Jedro

Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 12. 3. 2009, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do petih let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Glede na navedeno je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel dne 12. 3. 2019 (to je sicer po izdaji izpodbijane sodbe, vendar še pred predložitvijo spisa v odločanje višjemu sodišču dne 29. 4. 2019). Ker je torej kazenski pregon zoper obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje že zastaral, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Zato je višje sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca za očitano kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega V. S. se ugodi in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zoper obdolženega V. S. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je skupaj s K. K. in M. Š. dne 12.03.2009, v Mariboru, v sostorilstvu z razdelitvijo vlog, tako, da je odločilno prispeval k storitvi, drugemu vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, ukradena stvar pa je bila velike vrednosti, na ta način, da sta V. S. in K. K. po predhodnem dogovoru z M. Š., navedenega dne v nočnih urah odšla do gradbišča na naslovu Zagrebška cesta 79, kjer je K. K. na neugotovljen način prišel na zaprto območje, odprl delovni stroj znamke JCB 4CX, s številko šasije 977071, oškodovanca družbe D. S. d.o.o., vreden 54.815,45 EUR, nato sedel v stroj in z njim zapeljal čez žično ograjo gradbišča ter se odpeljal v Zgornjo Polskavo, do dvorišča zapuščene stanovanjske hiše na naslovu Gubčeva ulica 11, pri čemer ga je z osebnim avtomobilom spremljal V. S. in pri tem pazil, da ju ne bi odkrila policija, na kraju pa sta nato K. K. in M. Š., ki je tudi organiziral prevoz delovnega stroja v R Hrvaško, poskusila delovni stroj naložiti na tovornjak, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

III. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovana družba D. S. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega V. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po drugem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 205. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v določeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti od dne 17. 3. 2009 od 7.45 ure do dne 18. 3. 2009 do 15.30 ure. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ki se nanašajo nanj in bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani in ustrezno sodno takso iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca D. S. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obdolženi V. S. sam, brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in mu izreče oprostilno sodbo, in - zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obtožnico zavrže, podredno pa sodbo spremeni v korist obdolženca ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba zagovornika je v delu, ko zatrjuje, da je dne 12. 3. 2019 kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje že zastaral, utemeljena.

4. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 12. 3. 2009, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do petih let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Glede na navedeno je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel dne 12. 3. 2019 (to je sicer po izdaji izpodbijane sodbe, vendar še pred predložitvijo spisa v odločanje višjemu sodišču dne 29. 4. 2019).

5. Zaradi preverjanja morebitnega obstoja okoliščin iz četrtega odstavka 91. člena KZ-1, da bi bilo zastaranje v navedenem desetletnem obdobju pretrgano, je višje sodišče pred sprejemom odločitve o pritožbah, na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP od Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije pridobilo podatke iz kazenske evidence za obdolženca. Pri tem je na podlagi potrdila ministrstva z dne 10. 5. 2019 (list. št. 977 v spisu) ugotovilo, da okoliščine oziroma razlogi za pretrganje zastaranja kazenskega pregona ne obstajajo, saj obdolžencu ni bila izrečena kazenska sankcija. Na podlagi podatkov kazenskega spisa pa tudi ni okoliščin iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1, da zastaranje v navedenem obdobju ne bi teklo.

6. Ker je torej kazenski pregon zoper obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje že zastaral, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Zato je višje sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca za očitano kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Glede na sprejeto odločitev, višje sodišče ostalih pritožbenih navedb zagovornika in obdolženega ni presojalo.

7. Odločitvi o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca sta posledica izreka zavrnilne sodbe in temeljita na citiranih določbah ZKP v izreku te odločbe.