Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dodati je, da nestrinjanje pritožbe z ugotovljenim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje gradilo svojo odločitev za zavrnitev dokaznega predloga, ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, temveč lahko kvečjemu pomeni grajo ugotovljenega dejanskega stanja.
I. Pritožba zagovornika obdolženega I. I. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I. I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena kazen pet mesecev zapora. Na podlagi 72. člena KZ-1 je bil obdolžencu izrečen varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja B kategorije, pri čemer se mu ne sme izdati novo vozniško dovoljenje v obdobju petih let. Čas prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja tega varnostnega ukrepa. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.
2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da izrečeno zaporno kazen spremeni v pogojno obsodbo, oziroma podrejeno, da jo spremeni v zaporno kazen, ki se izvrši z delom v splošno korist ter razveljavi odločitev o izreku varnostnega ukrepa.
3. Zagovornik obdolženca je v pritožbi zahteval, da se ga skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče ga o seji ni obvestilo, svojo odločitev pa opira na določbo 445. člena ZKP, po kateri sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Prvostopenjsko sodbo je izreklo okrajno sodišče v skrajšanem postopku, zato uporaba določbe 378. člena ZKP, na katero zagovornik naslanja svoj predlog, ne pride v poštev, pritožbeno sodišče pa ni prišlo do spoznanja, da bi bila navzočnost strank za razjasnitev stvari na seji koristna, pri čemer tudi zagovornik svojega predloga v tej smeri ni utemeljil. 4. Pritožba ni utemeljena.
5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno in je bil dokazni predlog zagovornika, da se v postopek pritegne izvedenca medicinske stroke s področja nevrologije in internistike, utemeljen, njegova zavrnitev, ki jo je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je pomanjkljiva, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da po izvedenem dokaznem postopku ni bilo nobenih indicev, da bi obdolženec v času prometne nesreče utrpel epileptični napad ali izgubo zavesti. Takšna obrazložitev je povsem ustrezna, jasna in določna, še posebej ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobneje pojasnilo svoje razloge za zaključek, da do prometne nesreče ni prišlo zaradi epileptičnega napada ali sladkorne kome obdolženca. Dodati je, da nestrinjanje pritožbe z ugotovljenim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje gradilo svojo odločitev za zavrnitev dokaznega predloga, ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, temveč lahko kvečjemu pomeni grajo ugotovljenega dejanskega stanja.
6. Nadalje pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijana sodba v zvezi z ugotavljanjem zakonskega znaka povzročitve neposredne in konkretne nevarnosti za življenje ali telo oškodovanke nima (zadostnih) razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi takšnemu pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi, saj ima izpodbijana sodba o vožnji obdolženca pod vplivom alkohola ter o neposredni nevarnosti za življenje in telo druge osebe, ki se je sprevrgla v prometno nezgodo, ustrezne razloge. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 izpodbijane sodbe na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bila v posledici prometne nesreče, ki jo je zaradi alkoholiziranosti povzročil obdolženec, povzročena neposredna in konkretna nevarnost za življenje in telo oškodovanke T.I., pri tem pa je tudi pravilno pojasnilo, da je v konkretnem primeru prišlo do roba nastanka posledice v obliki telesnih poškodb. Pritožba v izpodbijani sodbi povsem neutemeljeno pogreša obrazložitev pomena „roba nastanka posledic v obliki telesnih poškodb“, saj je sodišče prve stopnje takšen zaključek jasno obrazložilo na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca dr. K.M. ter izpovedbe oškodovanke. V tej zvezi pritožba neutemeljeno poudarja tudi dejstvo, s katerim sicer že posega izven polja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, da pri oškodovanki na zdravniškem pregledu po nesreči niso bili vidni znaki telesnih poškodb, zaradi česar je ODT odstopilo od očitka lahke telesne poškodbe. Vendar okoliščina ali je oškodovanka v posledici prometne nesreče utrpela (lahke) telesne poškodbe za obstoj obravnavnega kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 ni odločilna, temveč je bistveno eksistenčno ogrožanje zavarovane pravne dobrine, ko je le še od naključja odvisno ali bo zavarovana pravna dobrina prizadeta ali ne. Za nastanek neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe tako zadostuje že vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi, zato v konkretnem primeru ni nobenega dvoma, da je obdolženec z vožnjo pod vplivom alkohola, ko je imel najmanj 2,50 grama alkohola na kilogram krvi, povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo oškodovanke.
7. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik v nadaljevanju pritožbe ne obrazloži, temveč le s sklicevanjem na že zgoraj izpostavljene pritožbene navedbe posplošeno navaja, da z obdolženčevim ravnanjem ni bil izpolnjen zakonski znak povzročitev neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, zato bi bilo obdolženčevo ravnanje mogoče opredeliti zgolj kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje. Po vsebini s tem uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vendar pritožba nima prav, saj opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, vključno z zakonskim znakom povzročitev neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo. V preostalih navedbah, ki gredo v smeri graje ugotovljene neposredne nevarnosti za življenje ali telo oškodovanke ter oškodovankinem samoogrozitvenem ravnanju, pa pritožba ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami ter s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.
9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem poročila o toksikološki preiskavi z dne 1. 6. 2018 ter ugotovitev izvedenca medicinske stroke mag. R.K., pravilno zaključilo, da je obdolženec obravnavanega dne vozil pod vplivom najmanj 2,50 grama alkohola na kilogram krvi in je zaradi takšne alkoholiziranosti, zaradi katere je bil absolutno nesposoben varne vožnje, zapeljal v krožišču naravnost preko vozišča krožišča in robnikov na notranjem robu krožišča ter navzdol po nabrežini, kjer je s sprednjim delom vozila trčil v jarek meteorne vode. Medtem ko pritožba časovnih in krajevnih okoliščin prometne nesreče ter ugotovljene koncentracije alkohola v obdolženčevem telesu ne problematizira, se kot bistvo pritožbe pokaže v ponavljanju obdolženčevega zagovora ter pritožbenih trditvah, da gre vzrok obravnavane prometne nesreče pripisati nenadnemu epileptičnem napadu oziroma sladkorni komi, za kateri je značilna izguba zavesti in zaradi katerih bi obdolženec lahko izgubil oblast nad vozilom.
10. Vendar takšnemu pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi. Zagovor obdolženca, v katerem je skušal prikazati, da je do prometne nesreče prišlo zaradi epileptičnega napada in navedbe njegovega zagovornika, da je mogoče obdolženec celo padel v sladkorno komo (česar obdolženec v zagovoru niti ni navajal), je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, tem razlogom pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sicer drži, da iz poškodbenega lista (priloga A6 spisa) izhaja, da je obdolženec znan epileptik, etilik in boleha za slabo urejeno sladkorno boleznijo, vendar zgolj zaradi zabeležke takšnih bolezenskih stanj pri obdolžencu v poškodbenem listu, brez navedbe konkretne izgube zavesti, pritožba ne more omajati ugotovljenega dejanskega stanja. Ni namreč moč prezreti, da iz istega poškodbenega lista izhaja, da obdolženec ni bil v nezavesti in da je dogodek tudi opisal. Nadalje je v tej zvezi kot priča zaslišan zdravnik R.K., ki je po prometni nesreči v UKC Maribor pregledal obdolženca, prepričljivo izpovedal, da iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi bil pri obdolžencu tega dne evidentiran kakšen epileptičen napad in tudi obdolženec v tej smeri ni posredoval nobenih znakov, prav tako kaj tega v poročilu niso navedli reševalci. Vse navedeno je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje in na tej podlagi napravilo logičen zaključek, da bi obdolženec zatrjevano izgubo zavesti zagotovo omenil kateremu od zdravnikov oziroma reševalcev, ki so ga obravnavali, pa tega ni storil. Pritožba zato ob odsotnosti drugih dokazov ne more prepričati v nasprotno, niti s podajo lastne dokazne ocene, ki izpostavlja kratkotrajnost tovrstne izgube zavesti in dejstvo, da je obdolženec šel iskat pomoč. Nenavadno je namreč, da bi obdolženec, ki bi naj utrpel zatrjevano izgubo zavesti, bil tisti, ki je odšel po pomoč in ne oškodovanka. Glede na tako izveden dokazni postopek, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, s katerimi pritožba skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje brez resne in poglobljene raziskave izključilo epileptični napad in sladkorno komo kot možna vzroka za prometno nesrečo. Vsled tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca s področja medicinske stroke s področja nevrologije in internistike. Neutemeljeno pa pritožba še očita, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo zdravnice A.P., ki je izvajala opazovanje obdolženca, saj izvedba dokaza z njenim zaslišanjem ni bila predlagana, tudi sicer pa njene ugotovitve izhajajo iz poškodbenega lista.
11. Ob ugotovljeni vzročni zvezi med obdolženčevo vožnjo pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi in prometno nesrečo v kateri je bila kot sopotnica udeležena oškodovanka, je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je bila na ta način za življenje in telo oškodovanke povzročena neposredna nevarnost. Takšne presoje pa v luči že obrazloženega pritožba ne more omajati z nebistvenimi navedbami, da minimalne poškodbe na avtomobilu ne kažejo na obstoj neposredne oziroma konkretne nevarnosti za življenje in telo potnikov v avtomobilu.
12. Nenazadnje ni mogoče pritrditi pritožbi v zatrjevanju, da T.I. ni mogoče obravnavati kot resnično oškodovanko, ker je nagovorila obdolženca k vožnji, prav tako pa je videla, da je obdolženec pred začetkom vožnje zaužil bistveno večjo količino alkohola od dovoljene, pa se je zavestno in prostovoljno podala na nevarno vožnjo z alkoholiziranim obdolžencem. Na ta način in s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 35743/2015 pritožba navaja, da samoogrozitvena ali samopoškodbena dejanja s kazenskopravnega vidika niso kazniva. Takšno stališče pa si pritožba v konkretnem primeru napak razlaga, saj bi navedena izključitev kaznivosti prišla v poštev le, če bi se obdolžencu očitalo, da je povzročil neposredno nevarnost za svoje življenje in telo in bi torej bil predmet ogrožanja voznik sam. V konkretnem primeru pa ravnanje oškodovanke, ki ni bilo v ničemer protipravno, ne more izključiti ugotovljene kazenske odgovornosti obdolženca oziroma njegove krivde, kot si za to neuspešno prizadeva pritožba.
13. Uspešna pa ne more biti pritožba niti, ko graja odločbo o kazenski sankciji, saj je preizkus le-te pokazal, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Pri tem je v zadostni meri kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja in tudi za prekršek ne, kot obteževalno pa je pri obdolžencu upoštevalo zelo visoko koncentracijo alkohola v krvi v času storitve kaznivega dejanja, ko je ta že v jutranjih urah presegala dvakratnik vrednosti, pri kateri posameznik več ni sposoben varnega upravljanja motornega vozila, z oziroma na medicinsko dokumentacijo pa tudi okoliščino, da življenje z alkoholom predstavlja način obdolženčevega življenja. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da pogojna obsodba, za katero se neutemeljeno zavzema pritožba, ne bi bila primerna in pravična, saj obdolženec, glede na svoje ravnanje, ko je ob tako visoki stopnji alkoholiziranosti sedel v vozilo in ga upravljal, ne more biti deležen zaupanja, ki je potrebno za izrek pogojne obsodbe. Spremembe kazenske sankcije v korist obdolženca pa ne narekujejo niti pritožbene navedbe, da izrek zaporne kazni posredno pomeni tudi kaznovanje obdolženčeve zunajzakonske partnerke (oškodovanke), da je ravno slednja obdolženca nagovorila k vožnji, na katero se je nato podala zavestno in prostovoljno, in da obdolženec z vožnjo ni ogrožal drugih udeležencev v prometu.
14. Čeprav je obdolžencu zaradi zdravstvenih razlogov vozniško dovoljenje že prenehalo veljati, mu je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je obdolženec prometno nesreč povzročil močno alkoholiziran in da je glede na medicinsko dokumentacijo etilik, zaradi česar obstaja resna nevarnost, da bi v primeru ponovne izdaje vozniškega dovoljenja vnovič ogrožal varnost drugih udeležencev v prometu, utemeljeno izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije, tako da se mu ne sme izdati novo vozniško dovoljenje v obdobju pet let. Na ta način je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z namenom določbe 72. člena KZ-1, katere bistvo ni le v odvzemu vozniškega dovoljenja, temveč tudi v prepovedi izdaje novega vozniškega dovoljenja, zato pritožba nima prav, ko trdi, da obdolžencu takšnega varnostnega ukrepa ni mogoče izreči. Glede na določbo 72. člena KZ-1 pa v nasprotju s pritožbenim očitkom tudi ni nobene dileme glede teka roka izvrševanja izrečene kazenske sankcije, ki ne more pričeti teči pred pravnomočnostjo sodne odločbe in ne more trajati več kot pet let. Dejstvo, da zaradi zdravstvenih težav obdolženec tudi po izteku varnostnega ukrepa ne bo mogel pridobiti novega vozniškega dovoljenja, pa na izrečen varnostni ukrep nima vpliva.
15. O delu v splošno korist kot načinu izvršitve zaporne kazni, za kar se med drugim zavzema pritožba, v tem pritožbenem postopku, ne da bi bil o tem predhodno izveden postopek na prvi stopnji, pritožbeno sodišče ne more odločati.
16. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).
17. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).