Jedro

Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Kolikor pritožnik posplošeno, nekonkretizirano in nedokazano zatrjuje sistemske pomanjkljivosti z navedbami, podanimi šele v pritožbi, te predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnik ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel do konca glavne obravnave. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.

Sistemske pomanjkljivosti že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih navedb, da Republika Hrvaška prosilcem le v manjši meri priznava mednarodno zaščito, saj je odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Upravno sodišče je tudi pravilno opozorilo, da je treba v zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, najprej ugotoviti, ali s pritožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-2688/2025/18 (1221-06) z dne 11. 11. 2025, s katerim je to na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zavrglo njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka), ter odločilo, da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 2. 9. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Upravno sodišče se je v razlogih izpodbijane sodbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge sklepa upravnega organa z dne 11. 11. 2025. Pojasnilo je, da iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu z vidika meril Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji, pri čemer po presoji Upravnega sodišča niti iz tožbenih navedb ni izhajalo, da bi bila s tem povezana presoja toženke nepravilna. Zato v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

3.Upravno sodišče je dalje navedlo, da sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjene v Republiko Hrvaško, že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da Republika Hrvaška le v manjši meri priznava mednarodno zaščito, saj je s tem povezano odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Glede na to je Upravno sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora le na splošno ugotovilo, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da osebe ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti). Nasprotno po presoji Upravnega sodišča ne izhaja niti iz posplošenih tožbenih navedb o tem, da je Republika Hrvaška kršila tožnikovi pravici do poštenega postopka in dostopa do azilnega sistema.

4.Upravno sodišče je dodalo še, da se bo postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ter da je tožnikova trditev o nasprotnem pavšalna in navržena. Glede na vse navedeno je zaključilo, da je toženka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zato ji od slednje ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da tam tožnikove pravice ne bodo kršene.

5.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

6.V pritožbi v bistvenem navaja, da je Upravno sodišče opustilo presojo nekaterih ključnih dokazov (da si je moral v Republiki Hrvaški sam kupovati hrano in čistila, da si je moral sam plačevati zdravstveno oskrbo, da je bil velikokrat primoran spati zunaj azilnega doma ter da je za hrano pogosto beračil). Opozarja, da v hrvaški pravni in azilni sistem ne more več verjeti ter da je Upravno sodišče napravilo selektivno dokazno oceno in napačen dokazni sklep. Prepričan je, da je več med seboj skladnih dokazov kazalo na nevarnost poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju EU) o temeljnih pravicah v Republiki Hrvaški, ter poudarja, da Republika Hrvaška po statističnih podatkih mednarodno zaščito prizna majhnemu številu oseb in da je veliko število oseb deportiranih. Zatrjuje, da v Republiki Hrvaški obstojijo sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih, da ne more dokazovati bodočih negotovih dejstev (kar je po njegovem mnenju tudi v nasprotju z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), da so njegove izkušnje s hrvaškimi organi pomenile nečloveško in ponižujoče ravnanje ter da Republika Hrvaška ne spoštuje načela nevračanja.

7.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

8.Pritožba ni utemeljena.

9.V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje sklepa upravnega organa z dne 11. 11. 2025, ni ugotovilo. Upravno sodišče je namreč ugotovilo, da iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu z vidika meril ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji in da niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bila s tem povezana presoja toženke nepravilna. Zato je presodilo, da ni bila vzpostavljena toženkina obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Izpostavilo je, da lahko ob odsotnosti tožnikovega konkretiziranega ugovora le na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da osebe ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Nasprotno po presoji Upravnega sodišča ne izhaja niti iz posplošenih tožbenih navedb o tem, da je Republika Hrvaška kršila tožnikovi pravici do poštenega postopka in dostopa do azilnega sistema. Upravno sodišče je razlogovalo, da ker je toženka glede tega navedla prepričljive razloge,

ki jim tožnik ni konkretizirano nasprotoval, ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

10.Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik v pritožbenem postopku ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja zgolj že v upravnem postopku in v tožbi podane trditve, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovila že toženka in Upravno sodišče. V takem primeru pa je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja Vrhovnega sodišča omejena. Vrhovno sodišče namreč ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno ponavljanje trditev, podanih v smeri, da pritožniku v Republiki Hrvaški ni bila zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, prehrana in nastanitev, zato ne more biti uspešno.

11.Kolikor pa pritožnik sicer povsem posplošeno, nekonkretizirano in nedokazano sistemske pomanjkljivosti zatrjuje z navedbami, (1) da v Republiki Hrvaški niso uvedeni transparentni nadzorni mehanizmi, (2) da nastanitveni pogoji za prosilce za azil niso ustrezni in (3) da so pritožbeni mehanizmi šibki, Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa pritožnik niti ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel do konca glavne obravnave 26. 11. 2025.

12.Vrhovno sodišče pritrjuje tudi presoji Upravnega sodišča, da sistemske pomanjkljivosti že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih navedb, da Republika Hrvaška prosilcem le v manjši meri priznava mednarodno zaščito, saj je odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnih ugotovitvenih postopkov.

13.Poleg tega ne drži pritožnikov ugovor, da iz izpodbijane sodbe izhaja "zahteva", da bi moral pritožnik dokazovati bodoča negotova dejstva. Upravno sodišče je namreč le pravilno opozorilo, da je treba v zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, najprej ugotoviti, ali s pritožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev dosegajo minimalno stopnjo resnosti. Zatem pa je ugotovilo, da iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu.

Zato je neutemeljen tudi pritožnikov ugovor o kršitvi njegovih pravic iz 22. in 23. člena Ustave.

14.Glede na obrazloženo tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

15.Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožnikova povsem posplošena in nedokazana trditev, da Republika Hrvaška ne spoštuje načela nevračanja.

16.Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2