Jedro

Ne glede na to, ali je do zamenjave pokojninskih bonov za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja prišlo z uresničitvijo izbirne pravice imetnika pokojninskih bonov ali na podlagi zakona, je zakon to razmerje nedvoumno opredelil kot zavarovalno, hkrati pa uredil tiste njegove značilnosti, ki ga razlikujejo od zavarovalne pogodbe, urejene v splošnih pravilih obligacijskega prava.

Odkupna vrednost police je predmet dedovanja le, če zavarovanec umre pred trenutkom pridobitve pravice do pokojninske rente.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 12.676,53 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče, da je zastaranje pričelo teči z iztekom koledarskega leta 2004, v katerem je zapuščina po skleniteljici zavarovalne pogodbe prešla na tožnika. Pokojna ni sklenila zavarovalne pogodbe. Upoštevaje njeno tedanje zdravstveno stanje, ko je bila hudo bolna in v komi, ni mogoče, da bi mogla svobodno izraziti voljo. Poleg tega ni plačevala zavarovalne premije, ampak je le varčevala. Polica je nastala na podlagi pretvorbe iz denarnih sredstev in ne na podlagi vplačil zavarovalne premije, na podlagi katerih bi nastala bodoča pogojna terjatev. Zato gre za tožnikovo lastninsko pravico na denarnih sredstvih, s katerimi upravlja toženka. Pokojna ni podpisala zavarovalne police, ampak le prejela obvestilo o zamenjavi za pokojninske bone. Ker odločitev temelji na nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sam je na podlagi sklepa o dedovanju z dne 7. 2. 2005 postal lastnik prihrankov. Iz police dodatnega pokojninskega zavarovanja izhaja, da toženka poseduje denarna sredstva v višini 10.427,38 EUR, ki so v tožnikovi lasti. Iz toženkinih odločb z dne 6. 5. 2020 in 29. 5. 2020 izhaja, da je o tožnikovem zahtevku za izplačilo prihrankov meritorno odločala. S tem je pripoznala njihov obstoj oziroma obstoj tožnikove terjatve. Toženka je v letu 2011 prevzela upravljanje štirih vzajemnih skladov, varčevalcem pa v istem letu ponudila izplačevanje prihrankov v obliki njim prilagojenih rent. Spremenil se je zgolj naziv denarnih sredstev – iz pokojninskih bonov v polico – njihov substrat in pravna narava pa sta ostala identična. Po petem odstavku 21. člena Zakona o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (v nadaljevanju ZPSPID) je kritni sklad Prvega pokojninskega sklada ločeno premoženje, namenjeno kritju obveznosti tega sklada iz naslova izplačil mesečnih pokojninskih rent, ki se oblikuje z izločitvijo iz premoženja sklada, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev mesečne pokojninske rente. Zato že pojmovno ne more iti za zavarovalno pogodbeno razmerje. Določba 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zato ni bila pravilno uporabljena. Gre za terjatev iz lastninske pravice na prihrankih, lastninska pravica pa ne zastara.

Skladno s toženkinimi pojasnili, dostopnimi na spletni strani, so sredstva na osebnem računu pri toženki last varčevalca, zato lahko ta določi upravičenca za primer smrti, ki se mu izplača odkupna vrednost sredstev pokojnega. Upravičenka do smrti še ni začela prejemati pokojninskih rent. Po sklepu o dedovanju sodijo v zapuščino tudi tedanji pokojninski boni. Toženkino ravnanje krši ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave).

Zmotna je ugotovitev, da je pravico do pokojninske rente pokojna pridobila z dnem 13. 7. 2004. Iz 15. točke obrazložitve sodbe izhaja, da zavarovanec pridobi pravico z dopolnjenim šestdesetim letom starosti. Zmotno je stališče, da je v obravnavanem primeru podana izjema iz 15. člena Splošnih pogojev. Gre za nasprotovanje uporabljenih določb nejasnih, nepoštenih in deloma ničnih Splošnih pogojev. Pokojna je namreč izpolnjevala oba pogoja 3. točke 15. člena, izplačila rente pa ni bila deležna po nobeni od navedenih določb. Ker do izplačila ni prišlo, je zmotno stališče, da dedič ni pridobil pravice do zavarovalne vsote v višini odkupne vrednosti police.

