Jedro

Pri tožniku je mogoče ugotoviti neogibno potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 25. 7. 2011 in še nadalje, ker ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. Tožnik se z zgornjima okončinama še primerno giblje in se sam hrani, pri vseh ostalih aktivnostih pa potrebuje pomoč. Za samostojno hranjenje in uživanje hrane je potrebno takšno zdravstveno stanje, da upravičenec to potrebo lahko zadovoljuje sam. Samostojno hranjenje ne pomeni nabave hrane, niti priprave hrane in pospravljanja po obedu, ampak da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano, kar pa je pri tožniku, ki z zgornjimi okončinami še primerno giblje, podano. Pri tožniku tako ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva odpravo odločb toženca št. ... z dne 21. 5. 2015 in št. ... z dne 31. 8. 2015 ter, da je tožena stranka dolžna te odločbe nadomestiti z novo, s katero bo tožniku priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku, to je v višini 53 % najnižje pokojninske osnove.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je s tožbo uveljavljal dodatek za pomoč in postrežbo v višjem znesku, kot mu je bil priznan leta 2011. Zdravstveno stanje se mu poslabšuje, kar je razvidno iz izvedeniških mnenj in invalidskih komisij I. stopnje z dne 14. 5. 2015 in druge stopnje z dne 21. 8. 2015. Ugotavlja, da mu je glede na njegovo zdravstveno stanje, zdajšnji najnižji dodatek za pomoč in postrežbo, ne zadošča za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, pri katerih potrebuje pomoč tretje osebe. Sintagma iz izvedeniškega mnenja, da se gospod še sam hrani, ne pomeni nič drugega kot to, da tožnik hrano v usta zaenkrat še daje sam. Hrane pa si tožnik ne more sam, brez tuje pomoči, nabaviti in pripraviti in tudi ne skuhati, pripraviti vse potrebno za obed in po obedu pospraviti, pomiti. Tega tudi toženec ne zatrjuje. Po njegovem mnenju vse to sodi k samostojnemu hranjenju, ki je eden od pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Ker pa toženec pojem samostojnega hranjenja pojmuje nelogično ozko, meni, da tožnik ne izpolnjuje pogoja po potrebi in pomoči pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Logično je, da je samo uživanje hrane zgolj ena od potrebnih faz. Drugačno tolmačenje zakonskih predpisov bi bilo v tem primeru v nasprotju z namenom, za kar ta institut dodatka sploh obstaja. Meni, da če bi ostali pri zastarelemu stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz pred več kot 10 let glede pomena standarda samostojnega hranjenja, bi v času vsesplošnega zviševanja standardov kvalitete življenja, to dejansko pomenilo korenito nazadovanje v razvoju in pristajanje zgolj na zagotavljanju vegetiranja ostarelim in bolnim državljanom te socialne države. Poudarja, da je treba pravila ali norme razlagati logično, da ne pride do absurdnih zaključkov. Do takega absurdnega zaključka pride z razlaganjem tega pojma na način kot to počne toženec, pridružilo pa se je tudi sodišče. Sklicevanje na vsebinsko in časovno zastarelo stališče, ki se nanaša le na zgolj po tematiki delno podoben, še zdaleč pa ne na identičen dejanski in pravni položaj, kot je pri njem, bi v konkretnem primeru pomenilo, da tožnik ni upravičen do višjega dodatka, ki mu je, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, nujno potreben za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, po zakonski dikciji. Stališče pa je tudi neprilagojeno določbam Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Po njegovem gre za pravno vprašanje, kako razumeti zakonsko dikcijo samostojnega hranjenja iz prvega odstavka 101. člena ZPIZ-2. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje nepravilno in zmotno uporabilo materialno pravo ob dejstvu, da sploh ni ugotavljalo, kaj sodi v pojem samostojnega hranjenja. Tožniku pa je tudi nepravilno zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do višjega dodatka za pomoč in postrežbo iz naslova nepokretne osebe po prvem odstavku 103. člena, ob upoštevanju opredelitve tega pojma v tretjem in šestem odstavku 100. člena ZPIZ‑2 in ob pravilni uporabi prvega odstavka 102. člena zakona. Po njegovem je pravno zmotno stalšče sodišča prve stopnje, da dodatek za pomoč in postrežbo iz naslova nepokretnosti ne gre upokojencem. Primerja situacijo z uživalci delne invalidske pokojnine ter izrecno izpostavlja šesti odstavek 100. člena ZPIZ-2, ki se nanaša tudi na zavarovance, ki niso v delovnem razmerju in so torej lahko tudi upokojeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje sta v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 31. 8. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 21. 5. 2015, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku. Iz dokumentacije je razvidno, da je tožnik od 25. 7. 2011 že uživalec pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zaradi potrebe po pomoči in postrežbi pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb. Zato je v konkretni zadevi sporno, ali je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

