Jedro

Za izvršilno sodišče velja strogo formalno legalitetno načelo: izvršilno sodišče se pri izdaji sklepa o izvršbi ne sme spuščati v preizkus zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, ki je podlaga za izvršbo, temveč je vezano nanj, saj bi v nasprotnem primeru to pomenilo ponovno odločanje o že razsojeni stvari.

Izrek

s k l e n i l o : Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagano izvršbo z rubežem do 1/3 prejemkov dolžnika ter rubežem, hrambo in prodajo premičnin, ki so njegova last, do popolnega pokritja s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 619/93 z dne 3.3.1997 ugotovljene upnikove terjatve.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno vložil ugovor. Navaja, da je sodba v zadevi VI P 619/93 pristranska in obširneje pojasnjuje, da je bil le posrednik med dejanskima posojilojemalcema - S. in R.in posojilodajalcem - upnikom. Upnik bi veliko hitreje prišel do poplačila, če bi sprejel nepremičnino, ki mu jo je pred leti že ponudil. Parcela njegovega očeta bi lahko v celoti pokrila preostali del dolga, oče pa s tem soglaša. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se izvršba ne dovoli oziroma da se zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavo v okviru zadeve VI P 619/93 in II Knr 411/95. Upnik je odgovoril tako na navedbe v zvezi s posojilom kot tudi na ponudbo o sprejemu nepremičnine. Meni, da je ugovor neutemeljen in predlaga, naj ga sodišče zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugovor v skladu s 3. odst. 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) odstopilo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Izvršilni naslov za predlagano in s sklepom dovoljeno izvršbo je sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.3.1997, opr. št. VI P 619/93 v zvezi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 935/97 z dne 8.4.1998. Z njo je dolžniku naloženo plačilo glavnice 13.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z 2% letnimi obrestmi od 1.12.1991 do plačila ter pravdnih stroškov v znesku 101.225,00 SIT. Izterjavo te denarne terjatve želi upnik doseči v izvršbi. Za izvršilno sodišče velja strogo formalno legalitetno načelo: izvršilno sodišče se pri izdaji sklepa o izvršbi ne sme spuščati v preizkus zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, ki je podlaga za izvršbo, temveč je vezano nanj, saj bi v nasprotnem primeru to pomenilo ponovno odločanje o že razsojeni stvari - s svojimi ugovori, katere je vse lahko uveljavljal v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, pa želi dolžnik doseči ravno to. To pa po povedanem ni dopustno in zato tudi ne predlagana vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje v okviru že končanega pravdnega postopka oziroma kazenskega postopka, ki je še v teku. Dolžnikove ponudbe, da namesto dolga upniku odstopi nepremičnino, upnik očitno ne sprejema in je zato takšna ugovorna navedba neupoštevna. Izvršilni naslov se tiče denarne terjatve upnika, katero ta lahko, vkolikor ne soglaša z drugačnim načinom poplačila, prisilno izterja v skladu z določili ZIZ.

Ugovor dolžnika je torej neutemeljen, saj pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 55.čl. ZIZ). Zato ga je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).