Jedro

Ker vrednost spornega predmeta pri primarnem tožbenem zahtevku ne presega 4.172,92 EUR, vrednost spornega predmeta pri subsidiarnem tožbenem zahtevku pa ni označena, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev oziroma razvezo darilne pogodbe z dne 28.2.1986 glede toženki pripadajočega deleža na stanovanjski hiši v T., z deležem pravice uporabe na zemljišču parc. št. 1714 in 1715 in izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke. Zavrnilo je tudi subsidiarni tožbeni zahtevek za vrnitev sporne nepremičnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem, da je dokazno breme, da je vrnitev dela podarjene nepremičnine v naravi mogoča, na tožeči stranki. Tožena stranka je ugovarjala, da darila ne bo vrnila, ker naj bi z lastnimi vložki prispevala k povečanju vrednosti nepremičnine do 1/4. Na vprašanje o razmerju med investicijo v nepremičnino in vrednostjo celotne nepremičnine bi moral odgovoriti izvedenec, ki pa ga tožena stranka ni predlagala. Ni jasno, kako je lahko sodišče zaključilo, da znaša vložek tožene stranke v objekt 25% vrednosti celotne nepremičnine. Ker sodbi v tem delu nimata razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je s tožbo objektivno kumulirala dva tožbena zahtevka - primarni zahtevek za razveljavitev oziroma razvezo darilne pogodbe in naknadni podrejeni zahtevek za vrnitev podarjene nepremičnine. Oba zahtevka sta nedenarna. Ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP).

Tožeča stranka je kot vrednost zahtevka za razveljavitev oziroma razvezo darilne pogodbe v tožbi navedla 5.500.000 din (pred denominacijo) oziroma 550 din (po denominaciji), na prvem naroku za glavno obravnavo 12.6.1991 pa je sodišče v skladu s svojimi pristojnostmi iz tretjega odstavka 44. člena ZPP vrednost spornega predmeta določilo na 190.000 SIT (takrat enako tretji odstavek 40. člena ZPP/77, Ur. l. l. SFRJ, št. 4/77 in nasl.). Kasnejša korekcija vrednosti spornega predmeta ni upoštevna, saj je do nje prišlo po začetku obravnavanja glavne stvari. Tožeča stranka je subsidiarni zahtevek za vrnitev podarjene nepremičnine postavila 12.2.2004, vrednosti spornega predmeta pa ni označila niti ni tožena stranka tej pomanjkljivosti pravočasno ugovarjala. Po ustaljeni sodni praksi je položaj, v katerem tožnik ne navede vrednosti spornega predmeta, enak položaju, v katerem vrednost spornega predmeta opredeli z zneskom, ki ne dosega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16.12.1993, Poročilo VSS 2/93, str. 12).

Ker vrednost spornega predmeta pri primarnem tožbenem zahtevku ne presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT), saj znaša le 792,85 EUR (prej 190.000 SIT), vrednost spornega predmeta pri subsidiarnem tožbenem zahtevku pa ni označena, revizija ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).