Jedro

Tožena stranka kot delodajalec prevzemnik solidarno z delodajalcem prenosnikom odgovarja za vse terjatve delavcev, nastale do dneva prenosa ter terjatve, nastale zaradi odpovedi po tretjem odstavku 73. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo za mesec maj 2011 v bruto znesku 1.591,84 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 do plačila; obračunati plačo za mesec junij 2011 v bruto znesku 1.591,84 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 do plačila; obračunati plačo za mesec julij 2011 v bruto znesku 1.591,84 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 19. 8. 2011 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka). Sodišče je v nadaljevanju razsodilo: da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati prikrajšanje pri plači za mesec december 2010 v bruto znesku 195,85 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 do plačila; obračunati prikrajšanje pri plači za mesec april 2011 v bruto znesku 295,89 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka). Sodišče je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 436,39 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 2. 7. 2011 do plačila (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti, v skupnem znesku 75,47 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 753,00 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana v posledici dejstva, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke podanem v odgovoru na tožbo in sicer za postavitev izvedenca grafologa, niti sodišče ni navedlo zakaj o tem dokaznem predlogu ni odločeno oziroma zakaj ni bil dokaz izveden. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Sodišče ni pravilno presodilo listinskih dokazov, zlasti ni upoštevalo pisnega sporazuma po razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2011, ki ga je skupaj z tožbo predložil tožnik. Iz sporazuma izhaja, da so vse medsebojne obveznosti izpolnjene, da ni odprtih zadev na strani tožnika in ne na strani tožene stranke ter da tako tožnik in tudi tožena stranka nimata nobenega zahtevka iz delovnega razmerja. Neetično je, da je tožnik dne 24. 10. 2011 vložil tožbo. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ko sodišče navaja, da naj bi tožena stranka bila pravni naslednik A. d.o.o. - v stečaju. A. d.o.o. je bila povsem samostojna družba in v lasti A.A., ki je to podjetje podedoval od svojega pokojnega očeta. Nekaj časa zatem je A.B. ustanovila svoje podjetje, ki je neodvisna družba in ga poimenovala B., to je tožena stranka, obe ti družbi sta poslovali istočasno in vzporedno. S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena plača v višini 709,92 EUR bruto in je bila tožniku v celoti izplačana za ves čas dela. Kontradiktorno je, da je tožnik navajal, da je bila dogovorjena plača 709,00 EUR, tožil pa je za 1.591,84 EUR. Zato tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da iz odgovora na tožbo res izhaja, da je tožena stranka predlagala postavitev izvedenca grafologa, vendar s svojo vlogo ni pojasnila, čemu naj ta dokaz služi, oziroma ga niti ni omenila. Sodišče je pravilo ugotovilo dejansko stanje. Višje delovno in socialno sodišče je že večkrat odločilo, da se delavec ne more odpovedati pravicam, ki jih je zakonodajalec predpisal, torej tudi ne plači in regresu, katerih plačilo je v predmetnem zahtevku zahteval tožnik. Glede napačne uporabe določil 73. člena ZDR tožnik navaja, da je šlo za prenos podjetja, tožnik je bil najprej zaposlen pri družbi A. d.o.o., kasneje pa pri družbi B. d.o.o., ko ji je družba A. d.o.o. podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010. Šlo je za prenos delavcev. Glede višine plače je tožnik izpovedal, da je bila že s pravnim prednikom tožene stranke dogovorjena višja plača in sicer v bruto višini 1.500,00 EUR. Takšen je bil dogovor za izplačilo plače, kar je tožena stranka priznavala tudi s konkludentnim ravnanjem. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka v posledici dejstva, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke glede postavitve izvedenca grafologa, ki naj bi izdelal izvedeniško mnenje o tem, ali je potrdilo ponarejeno ali ne. Pritožba ne navede, za katero bistveno kršitev pravil postopka naj bi šlo, tako da je sodišče lahko preizkusilo le tiste bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi tudi samo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da le-te niso podane, prav tako pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka le podala v odgovoru na tožbo predlog za postavitev izvedenca grafologa in ni v ničemer navedla, kaj naj bi le-ta ugotavljal. Tudi med postopkom ni pojasnila tega.

Tožnik je bil prvotno zaposlen pri A. d.o.o. kot to izhaja iz dveh pogodbo o zaposlitvi, iz pogodbe o zaposlitvi št. 32-00 z dne 22. 6. 2010 pa izhaja, da tožnik sklepa pogodbo o zaposlitvi na osnovi dogovora o zagotavljanju zaposlitve, sklenjenega med A. d.o.o. in B. d.o.o., kot to določa 1. člen pogodbe o zaposlitvi. Torej gre za spremembo delodajalca po določilih Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), pri čemer delodajalca zavezujejo tudi določila 73. člena ZDR, ki sicer določajo, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe, ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDR pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke, pritožbeno sodišče izrecno navaja, da 4. odstavek 73. člena ZDR izrecno določa, da je delodajalec prenosnik (A. d.o.o.) skupaj z delodajalcem prevzemnikom (B. d.o.o.) solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter terjatve, nastale zaradi odpovedi po 3. odstavku 73. člena ZDR.

ZDR v 42. členu določa dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela. Pravica do plače je neodtuljiva pravica, zato se ji tožnik tudi ni mogel odpovedati, kot to smiselno navaja tožena stranka v pritožbi. Ob navedenem je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor glede višine, da tožnik ni imel določene bruto plače v višini 1.500,00 EUR. Tožnik je med postopkom zatrjeval, da se je dogovoril za plačo v višini 1.500,00 EUR, navedeno je izpovedal tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje pa je tožniku zaradi njegove prepričljive izpovedbe to verjelo. Strinjati se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je sodišče vabilo na zaslišanje direktorico tožene stranke A.B., ki bi sicer lahko pojasnila, kakšen je bil dogovor o višini plače, zakonita zastopnica pa se zaslišanja ni udeležila, kljub temu, da je bila ustrezno vabljena z opozorilom, da bo zaslišana kot stranka. Glede na podane pritožbene ugovore pa pritožbeno sodišče toženi stranki še pojasnjuje, da iz predloženih obračunskih listov osebnih dohodkov dejansko izhaja, da je imel tožnik dogovorjeno plačo v bruto znesku 1.591,84 EUR.

ZDR v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, izplačati pa ga mora najkasneje do prvega julija tekočega leta, v primeru nelikvidnosti se lahko določi tudi kasnejši rok izplačila regresa. V skladu z določili 162. člena ZDR ima delavec pravico do sorazmernega dela regresa. Tožnik je med postopkom skrčil tožbeni zahtevek za plačilo regresa delno in sicer glede na to, da mu je novi delodajalec izplačal sorazmerni del regresa. Tako je uveljavljal samo še obračun regresa v višini 436,39 EUR, kar mu je sodišče utemeljeno priznalo.

Tožnik je uveljavljal tudi zakonske zamudne obresti zaradi zamude z izplačili v plačah od meseca novembra 2010 do aprila 2011. Zamudo je tožnik izkazal z izpiski iz transakcijskega računa, tako da je sodišče tožniku pravilno priznalo zakonske zamudne obresti v skupnem znesku 75,47 EUR po posameznih mesecih.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi določilo 154. in 155. člena ZPP, saj je tožnik v postopku uspel, zato mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Tako je sodišče pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 753,00 EUR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.