Jedro

Ob dejstvu, da so sporna zemljišča prešla v družbeno lastnino na podlagi upravne odločbe o nacionalizaciji, bi dopuščanje možnosti priposestovanja teh zemljišč, kot to posredno izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, pomenilo kršitev določb ZPP o vezanosti pravdnega sodišča na odločbo upravnega organa.

Izrek

Revizija se glede odločitve o 2., 7. in 8. zahtevku zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik zatrjuje pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja. Sporne nepremičnine naj bi imel v posesti že od leta 1969, in sicer na podlagi darilne pogodbe z dne 30. 6. 1969, sklenjene z J. G. Trdi, da je bil ves čas v dobri veri, da so mu bile sporne nepremičnine podarjene. Sodišče prve stopnje je glede zemljišča parc. št. 2499, vl. št. ..., k.o. ..., do 1/3, izdalo sodbo na podlagi pripoznave, glede preostalih zemljišč pa sodbo, s katero je zahtevke zoper vse tožence v celoti zavrnilo. Presodilo je, da tožnik spornih nepremičnin ni priposestvoval, saj zemljišč ni imel v posesti, prav tako pa ni bil v dobri veri.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlaga tožnik zaradi vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijani sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija zoper odločitev o 2. 7. in 8. zahtevku ni dovoljena, v preostalem delu pa je neutemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije

6. V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Če tožeča stranka zahtevke v tožbi uveljavlja zoper več tožencev, ki niso v položaju enotnega sosporništva, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

7. Tožnik z 2., 7. in 8. zahtevkom zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zoper več tožencev - zemljiškoknjižnih (so)lastnikov. Ker so v sporu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na isti nepremičnini, solastniki nepremičnine v razmerju navadnega materialnega sosporništva(1) (196. člen ZPP), je tožnik vrednost 2., 7. in 8. nedenarnega zahtevka napačno opredelil zgolj z enotno vrednostjo spornega predmeta (8.398,01 EUR, prej 2,012.500,00 SIT).

8. Revizijsko sodišče ne more ugotavljati, ali je tožnik z navedbo ene vrednosti spornega predmeta ocenil posamezne zahtevke ali vse skupaj in koliko odpade na vsakega od uveljavljanih zahtevkov. Tako ravnanje revizijskega sodišča bi bilo povsem arbitrarno in bi pravdne stranke postavilo v neenakopraven položaj. Zato ima navedba le ene oziroma skupne vrednosti spornega predmeta v primeru subjektivne kumulacije nedenarnih zahtevkov enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.(2) Tožnikova revizija zoper odločitev o 2., 7. in 8. zahtevku tako ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.

Glede neutemeljenosti revizije

9. Tožnik v reviziji navaja, da toženci dobrovernosti tožnikove posesti niso izpodbijali. Ker se dobra vera domneva, bi po mnenju tožnika sodišče moralo šteti, da je tožnik v dobri veri. Tožnik s tem smiselno uveljavlja kršitev razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ker gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je tožnik v pritožbi ni uveljavljal, se nanjo tudi v reviziji ne more sklicevati (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prevalilo dokazno breme glede obstoja dobre vere na tožnika. Sodišče je izhajalo iz domneve dobrovernosti, vendar je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da tožnik ni bil v dobri veri.

10. Tudi sicer je zaključek sodišč o obstoju slabovernosti tožnika pravilen. Dobrovernost priposestvovalca se nanaša na njegovo mišljenje glede njegove lastninske pravice.(3) Zato je za presojo dobre vere pri priposestvovanju ključno, da pridobitelj utemeljeno verjame, da je postal lastnik. Če naj bi lastninsko pravico pridobil na podlagi pravnega posla, kot v obravnavani zadevi, to pomeni, da mora pridobitelj med drugim utemeljeno verjeti, da je bila pogodba, na podlagi katere naj bi pridobil lastninsko pravico, veljavna. Sodišče je dne 6. 7. 1989 pravnomočno ugotovilo (pravda P 426/87), da je darilna pogodba z dne 30. 6. 1969, na podlagi katere naj bi tožnik pridobil lastninsko pravico, neveljavna. Tožba na ugotovitev, da je ta darilna pogodba veljavna, je bila sicer vložena 9. 6. 1982, torej po izteku desetletnega roka za priposestvovanje, kar bi lahko govorilo v prid temu, da je bil tožnik v dobri veri, da je lastnik spornih nepremičnin, več kot 10 let. Vendar je po presoji revizijskega sodišča ključno, da je tožbo na ugotovitev, da je darilna pogodba veljavna, vložil ravno tožnik. To pomeni, da tožnik ni bil v dobri veri glede veljavnosti pogodbe. Zaključek sodišč o obstoju slabe vere tožnika je tako že iz tega razloga pravilen, zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s presojo pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da je mogoče na obstoj slabe vere tožnika sklepati na podlagi dejstva, da darilna pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedljiva. Ker je dobra vera posameznika pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem (28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma 43. člen Stvarnopravnega zakonika), tožnik na tej podlagi ni mogel pridobiti lastninske pravice. Za odločitev v tej zadevi zato ni pomembno, ali je imel tožnik v spornem obdobju nepremičnine tudi v posesti. Revizijskemu sodišču se tako z očitanimi procesnimi kršitvami (8. člen ZPP) glede načina ugotavljanja tožnikove posesti ni bilo potrebno ukvarjati.

