Jedro

Ker je tožnik odstopil od prošnje za mednarodno zaščito, je s tem odpadel razlog, zaradi katerega mu je bilo gibanje omejeno. Razlog je odpadel zato, ker tožnik ni več prosilec za mednarodno zaščito. V skladu z določbo 51. člena ZMZ se namreč gibanje lahko omeji le prosilcu. Glede na navedeno tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa, do pravnomočnosti odločitve, prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 14. 1. 2016 od 16.40 ure do dne 14. 4. 2016 do 16.40 ure. Sklep je bil izdan na podlagi četrtega odstavka 51. člena, v povezavi s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ter v povezavi s 4., 5., 6. in 9. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

2. Tožnik je zoper uvodoma navedeni sklep vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep odpravi in da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni ter da v skladu s 4. členom ZUS-1 ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 14. 1. 2016 dalje kršena pravica do osebne svobode.

3. Tožena stranka je dne 25. 1. 2016 pisno sporočila sodišču, da je tožnik dne 22. 1. 2016 odstopil od svoje prošnje za mednarodno zaščito.

K I. točki izreka:

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora ves čas izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

6. Tožena stranka je sodišču sporočila, da je tožnik odstopil od svoje prošnje za mednarodno zaščito. Ker je tožnik odstopil od prošnje za mednarodno zaščito, je s tem odpadel razlog, zaradi katerega mu je bilo gibanje omejeno. Razlog je odpadel zato, ker tožnik ni več prosilec za mednarodno zaščito. V skladu z določbo 51. člena ZMZ se namreč gibanje lahko omeji le prosilcu.

7. Glede na navedeno je sodišče ocenilo, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe. Zato sodišče tožbenih ugovorov ni presojalo, saj ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. 8. Glede na navedeno, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist tožnika.

9. Sodišče je tožbo zavrglo tudi v tistem delu, kjer tožnik zahteva, da naj se ugotovi, da mu je bila z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 14. 1. 2016 dalje kršena pravica do osebne svobode. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom ZUS-1 lahko namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi posegajo organi človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi pa je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, kar je tožnik v konkretnem primeru tudi storil. K II. točki izreka:

10. Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

11. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

12. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe določno podal zahtevek, na kakšen način naj sodišče do pravnomočnosti odločitve začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Navedel je tudi zakaj in kakšna nepopravljiva škoda mu lahko nastane, če bo odločba tožene stranke postala pravnomočna.

13. Po presoji sodišča se je v obravnavani zadevi začasna ureditev stanja z ozirom na to, da je tožena stranka sodišču sporočila (samo), da je tožnik odstopil od svoje prošnje, ni pa navedla ničesar o tem, ali se sporni ukrep še izvršuje ali ne več (glede na to, da ni več pravne podlage), kot verjetna izkazala za potrebno. Zato je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in odločilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce.