Jedro

Podatki o plačilnih računih v tujini po izrecni določbi tretjega odstavka 53. člena ZFU niso podatki, ki bi se vpisovali po uradni dolžnosti (ne glede na to, ali bi jih finančni urad lahko pridobil tudi sam). Sporočanje teh podatkov je primarno obveznost subjekta vpisov v davčni register. Šele v primeru, da subjekt vpisa podatkov ne sporoči, lahko Finančni urad te podatke pridobi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZFU). Taka določba je v skladu z Direktivo Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2104 o spremembah Direktive Sveta 2011/16/EU. Slednja je namreč namenjena izmenjavi podatkov z namenom preprečevanja čezmejnih davčnih goljufij in davčnih utaj, ne pa vodenju davčnih registrov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Kršitelj mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 60 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevo kršitelja za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Finančne uprave RS št. z dne 28.8.2019, s katero je bil kršitelj spoznan za odgovornega za prekršek po 3. točki prvega odstavka 97. člena ZFU. Kršitelj v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti ter v imenu in na račun, v korist, oziroma s sredstvi pravne osebe A. O. - v stečaju Finančni upravi ni sporočil podatka o odprtem transakcijskem računu na S., s čimer je ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 55. člena ZFU. Prekrškovni organ mu je za prekršek izrekel globo v višini 400,00 EUR.

2. Zoper sodbo se kršitelj pritožuje. Sklicuje se na Direktivo Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2104 o spremembah Direktive Sveta 2011/16/EU, ki določa obveznost organov članice, da v okviru avtomatične izmenjave podatkov sporočajo organu druge države članice med drugim tudi dejstvo o obstoju računa vsake osebe, o kateri se poroča in podatke o tem računu. Ne drži torej, da je urejanje prepuščeno državam članicam. Obveznost izmenjave podatkov velja za vse članice od 1.1.2014 dalje, pritožnik pa je odprl račun po tem datumu. Hkrati sodišče nepravilno tolmači hierarhijo pravnih aktov v EU, saj velja načelo primarnosti prava EU v primeru neskladja z domačim pravom. Vse več je direktiv, ki vsebujejo določbe, ki spominjajo na določbe iz uredb. Če take direktive niso prenesene v nacionalno pravo, se lahko nanje neposredno sklicuje vsakdo. Pritožnik je v pritožbi tudi predlagal, naj sodišče namesto globe izreče opomin in to zaradi narave prekrška, ki ga dela posebej lahkega. Ker si že države izmenjujejo podatke o računih, je posledica prijave že obstoječih podatkov neznatna. Glede tega predloga se sodišče sploh ni določno opredelilo, oziroma je le navedlo, da je bil kršitelj že obravnavan zaradi več predhodnih kršitev. Kršitelj vztraja, da so bili ti plačilni nalogi izdani nezakonito, hkrati pa nimajo nobene povezave s prekrškom, ki se mu očita v tej zadevi. Nerazumljivo je stališče, da neprijava računa predstavlja izogibanje transparentnemu poslovanju, če pa velja avtomatično posredovanje podatkov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi prvega odstavka 55. člena ZFU mora oseba, ki je subjekt vpisa v davčni register, v osmih dneh po nastanku spremembe, sporočiti finančnemu uradu vse spremembe podatkov, ki jih vsebuje davčni register in jih finančni urad ne pridobi po uradni dolžnosti. Podatki o plačilnih računih v tujini po izrecni določbi tretjega odstavka 53. člena ZFU niso podatki, ki bi se vpisovali po uradni dolžnosti (ne glede na to, ali bi jih finančni urad lahko pridobil tudi sam). Sporočanje teh podatkov je primarno obveznost subjekta vpisov v davčni register. Šele v primeru, da subjekt vpisa podatkov ne sporoči, lahko Finančni urad te podatke pridobi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZFU). Taka določba je v skladu z Direktivo Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2104 o spremembah Direktive Sveta 2011/16/EU. Slednja je namreč namenjena izmenjavi podatkov z namenom preprečevanja čezmejnih davčnih goljufij in davčnih utaj, ne pa vodenju davčnih registrov.

5. Pritožnik ostalim dejanskim ugotovitvam glede zakonskih znakov očitanega prekrška ne nasprotuje. Odločitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik kot odgovorna oseba pravne osebe odgovoren za prekršek po 3. točki prvega odstavka 97. člena ZFU, je zato pravilna.

6. Pravilna pa je tudi odločitev o kazenski sankciji. Sodišče lahko izreče opomin le v primeru, da je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Zoper kršitelja je bilo izdanih že več pravnomočnih plačilnih nalogov zaradi prekrškov z davčnega področja. O kakšnih olajševalnih okoliščinah zato ni mogoče govoriti. Neprijava računov, s katerimi pravna oseba posluje, že po naravi stvari objektivno ne more predstavljati prekrška neznatnega pomena, saj gre za podatek, ki je nujen za nastopanje v pravnem prometu, pa tudi za pravilno odmero davkov.

7. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena Zakona o prekrških). Pritožnik mora plačati tudi sodno takso za pritožbeni postopke v znesku 60 EUR (tar.št. 8132 Zakona o sodnih taksah).