11. Zaradi pomanjkanja slabe vere in neobstoja posesti sta sodišči zavrnili tudi zahtevek zoper prvo toženko. Po presoji revizijskega sodišča so razlogi, s katerimi sta sodišči zavrnili zahtevek zoper prvo toženko, napačni. Ti razlogi namreč omogočajo sklepanje, da bi lahko tožnik ob izpolnjenih pogojih (dobra vera in posest) ta zemljišča priposestvoval, čeprav priposestvovanje teh zemljišč, kot bo prikazano v nadaljevanju, ni mogoče. 12. Med pravdnima strankama je nesporno, da so nepremičnine, na katerih je vpisana prva toženka na podlagi določb Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ), postale družbena lastnina na podlagi nacionalizacije optantskih nepremičnin v letu 1972 na območju bivše cone B. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2007 (list. št. 147) priznava, da so bila ta zemljišča nacionalizirana, vendar kljub temu meni, da zemljišča niso mogla preiti v družbeno lastnino, ker so bila takrat že v njegovi lasti. Ob dejstvu, da so ta zemljišča prešla v družbeno lastnino na podlagi upravne odločbe o nacionalizaciji, bi dopuščanje možnosti priposestvovanja teh zemljišč, kot to posredno izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, pomenilo kršitev določb ZPP o vezanosti pravdnega sodišča na odločbo upravnega organa.

13. Pravdno sodišče je vezano na upravno odločbo, s katero je ugotovljeno, da so sporne nepremičnine prešle v družbeno lastnino.(4) Upravna odločba je izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je (pravdno) sodišče na takšno pravnomočno odločbo vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP). Sodišče v pravdnem postopku tako ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo (materialno) pravo pri izdaji upravne odločbe pravilno uporabljeno. Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov; v skladu s slednjim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.(5)

14. Tožnik, ki meni, da zemljišča, na katerih je sedaj vpisana prva toženka, ne bi smela biti nacionalizirana, bi torej moral te nepravilnosti uveljavljati že v upravnem postopku. Tako je zmotno izhodišče tožnika, da bi bilo mogoče morebitne nepravilnosti upravne odločbe, na podlagi katere so ta zemljišča prešla v družbeno lastnino, odpraviti z dopustitvijo priposestvovanja teh zemljišč. Razlogi sodišč glede zavrnitve zahtevka zoper prvo toženko so tako napačni, vendar pa to na pravilnost končne odločitve ni vplivalo.

15. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče v preostalem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo VS RS II Ips 330/2012 z dne 20. 9. 2012. Op. št. (2): Prim. odločbe VS RS II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006, II Ips 472/2005 z dne 14. 6. 2007, II Ips 449/2005 z dne 30. 8. 2007. Op. št. (3): Prim. M. Tratnik v M. Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 263. Op. št. (4): Do prehoda nacionaliziranih stvari v družbeno lastnino je sicer prišlo na podlagi zakona, vendar je bilo treba v vsakem posameznem primeru v posebnem upravnem postopku ugotoviti, ali gre za premoženje, ki je po tem zakonu prešlo v družbeno lastnino.

Op. št. (5): Prim. odločbo VS RS II Ips 360/2008 z dne 20. 11. 2008. O vezanosti pravdnega sodišča na upravno odločbo prim. tudi odločbo US RS Up 457/09 z dne 28. 9. 2011.