Jedro

Če so izjave prosilca za azil glede preganjanja kontradiktorne, neprepričljive oziroma drugače dvomljive in jih je zato mogoče šteti za neverodostojne, dejanj, ki jih opisuje, ni mogoče šteti za preganjanje po ZAzil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06, 37/06 - skl. US in 134/06 - odl. US) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.9.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 2741/2005-7 z dne 7.12.2006, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 91/2006-2 z dne 25.1.2006, na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena v zvezi s 1. alineo 1. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji po 2. odstavku 1. člena ZAzil in za subsidiarno zaščito po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker niso izkazali preganjanja v izvorni državi v smislu ZAzil, po ZAzil pa niti azila niti subsidiarne zaščite ni mogoče pridobiti zaradi zdravstvenega stanja prosilcev E. in A.S.; hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Prvostopno sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo z izpodbijano sodbo. Meni, da je odločitev tožene stranke preuranjena in da je tožena stranka kršila pravila upravnega postopka, ker obrazložitev ni sestavljena v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni lit RS, št 24/06). Zgolj ocena tožene stranke, da verbalna in fizična nadlegovanja, ki so jih navedli tožniki, ne dosegajo pravnega standarda preganjanja, po presoji prvostopnega sodišča ne zadošča za presojo pravilnosti odločitve. Tožena stranka namreč ni ocenila posameznih dogodkov, prav tako ni obrazložila razlogov za zavrnitev subsidiarne zaščite, zato se v tem delu njena odločba niti ne more preizkusiti. Ugotovila je sicer sedanj stanje na Kosovu, ni pa preučila morebitne subjektivne oziroma objektivne ogroženosti tožnikov v primeru njihove vrnitve v izvorno državo. Ni povsem razčistila pogojev v izvorni državi za varno vrnitev tožnikov vanjo in tudi ne, ali je strah tožnikov pred preganjanjem v izvorni državi utemeljen. Zato bo morala v ponovljenem postopku navesti svoje razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo njeno odločitev glede zatrjevanja tožnikov, da bi bili v izvorni državi preganjani, preveriti pa mora tudi, ali bi bili v izvorni državi preganjani zaradi narodne pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Z.S. tudi ni bila dana priložnost, da se izjavi o poročilih, na katera je tožena stranka oprla svojo odločitev. Na podlagi podatkov o sedanjem stanju na Kosovu, mora tožena stranka oceniti in navesti razloge, ali bi bila podana subjektivna oziroma objektivna ogroženost tožnikov in to navesti v obrazložitvi svoje odločbe (5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Tožena stranka tudi ni ugotavljala, ali bi bilo tožnikoma E. in A.S. glede na njuno zdravstveno stanje, ob povratku na Kosovo omogočeno nadaljnje zdravljenje.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v ponovljenem postopku v celoti upoštevala navodila sodišča iz predhodnih sodb in izvedla redni azilni postopek. Tožnika G. in Z.S. je dne 26.7.2006 zaslišala in na podlagi primerjave njunih izjav na zaslišanju z njunimi izjavami ob podaji prošnje za azil na predpisan obrazec (1. odstavek 63. b člena ZAzil) ugotovila, da so izrazito neverodostojne, ker si nasprotujejo glede odločilnih okoliščin za priznanje azila, in sicer glede časa začetka preganjanja in samih dejanj preganjanja. Kot nesprejemljiv je štela tožnikov ugovor, da je bil ob podaji prošnje za azil zmeden zaradi otrokovega zdravstvenega stanja, saj je pri podaji prošnje navedel bistveno več podatkov kot pri naknadnem zaslišanju. Ker tožniki za sovje navedbe niso predložili nobenih dokazov, članska izkaznica v politični stranki PRYK namreč ni dokaz za preganjanje, bi morali podati verodostojne in prepričljive izjave (4. odstavek 29. člena ZAzil), tega pa niso storili. Pravilnost take ocene izhaja tudi iz izjave tožnikov tedaj, ko jih je po ilegalnem prihodu v Slovenijo prijela policija, da so v Slovenijo prišli iz ekonomskih razlogov (niso imeli službe in denarja). Njihove navedbe se niso mogle šteti kot preganjanje v smislu 9. člena Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (v nadaljevanju Direktiva). Glede na to, da sta zatrjevala, da so ju preganjali nedržavni subjekti (točka c) 6. člena Direktive) in da so jima mednarodne enote na Kosovu nudile zaščito, ne gre za preganjanje v smislu 7. člena Direktive. Ker je vse to ocenjevala in navajala v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ne drži navedba prvostopnega sodišča, da tega ni storila. Ne strinja se niti s trditvijo prvostopnega sodišča, da ni dovolj obrazložila razlogov za zavrnitev subsidiarne zaščite. O stanju na Kosovu je pridobila veliko število poročil, katerih vsebino je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla in tudi nanje oprla svojo odločitev. Ne drži niti navedba prvostopnega sodišča, da Z.S. ni imela možnosti izjaviti se o vsebini poročil, saj je sodišče očitno prezrlo zapisnik o njenem zaslišanju z dne 26.7.2006, na katerem je prisostvoval tudi njen pooblaščenec mag. M.K. Glede zdravstvenega stanja prosilcev E. in A. je tožena stranka zavzela stališče v izpodbijani odločbi in izrecno navedla, da ZAzil in tudi ne Ženevska konvencija oziroma EKČP ne dajejo možnosti za priznanje azila ali subsidiarne zaščite zaradi zdravstvenega stanja prosilca. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba odpravi in potrdi njena izpodbijana odločba.

