Jedro

Čarovništvo, na katerega se tožnik sklicuje in zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, je torej v obravnavani zadevi povezano s premoženjskim sporom, ki ga je tožnik imel s svojimi strici, in ga zato ni mogoče šteti za dejanje preganjanja v smislu določb ZMZ in Ženevske konvencije o statusu beguncev.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) prvostopenjskega sodišča se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 1050/06 in 26/07 – sklep US) ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 1.7.2008, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) po izvedenem rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, v skladu s 4. alinejo (pravilno odstavkom) 74. člena ZMZ v povezavi z 2. odstavkom 52. člena ZMZ tudi odločila, da mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Po presoji sodišča prve stopnje dejansko stanje še ni bilo popolnoma ugotovljeno, tožena stranka tudi ni v zadostni meri upoštevala napotkov sodišča prve stopnje in Vrhovnega sodišča in ni sledila 4. odstavku 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku mora tožena stranka pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi in preveriti na podlagi tožnikovih zaznavanj dogodkov v izvorni državni, ali gre za preganjanje zaradi pripadnosti določeni skupini, preveriti tožbene trditve o morebitnem premoženjskem čarovništvu in ugotoviti, kako se to manifestira v okolici oziroma kako to ljudje zaznavajo in potem to primerjati z dogodki in občutki, ki jih je navedel tožnik. Na podlagi podatkov izvorni državi se mora tožena stranka tudi opredeliti do zatrjevanih oblik čarovništva v Kamerunu, zato mora pridobiti podatke, na katere je tožnik že opozoril v tožbi in tudi druge podatke, ki bi lahko osvetlili ozadje tega pojava. Pri tem je treba upoštevati, da je mogoče, da tožnik zaradi prevajanja ni razumel oziroma doumel posameznega postavljenega vprašanja oziroma tega ni razumel tako, kot je to pričakovala uradna oseba. Pri tehniki zaslišanja mora zato upoštevati njegovo nizko stopnjo izobrazbe in da prihaja iz povsem drugega kulturnega okolja, kjer morebiti posamezne okoliščine ali dejstva pomenijo nekaj drugega kot v tukajšnjem okolju. Tožena stranka ni prepričljivo ovrgla tožnikovih zatrjevanj, da tožnika preganjajo strici, še posebno, ker se ni oprla na okoliščine oziroma tradicijo, ki je uveljavljena v Kamerunu in tako je še vedno nejasno, ali okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, kažejo na preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, zato je dejansko stanje še vedno nepopolno ugotovljeno. V skladu z določbo 1. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora tožena stranka dati tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih v zvezi z okoliščinami in podatki o izvorni državi glede mistike, čarovništva, tradicije glede dedovanja, ki jih bo tožena stranka zbrala in nato odgovoriti na vprašanje, kakšne narave je preganjanje, ki ga tožnik zatrjuje in ali je upravičen do mednarodne zaščite ali ne.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in odpravi izpodbijana sodba, tožba tožeče stranke pa zavrne. V pritožbi navaja, da je tožniku z različno postavljenimi vprašanji in podvprašanji omogočila, da bi podal svoje razloge, zakaj je zapustil izvorno državo oziroma zakaj prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, tožniku je na začetku osebnega razgovora pojasnila, da v primeru, če vprašanja tožene stranke ne bo razumel oziroma mu ne bodo jasna, naj to pove, da bodo nejasnosti takoj odpravljene. Njegova pooblaščenka je nasprotovala ponavljanju istih vprašanj. Tožnik je bil seznanjen s kontradiktornimi izjavami, ki so ključnega pomena za odločanje v tem konkretnem primeru. Gre za mladoletnika, ki bo v oktobru dopolnil osemnajst let, zaradi česar se od njega upravičeno pričakuje, da bo njegova izjava konsistentna. Na podlagi spisovne dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navajal, da česarkoli ne bi razumel. V začetku razgovora je navedel, da razume prevajalca za francoski jezik, kar je potrdil tudi na koncu prebranega zapisnika, ki mu je bil ustno preveden v francoski jezik in pri tem podal le eno pripombo, ki pa nima nikakršnega vpliva pri odločanju za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikovemu skrbniku je bila dana možnost, da svojemu varovancu pojasni časovno uvrščanje dogodkov, kar je tudi storil. Ni mogoče slediti navedbam sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi prevajanja ni razumel oziroma doumel posameznega postavljenega vprašanja oziroma tega ni razumel tako, kot je to pričakovala uradna oseba. Od tožnika je upravičeno pričakovati, da bo podal vsebinsko smiselne odgovore, kar pa v tem konkretnem primeru ni podano. V skladu s 1. odstavkom 21. člena ZMZ mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je imel v postopku za priznanje mednarodne zaščite možnost navesti, na kakšen način so ga ogrožali njegovi strici. Navedel je le to, da so mu grozili s smrtjo in da so njegovi materi govorili o dediščini. