Jedro

Ker je odgovornost dedinje za dolgove zapustnika odvisna od vrednosti podedovanega premoženja, bi upoštevanje prepozno vložene pritožbe, ki izpodbija ugotovljen obseg zapuščine, v primeru, da bi ji bilo ugodeno, pomenilo poseg v pravice upnikov, ki se opirajo na pravnomočen sklep v pogledu obsega (in s tem vrednosti) zapuščinskega premoženja. Ta vrednost bi se namreč zmanjšala. Zakonski pogoj za upoštevanje nepravočasne pritožbe tako ni izpolnjen.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 6. 2011 v zvezi s popravnim sklepom z dne 24. 1. 2012 odločilo, da zapuščina zapustnika in sicer solastni del nepremičnin ter terjatev do DURS, Davčni urad Ljubljana, v višini 350,65 EUR, postane last države. Odločilo je še, da se nepremičnine izročijo Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, znesek iz naslova preveč plačane dohodnine pa Ministrstvu za finance. Oba sklepa sta postala pravnomočna in sicer sklep z dne 21. 6. 2011 dne 25. 10. 2011, popravni sklep z dne 24. 1. 2012 pa 14. 3. 2012. 2. Republika Slovenija je že po pravnomočnosti obeh sklepov, in sicer 7. 11. 2012, vložila pritožbo. Navaja, da ji je bilo s strani DURS-a pojasnjeno, da znesek 350,65 EUR po odločbi DURS-a, št. DT 02-21189-1 z dne 31. 3. 2009, ne spada v zapuščino. Po osmem odstavku 267. člena Zakona o davčnem postopku je namreč določeno, da v primeru, da davčni zavezanec umre pred vročitvijo informativnega izračuna dohodnine, ni izračuna in poračuna na letni ravni. Akontacija dohodnine se v teh primerih šteje za dokončni davek. Informativni izračun dohodnine za leto 2008 je bil zapustniku odpremljen 31. 3. 2009, umrl pa je 15. 4. 2009. Na podlagi 85. člena Zakona o davčnem postopku se šteje vročitev za opravljeno 20. dan od dneva odpreme informativnega izračuna. V konkretnem primeru se torej šteje, da je bila vročitev opravljena 20. 4. 2009, torej po smrti zapustnika. Ker sta oba izpodbijana sklepa že pravnomočna, pritožnica vlaga pritožbo na podlagi tretjega odstavka 33. člena ZNP, ki omogoča odločanje o pritožbi zoper sklep tudi po poteku roka za pritožbo. Pritožbo vlaga zaradi odgovornosti za dolgove zapustnika. Pritožnica zanje namreč odgovarja do višine podedovanega premoženja in je njena odgovornost glede na oba izpodbijana sklepa zato višja, saj zajema tudi znesek 350,00 EUR, ki ne spada v zapuščino. Ker drugih dedičev ni, njihove pravice ne morejo biti prizadete.

3. Pritožba je prepozna.

4. Po 172. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba v roku 15 dni od vročitve. V konkretnem primeru je pritožnica pritožbo vložila po izteku navedenega roka.

5. V zapuščinskem postopku lahko pritožbeno sodišče izjemoma upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep (tretji odstavek 173. člena ZD). Trditveno in dokazno breme, zakaj naj sodišče v konkretnem primeru naredi izjemo, nosi pritožnik.

6. Iz podatkov zapuščinskega spisa in tudi samih navedb pritožnice v pritožbi, je razvidno, da je v teku zapuščinskega postopka večje število upnikov priglasilo svoje terjatve in je bil to tudi razlog, da so se dediči prvega dednega reda dedovanju odpovedali. Kot je navedla že pritožnica v svoji pritožbi, je njena odgovornost za dolgove zapustnika odvisna od vrednosti podedovanega premoženja (primerjaj prvi odstavek 142. člena ZD). To pa pomeni, da bi bilo, če bi pritožbeno sodišče upoštevalo prepozno vloženo pritožbo in bi ji ugodilo, poseženo v pravice upnikov, ki se opirajo na pravnomočen sklep v pogledu obsega (in s tem vrednosti) zapuščinskega premoženja. Ta vrednost bi se namreč zmanjšala. Zakonski pogoj za upoštevanje nepravočasne pritožbe tako ni izpolnjen.

7. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 153. členom ZD).