6. Po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju oseba ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja.

7. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 14. 5. 2015 in invalidske komisije II. stopnje z dne 21. 8. 2015, je pri tožniku mogoče ugotoviti neogibno potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 25. 7. 2011 in še nadalje, ker ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. Zdravnik izvedenec je dne 28. 4. 2015 na obisku na domu ugotovil, da tožnik z zgornjima okončinama še primerno giblje in da se sam hrani, pri vseh ostalih aktivnostih pa potrebuje pomoč.

8. Glede na takšno mnenje, je v obravnavani zadevi odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali se tožnik samostojno hrani s tem, da sam nosi hrano v usta, ne more pa hrane nabaviti, jo pripraviti in po obroku pospraviti. Ob upoštevanju, da je eden izmed osnovnih namenov dodatka za pomoč in postrežbo tudi to, da upravičenec ni podhranjen in da mu je s tem zagotovljena fiziološka eksistenca, samostojno hranjenje pomeni samostojno uživanje hrane. Med sposobnost samostojnega uživanje hrane sodi sposobnost nositi hrano ali pijačo do ust in v usta ter sposobnost hrano pred tem, če je za to potrebno, z ustreznim priborom v smislu razreza ali druge oblike oziroma pristopa, pripraviti za uživanje. V takšnem primeru, ko upravičenec vse to pri hranjenju še zmore sam, se šteje, da se še sam hrani, skrbi za fiziološko eksistenco in da ni podhranjen. Fiziološka eksistenca je pravni standard, ki se ne glede na zviševanje standardov v kvaliteti življenja, ne spreminja, saj predstavlja in pomeni, da se za zagotavljanje obstoja zadovoljujejo osnovne potrebe po hrani in pijači. 9. Za samostojno hranjenje in uživanje hrane je potrebno takšno zdravstveno stanje, da upravičenec to potrebo lahko zadovoljuje sam. Prav takšno stanje sta obe invalidski komisiji ugotovili pri tožniku in sicer ne samo, da se sam hrani, ampak tudi, da z zgornjima okončinama še primerno giblje. Samostojno hranjenje ne pomeni nabave hrane, niti priprave hrane in pospravljanja po obedu, ampak da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano, kar pa je pri tožniku, ki z zgornjimi okončinami še primerno giblje, podano.

10. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, da pri tožniku ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlogovalo določbo šestega odstavka 100. člena. Določba šestega odstavka 100. člena ZPIZ-2 ne velja samo za zavarovance, pri katerih je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 % in niso v delovnem razmerju, ampak mora biti izpolnjen še dodaten pogoj, da so pridobili pravico do poklicne rehabilitacije. Ker pri tožniku, ki je upokojenec, slednji pogoj zagotovo ni izpolnjen in tega tudi pritožba ne zatrjuje, se že zato neutemeljeno sklicuje na določbo šestega odstavka 100. člena ZPIZ-2 in na tej podlagi uveljavlja dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.