Jedro

Po 9. točki 249. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86) obnova postopka po uradni dolžnosti ni možna. Po uradni dolžnosti se obnova uvede le, če to zahteva javni interes. V interesu stranke pa ni mogoče uradoma obnavljati postopka, ker ima stranka sama možnost varovati svoje pravice in pravne koristi, saj obnovo postopka lahko predlaga sama.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 7. 3. 2002 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki odločila, da se izrek sklepa Upravne enote A., Izpostave B. z dne 18. 12. 2001, s katerim je le-ta ugodila predlogu Mestne občine A. za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 22. 4. 1996 v povezavi z dokončnim sklepom o popravi z dne 28. 6. 1996, in odločila, da se postopek obnovi v celoti, tako popravi, da se z njim odloča, da se postopek obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v tem obsegu, da se v postopek pritegne kot stranka Javni zavod A. p.o., A., v 2. točki odločbe zavrnila pritožbo tožeče stranke ter v 3. točki zavrnila še njen predlog, da plačilo stroškov pritožbenega postopka naloži Mestni občini A. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ nepravilno dovolil obnovo postopka iz razloga po 1. točki 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) na predlog Mestne občine A., ker je le-ta navajala, da je po zaključku denacionalizacijskega postopka izvedela, da je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen del zemljišča, ki ga je leta 1986 odplačno prenesla na Javni zavod A., A. Po njenem mnenju pa okoliščina, da je glede spornega dela zemljišča bila sklenjena pogodba v korist javnega zavoda, pomeni, da v denacionalizacijskem postopku, v katerem je sodelovala Mestna občina A., ni sodeloval pravi zavezanec. Po njeni oceni je tako podan obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP/86, po kateri se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Denacionalizacijski postopek pa bi bilo po njenem mnenju treba obnoviti po uradni dolžnosti, za kar je v določbi 1. odstavka 250. člena ZUP/86 dana tudi podlaga, in sicer zgolj v tem obsegu, da se v postopek pritegne Javni zavod A., A. Neutemeljeno se po presoji tožene stranke tožnica kot denacionalizacijska upravičenka sklicuje na določbe Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) in zatrjuje, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Pravica uporabe na družbeni lastnini namreč ni imela značaja stvarne pravice in za njen prenos kot konstitutivni element vpis v zemljiško knjigo ni veljal. Glede na to je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti. Prav tako pa le-ta neutemeljeno uveljavlja, naj se stroški pritožbenega postopka, ki jh je imela, naložijo Mestni občini A - zavrnitev njenega zahtevka pa je tožena stranka oprla na določbi 2. odstavka 71. člena ZDen in 114. člena ZUP/86. Tožnica navaja, da za obnovo denacionalizacijskega postopka niso izpolnjeni zakonski pogoji. Po določbi 3. odstavka 252. člena ZUP/86 se postopek po preteku petih let od vročitve odločbe stranki ne more več ne predlagati ne uvesti po uradni dolžnosti. Odločba o denacionalizaciji je bila tožnici vročena 25. 4. 1996 in popravni sklep 1. 7. 1996, medtem ko je o obnovi denacionalizacijskega postopka po uradni dolžnosti bilo odločeno šele 7. 3. 2002. Tudi če bi že odločba upravne enote, ki je bila izdana 18. 12. 2001, uvedla postopek po uradni dolžnosti, bi to bilo že prepozno. Glede na to je izpodbijana odločba v 1. točki nepravilna. Nepravilni pa sta tudi preostali točki izpodbijane odločbe. Predlog za obnovo postopka je namreč bil podan po napačni osebi, kajti evidentno je, da Mestna občina A., ki je predlog podala, nima pravnega interesa na sporni nepremičnini, saj je z njo že razpolagala, torej nima aktivne legitimacije. Predlog za obnovo postopka bi torej moral podati Javni zavod A., ki pa je zaradi poteka petletnega roka že prekludiran. Poleg tega pa tudi ne bi mogel izkazati obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP/86. Namreč popolnoma vseeno je (bilo) za denacionalizacijski postopek, ali je lastnik spornega zemljišča Mestna občina A. ali Javni zavod A., kajti nepremičnino, ki je bila zapuščena in neuporabljena, na njej je bila njiva, je bilo treba vrniti v naravi. Mestna občina A. bi lahko predlog za obnovo vložila le, če bi lahko izkazala, da v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Ta pogoj pa ni izpolnjen, saj je bila po listini, ki jo predlaga kot nov dokaz, prodajalka oziroma pravna naslednica le-te in če te listine prej ni našla, je krivda, da je ni našla, na njej. To pa pomeni, da je bil zamujen tudi subjektivni rok enega meseca. Mestna občina A. je namreč pogodbo imela v svojem arhivu in je torej zanjo vedela in jo je tudi imela možnost uporabiti. Tako se ne more sklicevati, da je bila šele 13. 7. 1998 obveščena o pogodbi s strani javnega zavoda A. Nepravilno pa je tudi stališče tožene stranke o pridobitvi pravice uporabe kot stvarne pravice, saj se le-ta po 33. členu ZTLR pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Glede na to Javni zavod A. stvarne pravice na nepremičnini ni pridobila, ter ima zgolj pridobitni naslov. V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo pa nihče tudi ne more trpeti škodljivih posledic, če Javni zavod A. ni poskrbel za vpis svoje eventuelne pravice na spornem zemljišču v zemljiško knjigo. Sicer pa je obnova postopka v tej zadevi tudi sicer povsem deplasirana, saj na nepremičnini že stoji stanovanjsko-poslovni objekt, zgrajen z vsemi potrebnimi upravnimi dovoljenji, in je v lasti različnih pravnih in fizičnih oseb. Vsi kupci so pri nakupih ravnali pošteno in se zanesli na podatke v zemljiški knjigi, tako da v skladu z določbo 4. odstavka 5. člena Zakona o zemljiški knjigi ne morejo trpeti škodljivih posledic.