Toženka na svoji spletni strani še vedno navaja, da je zavarovanje bolj podobno varčevanju na dolgi rok kot posebni obliki dolgoročnega in namenskega varčevanja za dodatne dohodke ob upokojitvi. Jasno je, da na način, kot je izkazan v obravnavani zadevi, toženka ne zasleduje nobenega od teh ciljev. Varčevanje ni izpostavljeno tveganjem, ki jih prinaša samo zavarovanje. Gre torej za zavajanje, posledično pa za neupravičeno obogatitev. Toženka brez pravne podlage zadržuje denarna sredstva v tožnikovi lasti. Tožniku onemogoča pridobivanje in uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (67. člen Ustave). Ker mu onemogoča dostop do lastnih denarnih sredstev, posega v način in pogoje dedovanja, ki jih določa zakon (67. člen Ustave).

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo zahteval izplačilo zavarovalne vsote v višini odkupne vrednosti police dodatnega pokojninskega zavarovanja pri Prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije, do katere naj bi bil upravičen kot (edini) dedič po pokojni ženi.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je bila tožnikova pravna prednica rojena 26. 10. 1943 in je umrla 5. 9. 2004, - da je bila o sklenitvi police oziroma pretvorbi pokojninskih bonov v polico obveščena 20. 12. 2001, - da je pravico do pokojninske rente pridobila 13. 7. 2004 in da je s smrtjo prenehala, - da je tožnik njen edini dedič, - da po sklepu o dedovanju v zapuščino sodijo tudi pokojninski boni – pokojninska renta dodatnega pokojninskega zavarovanja pri Prvem pokojninskem skladu RS, - da je tožnik pri toženki 12. 3. 2020 vložil zahtevek za izplačilo zavarovalne vsote v višini odkupne vrednosti police, ki ga je toženka zavrnila.

7. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na stališčih, - da je tožnikova pravna prednica pred smrtjo pridobila pravico do pokojninske rente in zato dedič nima pravice do izplačila zavarovalne vsote, - da terjatev, ki jo je imela tožnikova pravna prednica do toženke, po svoji naravi ni terjatev za izplačilo prihrankov ali denarnega depozita (ki naj ne bi bila zastarljiva), - da tako za terjatev za plačilo mesečnih rent, zapadlih med 13. 7. 2004 do 5. 9. 2004, kot za terjatev za plačilo zavarovalne vsote (če bi obstajala) najdaljši zastaralni rok znaša deset let in se je iztekel pred vložitvijo tožbe.

8. Iz razlogov, s katerimi pritožnik utemeljuje obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, izhajajo le očitki o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker niti preizkus po uradni dolžnosti ne pokaže pomanjkljivosti v razlogih sodbe, ki bi onemogočali presojo o njeni pravilnosti, zatrjevana kršitev ni podana.

9. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da podlaga za izplačilo ni zavarovalno razmerje, ampak da imajo sredstva njegove pravne prednice pri toženki naravo prihrankov.