Na pritožbo so tožniki odgovorili po odvetniku mag. V.J. Prerekajo vse pritožbene navedbe in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Pritožbene navedbe so pavšalne, ne odgovarjajo na navedbe sodišča v izpodbijani sodbi, temveč pomenijo le vztrajanje pri navedbah v izpodbijani odločbi. Tožena stranka svojevrstno razlaga pojem preganjanja. Praviloma ne uporablja poročil Visokega komisariata za begunce, temveč pogosto uporablja poročila britanskih oblasti in KFOR, ki pa so diametralno nasprotna s poročili UNHCR. Tožena stranka v ponovljenem postopku ni ravnala v skladu z napotki iz predhodnih sodb in tožnikom ni omogočila, da se izjavijo o posameznih dokazih in ni preučila subjektivne in objektivne ogroženosti tožnikov v primeru vrnitve na Kosovo. Upoštevati bi morala določbe Konvencije o otrokovih pravicah. V spis so vložili številna dokazila o potrebnosti zdravljenja za otroke, v kratkem ponavlja njihovo zdravstveno stanje. S Kosova so pobegnili zaradi preganjanja zaradi romske narodnosti. Ne drži, da so njihove izjave o dejanjih preganjanja kontradiktorne in zato neverodostojne. Napačno je tudi stališče, da izkaznica politične stranke PRYK ni dokaz o preganjanju. Preganjanje Romov na Kosovu potrjujejo tudi števila poročila UNHCR, zlasti poročilo iz junija 2006. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

V 2. odstavku 1. člena ZAzil je določeno, da Republika Slovenija daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92 - v nadaljevanju Ženevska konvencija). Glede na to določbo je torej azil oblika mednarodne zaščite, ki jo država prizna tujcu, ki s priznanjem azila pridobi status begunca (po 1. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil je begunec oseba, ki ji je priznana pravica do azila po ZAzil). Begunec pa je v smislu ZAzil ob uporabi Direktive kot razlagalnega pripomočka (točka c) 1. člena), državljan tretje države oziroma oseba brez državljanstva, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, narodnostne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, oziroma se nahaja izven države prejšnjega stalnega prebivališča, in se zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, če niso podani razlogi za zavrnitev statusa begunca (4. člen ZAzil in 12. člen Direktive). V 3. odstavku 1. člena ZAzil pa je določeno, da Republike Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji, in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Definicija resne škode je podana v 8. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil, in sicer resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen; resno individualno grožnjo za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Ker v ZAzil nekateri ključni pojmi, ki jih ZAzil vsebuje in so pomembni v azilnem postopku, niso pojasnjeni, se za razlago teh pojmov kot razlagalni pripomoček v upravni in upravno-sodni praksi uporablja Direktiva.

V upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se je na podlagi določb ZAzil in tudi Direktive kot razlagalnega pripomočka uveljavilo stališče, da za zavrnitev prošnje za azil zadošča že, če prosilec ne izkaže (z verodostojnimi izjavami oziroma s potrebnimi dokazi) obstoja subjektivnih okoliščin, to je utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi; oziroma če je splošno znano ali pa izhaja iz poročil o stanju v določeni državi, da ta država varuje človekove pravice oziroma je sposobna, tudi v primeru poskusov ali dejanskih kršitev človekovih pravic, preko svojih organov ali mednarodnih sil zagotoviti ustrezno varnost svojim prebivalcem, in sicer med drugim tudi tako, da vodi učinkovit pravni sistem odkrivanja, pregona in kaznovanja dejanj preganjanja.