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih navedb v upravnem postopku lahko ugotovila, da je tožnik le navajal težave s strani svojih stricev zaradi dedovanja po svojem očetu. Kri in sol, posuta okoli hiše, ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite, kakor tudi ne same nočne more, ki naj bi jih tožnik imel. Tožnik tudi ni navedel, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Na podlagi vseh navedb, ki jih je podal toženi stranki, je tožena stranka z vso gotovostjo lahko v svoji odločbi ocenila, da gre v tem konkretnem primeru le za premoženjski spor med tožnikom in njegovimi strici zaradi dedovanja. Pri tem je tožena stranka upoštevala dejstvo, ki ga je tožnik navedel, da je v enem primeru, ko so jim težave povzročali njegovi strici, njegova mati poklicala policijo, ki je na kraj dogodka prišla. Policija je označila, da gre v tem konkretnem primeru za družinski spor v zvezi z dedovanjem in jim je dejala, da bodo zadevo morali rešiti sami vpleteni. Tožnik je na zaslišanju dne 24.6.2008 sprva navajal, da naj bi v izvorni državi imel težave zaradi tega, ker je skupaj z materjo pričel obiskovati Jehove priče. Družina je temu nasprotovala. Tožnik pri tem ni navedel, da bi bil kakorkoli preganjan v smislu 26. člena ZMZ. Tožnik je kot ključni in edini razlog, da je zapustil matično državo navedel težave zaradi njegovih stricev zaradi dedovanja. Navedeno torej pomeni, da zaradi pripadnosti Jehovim pričam ni bil preganjan in zaradi česar ne more uveljavljati preganjanja zaradi svoje pripadnosti določeni veroizpovedi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da se preganjanje s strani stricev v primeru dedovanja navezuje na čarovništvo, ki se v Kamerunu pogosto pojavlja prav pri dedovanju. Tožena stranka ni pridobila informacij v zvezi z dedovanjem in premoženjskim čarovništvom. Kontekst dedovanja je treba presojati v kontekstu kamerunškega okolja, prepričanj, tradicij in običajev. Iz sporočil mednarodnih organizacij izhaja, da po tradiciji ponavadi deduje družina po moževi strani, ne pa njegova žena ali otroci, ter da, čeprav Zakon o dedovanju določa enakopravnost med moškimi in ženskami, to v praksi ni spoštovano.

Pritožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 2. člena ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Po 3. odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Po presoji vrhovnega sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku sledila napotkom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi, št. I Up 102/2008 z dne 20.3.2008, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, št. U 70/2008-12 z dne 6.2.2008, in je tožnika na podlagi njegove prošnje za mednarodno zaščito zaslišala v rednem postopku glede spornih vprašanj. V nasprotju s presojo sodišča prve stopnje je bilo po presoji vrhovnega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi popolno ugotovljeno. Na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil tožnik zaslišan v rednem postopku ob navzočnosti zakonitega zastopnika, pooblaščenca in sodno zapriseženega prevajalca za francoski jezik. Tožniku je bil, kot mladoletniku brez spremstva, v skladu s 16. členom ZMZ v upravnem postopku postavljen zakoniti zastopnik. Izrecno je bil opozorjen, da lahko zahteva podrobno obrazložitev, če vprašanj ne bo razumel. Tudi po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite po citiranih določbah ZMZ. Sam tožnik niti ne zatrjuje, da je preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenem političnem prepričanju. Prvostopenjsko sodišče sicer iz neznanega razloga nakazuje, da tožnik pripada določeni skupini, vendar ne pove, kateri in zakaj naj bi bila taka skupina preganjana v smislu ZMZ. Vrhovno sodišče pa poudarja, da iz tožnikovih izjav izhaja, da je preganjan le zaradi tega, ker je dedič in ne zaradi pripadnosti posebni skupini v smislu Ženevske konvencije in ZMZ. Prav tako tožnik ne zatrjuje, da je bil v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Tožnik namreč navaja kot razlog za priznanje mednarodne zaščite le čarovništvo, ki naj bi ga izvajali nad njim strici zaradi premoženjskega spora v zvezi z dedovanjem. Po presoji pritožbenega sodišča pa čarovništvo samo po sebi ali v povezavi s premoženjskim sporom med sorodniki zaradi dedovanja ne more predstavljati takšne oblike preganjanja posameznika v smislu 26. člena ZMZ in 1. a člena Ženevske konvencije, da bi bila potrebna mednarodna zaščita. Dejanja preganjanja morajo biti namreč glede na določbo 26. člena ZMZ v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Po navedbah samega tožnika je v obravnavani zadevi tudi policija v njegovi izvorni državi označila tožnikov spor z njegovimi strici kot družinski spor v zvezi z dedovanjem in jim je predlagala, da zadevo rešijo sami. Čarovništvo, na katerega se tožnik sklicuje in zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, je torej v obravnavani zadevi povezano s premoženjskim sporom, ki ga je tožnik imel s svojimi strici, in ga zato ni mogoče šteti za dejanje preganjanja v smislu določb ZMZ in Ženevske konvencije o statusu beguncev. Na podlagi tožnikovih navedb je zato po presoji vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, tožena stranka pa je pravilno uporabila določbe ZMZ, ko je tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila na podlagi 1. alineje 53. člena ZMZ. Glede na podano obrazložitev so pritožbeni ugovori utemeljeni.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tako, da je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.