Tožnici so bili v pritožbenem postopku povzročeni nepotrebni stroški, stroške so tožnici povzročili Mestna občina A. in upravna organa z nepravilnim in nezakonitim postopanjem. Glede na to tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi, predlog za obnovo v zadevi pa zavrže oziroma podredno zavrne, ali pa odločitev tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovni postopek, Mestni občini A. pa tudi naloži povrnitev stroškov, ki jih je imela zaradi pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Javni zavod A. na tožbo ni odgovoril, Mestna občina A. pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da absolutni zastaralni rok ni potekel, saj je predlog za obnovo vložila l. 1998, torej dve leti po vročitvi odločbe denacionalizacijski upravičenki. Navaja, da že s tem, ko je v denacionalizacijskem postopku bila udeležena kot stranka, izkazuje pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka. Predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 3. 5. 2002. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča ima tožnica prav, da odločitev tožene stranke v tč. 1 izpodbijane odločbe, da se po uradni dolžnosti uvede obnova postopka denacionalizacije, ni pravilna. Po 9. točki 249. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86) namreč obnova postopka po uradni dolžnosti ni možna. Po uradni dolžnosti se obnova uvede le, če to zahteva javni interes. V interesu stranke pa ni mogoče uradoma obnavljati postopka, ker ima stranka sama možnost varovati svoje pravice in pravne koristi, saj obnovo postopka lahko predlaga sama. Bilo pa bi tudi nelogično po uradni dolžnosti obnavljati postopek, če stranka tega sama ni predlagala oziroma je opustila vložitev predloga v določenem subjektivnem roku. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi tožena stranka, s tem ko je z izpodbijano odločbo odločila, da se denacionalizacijski postopek obnovi po uradni dolžnosti v tem obsegu, da se v postopek pritegne kot stranka Javni zavod A., v interesu te stranke uvedla obnovitveni postopek, ne pa, ker bi to zahteval javni interes. Tega pa po povedanem ne more, zato je njena odločitev v tem delu nepravilna in jo je sodišče moralo odpraviti. Nepravilna pa je tudi odločitev tožene stranke v tč. 2 izreka. V tem delu je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zavrnila, čeprav v obrazložitvi odločitve ni ustrezno utemeljila, tako da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Nasprotno, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka pritožbo tožeče stranke sploh presodila, saj ni odgovorila na njene pritožbene trditve, da nova dejstva oziroma dokazi niso izkazani, ker naj bi Mestna občina A. kot pravna naslednica pogodbenice, ki je sporno zemljišče prenašala, s pogodbo ves čas razpolagala, da glede na to ne drži, da Mestna občina A brez svoje krivde v že prejšnjem postopku ni uveljavila teh dokazov ter da je, ker je Mestna občina A. s pogodbo ves čas razpolagala, zamujen tudi subjektivni rok.

Glede na to, da iz odločitve izpodbijane odločbe v tč. 1 izreka izhaja, da tožena stranka, ker odločitve prvostopnega organa o uvedbi postopka na predlog Mestne občine A. ni potrdila, obnove postopka iz razloga po 1. tč. 249. člena ZUP/86 ne sprejema, enako kot tožeča stranka, in da je torej po vsebini pritožbi ugodila, pa je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi celo sama s seboj v nasprotju. Opustitev obrazložitve odločbe, tako kot to določa 245. člen ZUP/86, in ki onemogoča kontrolo zakonitosti izreka odločbe, pa predstavlja tako formalno pomanjkljivost odločbe, ki je bistvena in zaradi katere je sodišče moralo odločitev v tem delu odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče pa s to sodbo odpravlja tudi odločitev tožene stranke o zahtevku tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka bo namreč v novem postopku tako morala o zahtevku ponovno odločati, upoštevajoč pri tem 114. člen ZUP/86. Glede na to se sodišče tudi ne opredeljuje še posebej do tožbenih trditev zoper izpodbijano odločbo v tem delu. Ker so po povedanem v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bila kršena pravila postopka, je sodišče tožbi na podlagi 3. tč. 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo in zadevo vrnilo na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka tega člena toženi stranki v ponovni postopek. V tem postopku bo tožena stranka, upoštevajoč pravno mnenje sodišča v tej sodbi, ponovno odločila o pritožbi tožeče stranke zoper odločitev prvostopnega organa o obnovi postopka po 1. tč. 249. člena ZUP/86 ter nato še o njenem zahtevku za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.