V obravnavanem primeru je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št.U 2741/2005-7 z dne 7.12.2006, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 91/2006-2 z dne 25.1.2006, s katero ji je bilo naloženo, da glede na to, da je v predhodnem postopku odločala v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, pri čemer pa je nedopustno uporabila tudi poročila o stanju v Srbiji, še posebej na Kosovu, kar pa lahko stori le v rednem azilnem postopku, da v ponovljenem postopku odloča v rednem azilnem postopku. Temu napotku je tožena stranka sledila.

Kot izhaja iz upravnega spisa, so bila G.S. predočena poročila dne 18.8.2006, Z.S. pa ne, ker se je temu v prisotnosti svojega pooblaščenca mag. M.K. odrekla na zaslišanju 26.7.2006, kar izhaja iz končnega dela zapisnika o njenem zaslišanju z dne 26.7.2006. Torej ne drži navedba prvostopnega sodišča in tožnikov, da tožnici Z.S. ni bila dana možnost, da se izjavi o poročilih in drugih okoliščinah, pravno pomembnih za odločanje o azilu. Torej v tem delu pravila ZUP niso bila kršena, kot to zmotno navaja prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi na podlagi očitno napačne presoje vsebine zapisnika o tožničinem zaslišanju z dne 26.7.2906. Pritožbeno sodišče tudi meni, da v obravnavanem primeru tožena stranka tudi ni kršila drugih pravil ZUP, kot ji na podlagi napačne presoje izpodbijane odločbe, katere ugotovitve so podprte z listinami v upravnih spisih, očita prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Tožena stranka je namreč po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijani odločbi napravila pravilno analizo navedb obeh tožnikov glede zatrjevanih dejanj preganjanja in na podlagi natančne primerjave njunih izjav na policijski postaji ob njunem prijetju, v prošnji za azil na predpisanem obrazcu (1. odstavek 63.b člena ZAzil) in izjav na zaslišanju dne 26.7.2006 ugotovila, da se izjave istega tožnika v različnih obdobjih bistveno razlikujejo in da se bistveno razlikujejo izjave vsakega tožnika o istih dogodkih, in na tej podlagi utemeljeno ocenila njune izjave za neverodostojne. Na tej podlagi pa je tudi pravilno presodila, da tožnika zaradi svoje neverodostojnosti nista izkazala, da bi bila v izvorni državi preganjana v smislu ZAzil, ter tudi pravilno pojasnila, da je že to zadosten razlog za zavrnitev njunih prošenj, posledično pa tudi prošenj otrok, kot neutemeljenih. S to presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče in meni, da je že to zadosten razlog za zavrnitev prošenj ter tudi tožbe. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem tožene stranke, da članska izkaznica romske politične stranke, ki jo ima tožnik, ni dokaz o preganjanju v smislu ZAzil in Ženevske konvencije.

Tožena stranka pa je ne glede na to, da bi bil že zgoraj navedeni razlog dovolj za zavrnitev prošenj za azil, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila tudi, da dejanja neznanih Albancev v izvorni državi, ki jih kot tožniku storjeno preganjanje zatrjujeta tožnika (da bi naj bili preganjani tudi tožnica in otroci je v upravnem postopku zatrjevala le tožnica), ni preganjanje v smislu ZAzil. Pri tem je pojem preganjanja interpretirala s pomočjo točke a) 1. odstavka 9. člena Direktive kot razlagalnega pripomočka, in sicer, da ne gre za preganjanje, ker ta dejanja, tudi če so se zgodila, niti po intenzivnosti niti po trajanju (šlo naj bi za nekajkratni fizični obračun v času od leta 1999, po navedbah tožnika, oziroma od leta 2004, po navedbah tožnice, pa do 3 tedne pred odhodom iz izvorne države v februarju 2005), ne zadostujejo za preganjanje v smislu ZAzil. S to presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka v izpodbijani odločbi po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno pojasnjuje, da preganjanje v smislu ZAzil v tem primeru ni podano tudi zato, ker dejanj v izvorni državi, ki jih tožnik navajata, niso zakrivili državni subjekti (točka a) 6. člena Direktive) in tudi ne stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države (točka b) 6. člena Direktive), pač pa po njunih navedbah neznani Albanci (točka c) 6. člena Direktive), pri čemer pa so jima policija oziroma mednarodne sile na Kosovu nudile zaščito, torej jima je b izvorni državi bila tudi po njunih izjavah zagotovljena zaščita v smislu 7. člena Direktive.

