Jedro

Ker v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti ni upnika, ne pride do uporabe 57. člena in prvega odstavka 58. člena ZIZ.

Dolžnik je imel drugačen način plačila denarne kazni, če se je tako dogovoril, možnost uveljavljati v kazenskem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo.

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil in predlaga, da se sklep v celoti razveljavi in predlog za izvršbo kot neutemeljen zavrne oziroma zaradi zastaranja konkretni postopek izvršbe ustavi, upniku pa naloži v plačilo stroške izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja kršitev prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in s tem zmotno uporabo materialnega prava. Zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja uveljavlja zato, ker sodišče ni dolžnika zaslišalo o okoliščinah pred podpisom pisnega sporazuma o priznanju krivde s tožilstvom, niti ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kopru I K 8491/2012. Uveljavlja zastaranje izvršitve stranske denarne kazni dne 15. 3. 2015. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je v tem postopku Okrožno sodišče v Kopru nepravilno opredeljeno kot upnik, saj se postopek za izterjavo denarne kazni uvede in vodi po uradni dolžnosti. Ker v postopku, vodenem po uradni dolžnosti, ni upnika s pravicami in obveznostmi, opredeljenimi v ZIZ, tudi ne pride do uporabe 57. člena ZIZ in posledično tudi ne prvega odstavka 58. člena istega zakona.

5. Neutemeljen je očitek neizvajanja dokazov v tem postopku. V skladu z 213. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 15. člena ZIZ uporablja tudi v izvršilnem postopku, se dokazujejo le dejstva, ki so pomembna za odločbo. Dolžnik, ki je v ugovoru sicer uveljavljal ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ni navedel nobenih pravno pomembnih dejstev, ki bi utemeljevala prenehanje terjatve v smislu navedenega ugovornega razloga. V 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ je kot ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo, opredeljeno: „če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave;“.

6. Dolžnik v ugovoru uveljavlja vsebino dogovora s tožilstvom, da bo država zneske, ki so razvidni iz sporazuma o priznanju krivde, prejela iz zaseženega zneska 53.530,00 EUR. Zatrjuje torej dejstvo, ki naj bi nastopilo pred izvršljivostjo sodbe v zadevi I K 8491/2012 z dne 17. 10. 2012 (sodba temelji na sporazumu o priznanju krivde z dne 17. 10. 2012), ki je izvršilni naslov v tej zadevi. V izvršilnem naslovu ni odločitve o načinu poplačila denarne kazni v znesku 24.000,00 EUR, kot ga zatrjuje dolžnik v ugovoru, niti takšen način poplačila ne izhaja iz njene obrazložitve. V izreku sodbe je namreč odločeno, da mora dolžnik denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, z grožnjo spremembe denarne kazni v zapor, če je ne bo mogoče niti prisilno izterjati.

7. V izvršilnem postopku velja načelo formalne legalitete in je izvršilno sodišče dolžno izvršiti izvršilni naslov tako, kot se glasi. Če bi štelo dolžnikove trditve kot pravno pomembne (in jih posledično ugotavljalo z izvajanjem predlaganih dokazov), bi s tem nedopustno poseglo v izvršilni naslov. Ugovorne trditve o razlogih za prenehanje terjatve so torej pravno nepomembne. Dolžnik je imel drugačen način plačila denarne kazni, če se je tako dogovoril, možnost uveljavljati v kazenskem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tudi zatrjevano dejstvo, da mu zaseženi denar ni bil nikoli vrnjen, za ta izvršilni postopek ni pravno relevantno, vrnitev morebiti neupravičeno zaseženega zneska lahko stranka zahteva v drugem postopku.

8. Višje sodišče se do ugovornega uveljavljanja zastaranja izvršitve kazni ne opredeljuje, saj dolžnik zatrjuje zastaranje izvršitve kazni, ki naj bi nastopilo po izdaji izpodbijanega sklepa. Se bo pa moralo sodišče prve stopnje z zastaranjem izvršitve kazni ukvarjati v nadaljnjem postopku glede na to, da na to oviro za izvršitev pazi po uradni dolžnosti.

9. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, višje sodišče pa je o tem odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.