meni, da je obtožencu mogoče očitati le izmikanje, ki sicer otežuje kazenski pregon, ne utemeljuje pa odreditve pripora. Na te navedbe pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da ne gre za identična pojma, čeprav obtoženec z obema ravnanjema poskuša onemogočiti ali otežiti izvedbo kazenskega postopka. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 322/2006 z dne 21. 9. 2006, ko je presodilo, da gre pri skrivanju za aktivno ravnanje obtoženca, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da se namerava izogniti kazenskemu postopku. V primeru izmikanja pa zadošča že, da v redu povabljeni obtoženec ne pride na sodišče in svojega izostanka ne opraviči, oziroma da se sicer bivajoč na znanem naslovu izmika vročitvi vabila. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da gre pri presoji, ali se obtoženec izmika vročitvi sodnega pisanja ali skriva, za dejansko vprašanje. Zagovornik z navajanjem, da se obtoženec zgolj izmika vročitvi, izpodbija dejansko podlago sklepa o odreditvi pripora, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Vložnik še navaja, da pripor ni neogibno potreben za potek kazenskega postopka in da bi bilo mogoče ta cilj doseči tudi z milejšim ukrepom, in sicer privedbo. Prisilno privedbo obtoženca sodišče odredi tedaj, ko presodi, da se obtoženec izmika (194. člena ZKP), kar pa ne gre enačiti s skrivanjem oziroma nevarnostjo bega, ki predstavlja razlog za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti. Ali se bo sodišče odločilo za en ali za drug prisilni ukrep, je torej odvisno od dejanskih okoliščin, ugotovljenih v konkretni kazenski zadevi. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da glede na dejstvo, da policiji ni uspelo ugotoviti, kje se obtoženec nahaja, z milejšim ukrepom (privedbo) obtoženčeve navzočnosti v postopku ni mogoče zagotoviti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pripor edini možen ukrep za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.