Ni pa pravilno še dodatno stališče tožene stranke, ki se glede pojma preganjanja opira na že preseženo upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 1570/2006-2 z dne 15.11.2006). Ker pa izpodbijana odločba tožene stranke ne temelji le na zmotni razlagi tega pojma, temveč tudi na razlagi tega pojma s pomočjo Direktive, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno uporabila materialno pravo.

Ne glede na to, da tožnika v tem primeru nista verodostojno izkazala niti subjektivnega utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, pa je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe predstavila tudi vsebino poročil o stanju na Kosovu, torej tudi objektivne okoliščine v izvorni državi tožnikov, in tudi na tej podlagi pravilno in zakonito presodila, da v tem primeru tudi objektivne okoliščine na Kosovu niso take, da bi opravičevale priznanje azila (2. odstavek 1. člena ZAzil) oziroma subsidiarne zaščite (3. odstavek 1. člena ZAzil) tožnikom.

Pritožbeno sodišče zato za razliko od prvostopnega sodišča meni, da odločitev tožene stranke ni preuranjena in da je tožena stranka za svojo odločitev popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje ter nanj, v delu, v katerem kot razlagalni pripomoček uporablja Direktivo, pravilno uporabila materialno pravo. Nadaljnje ugotavljanje dejanskega stanja, kot to zahteva prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, po presoji pritožbenega sodišča zato ni potrebno in bi bilo v nasprotju z načelom varstva koristi strank in javne koristi (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), načelom materialne resnice (8. člen ZUP), načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) in načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP).

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita tudi odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da morajo tožniki po pravnomočnosti odločitve glede azila zapustiti Slovenijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč v tem primeru tožniki ne izpolnjujejo niti pogojev za subsidiarno zaščito po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Glede na razloge, ki jih je v izpodbijani odloči navedla tožena stranka in se pritožbeno sodišče nanje v tej sodbi izrecno sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1) in jih v tej sodbi še dopolnjuje oziroma izostruje, tožnika z ničemer nista izkazala, da bi jima ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 8. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil (smrtna kazen ali usmrtitev; mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen; resna individualna grožnja za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada). Zoper neznane Albance, ki so ju po njunem zatrjevanju preganjali, pa jima je, kot sta tudi sama navedla in je na tej podlagi pravilno zaključila tudi tožena stranka, zagotovljena zadostna zaščita s strani nacionalne policije in mednarodnih enot na Kosovu.

Pravilno in zakonito je tudi pravno stališče tožene stranke, da ZAzil, Ženevska konvencija in EKČP, po presoji pritožbenega sodišča pa tudi Konvencija o otrokovih pravicah, ne dajejo pravne podlage za priznanje azila ali subsidiarne zaščite iz razloga zdravstvenega stanja, pa čeprav gre za slabo zdravstveno stanje otrok prosilcev za azil. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je pritožba utemeljena in da tožba ni utemeljena iz razlogov, navedenih v tej sodbi. Zato iz teh razlogov kot neutemeljene zavrača tudi tožene ugovore. Prvostopno sodišče je torej v izpodbijani sodbi po presoji pritožbenega sodišča zmotno presodilo listine (zapisnik o zaslišanju tožnice z dne 26.7.2006; kontradiktornost izjav tožnikov iz izjav na policiji ob prijetju, ob sprejemanju prošnje za azil na predpisani obrazec in ob zaslišanju 26.7.2006; poročila, odločba tožene stranke) in je po presoji pritožbenega sodišča na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani tožene stranke, ki ga samo kljub določbi 3. odstavka 39. člena ZAzil ni dopolnjevalo, pa bi ga glede na to določbo, kolikor je menilo, da ga tožena stranka ni ugotovila pravilno in popolno, moralo, zmotno uporabilo materialno pravo - ZAzil, zlasti določbe glede pogojev za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. in 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, iz razlogov, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla že tožena stranka in se nanje pritožbeno sodišče izrecno sklicuje, dodatno pa še iz razlogov, navedenih v tej sodbi .

Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo ZUS-1, in sicer pri odločanju o pritožbi, ki je izrecno predvidena v 5. odstavku 39. člena ZAzil, na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS, pri odločanju o tožbi pa na podlagi 104. in 105. člena ZUS-1.