10. Stališče sodišča prve stopnje je obrazloženo z izčrpnimi in pravilnimi razlogi. Razmerje med tožnikovo pravno prednico in toženko izvira iz obdobja oblikovanja dodatnega pokojninskega zavarovanja. Konec 90. let je bil sprejet Zakon o Prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZPSPID), ki je za fizične osebe predvidel možnost, da delnice pooblaščenih investicijskih družb, ki so bile krite z lastniškimi certifikati,1 obdržijo ali zamenjajo za pokojninske bone (3. člen). Če pravice izbire niso koristili, se je štelo, da so ohranili delnice (6. člen). Pravice imetnikov uslužbenskih certifikatov so bile na podlagi zakona preoblikovane v pokojninske bone (9. in 28. člen). Imetniki pokojninskih bonov so jih imeli možnost v določenem roku zamenjati za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja (30. člen). Če pravice do zamenjave v roku niso uresničili, je bila zamenjava do z zakonom določenega maksimalnega števila bonov izvedena na podlagi zakona (sedmi odstavek 28. člena).2

11. Zakon je določil tudi pravice, ki izvirajo iz police dodatnega pokojninskega zavarovanja, pridobljene z zamenjavo pokojninskih bonov (32. člen). Tako je (med drugim) določil, (1) da zavarovanec z dopolnjenim 60. letom starosti pridobi pravico do mesečne pokojninske rente, (2) da zavarovanec, ki je bil ob uveljavitvi tega zakona starejši od 55 let, pravico do pokojninske rente pridobi z iztekom petih let od uveljavitve tega zakona, (3) da zavarovanec nima pravice zahtevati izplačila odkupne vrednosti police in (4) da v primeru, če pred pridobitvijo pravice do pokojninske rente umre, pripade pravica do zavarovalne vsote v višini odkupne vrednosti police njegovi zapuščini in preide kot del njegove zapuščine na njegove dediče. 12. Ne glede na to, ali je do zamenjave pokojninskih bonov za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja prišlo z uresničitvijo izbirne pravice imetnika pokojninskih bonov ali na podlagi zakona, je zakon to razmerje nedvoumno opredelil kot zavarovalno, hkrati pa uredil tiste njegove značilnosti, ki ga razlikujejo od zavarovalne pogodbe, urejene v splošnih pravilih obligacijskega prava. Okoliščina, da je pokojna pridobila polico v zameno za pokojninske bone, za opredelitev narave razmerja med toženko in pokojno ni odločilna.

13. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nejasnosti, nepoštenosti in ničnosti toženkinih splošnih pogojev. Obseg pravic iz police, vključno s trenutkom njihove pridobitve, je urejen v zakonu. Iz tega razloga za odločitev v tej zadevi tudi ni pomembno, kakšna je vsebina toženkinih oglasov.

14. Pritožbene navedbe o pokojničinem zdravstvenem stanju, zaradi katerega ni mogla podati pravnoposlovne izjave volje, se (kot je sklepati iz navedb, podanih pred sodiščem prve stopnje) nanašajo na leto 2004. Že iz razloga, ker je zavarovalno razmerje nastalo v letu 2001, za odločitev niso pomembne. Glede na nedvoumno zakonsko določbo, da je odkupna vrednost police predmet dedovanja le, če zavarovanec umre pred trenutkom pridobitve pravice do pokojninske rente, za odločitev ni pomembno niti dejstvo, da pokojna zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogla koristiti mesečnih rent, zapadlih v juliju in avgustu 2004. 15. Pravilno je torej stališče v izpodbijani sodbi, da je z izdajo police dodatnega pokojninskega zavarovanja med tožnikovo pravno prednico in toženko nastalo zavarovalno pogodbeno razmerje. Tudi razlogi sodbe o zastaralnih rokih in zastaranju tožnikovega zahtevka so zato pravilni.

16. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ki so jih državljani pridobili na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). 2 Ustavno sodišče je glede ureditve v zvezi z uslužbenskimi certifikati že odločilo, da ni v neskladju z Ustavo. Glej odločbo U-I-200/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 22/2000), v kateri je navedlo, da uslužbenski certifikat ni predmet lastninske pravice in da zamenjava za pokojninske bone sicer lahko zmanjša možnosti njegove uporabe, a ne posega v pravico do zasebne lastnine. Iz odločbe tudi izhaja, da je pravna narava uslužbenskih in državljanskih certifikatov enaka.