Jedro

Po 2. odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po 2. in 3. odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, nima pravice do revizije.

S kasnejšo (prepozno) določitvijo vrednosti spornega predmeta pa si pravice do revizije ni mogla zagotoviti. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je od tožencev zahtevala izročitev v last in posest poslovnih prostorov, ki so našteti v izreku sodbe, nahajajo pa se v sodni stavbi ter izstavitev listine, sposobne za zemljiškoknjižni prenos nepremičnin na tožečo stranko.

Toženi stranki sta se pritožili. Sodišče druge stopnje je pritožbama ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišča prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, bi nujno moralo zadevo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da zahtevek ni izvršljiv, saj je potrebno zahtevek presojati kot celoto. Zahtevek je prilagojen novim premoženjskopravnim temeljem, ki določajo za vsako stvar lastnika. Napačno je stališče druge stopnje, da bi tožeča stranka morala nastopiti z izbrisno tožbo, saj občina ni bila nikoli vpisana kot lastnik in ne more zahtevati ponovnega vpisa. Toženi stranki nista imeli pravnega naslova za vpis v zemljiško kjnigo. Po veljavni zakonodaji lahko z družbenim premoženjem upravljajo le družbene pravne osebe in politične stranke to niso. Nove politične stranke niso pravne naslednice prejšnjih DPO.

Na vročeno revizijo sta toženi stranki odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Prvotožena stranka zatrjuje pravno kontinuiteto s prejšnjo stranko, saj to izhaja iz 25.člena Zakona o političnem združevanju in iz statuta tožene stranke. Drugotožena stranka tudi opozarja na pravno kontinuiteto z Zvezo sindikatov Slovenije in na to, da je sporne prostore kupila iz sredstev za sindikalno članarino.

Revizija ni dovoljena.

Po 2. odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po 2. in 3.odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, nima pravice do revizije (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila dne 16.12.1993, objava Poročilo o sodni praksi VR RS, št. II/93).

Gre za premoženjski spor, v katerem se dajatveni tožbeni zahtevek (2.odstavek 382.člena ZPP) ne nanaša na denarno terjatev. Tožeča stranka v tožbi ni označila vrednosti spornega predmeta. Prvotožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj tožeča stranka oceni vrednost spornega predmeta, da bo tožena stranka lahko plačala sodno takso za odgovor na tožbo (l.št.11). Nato je tožeča stranka v pripravljalnem spisu z dne 13.3.1992 med drugim sporočila, da označuje vrednost spornega predmeta na 81.000,00 SIT.

V danem primeru tožeča stranka ni ravnala po določilu 2.odstavka 186.člena ZPP. S kasnejšo (prepozno) določitvijo vrednosti spornega predmeta pa si pravice do revizije ni mogla zagotoviti. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (389.člen ZPP). Stranki nostita vsaka svoje stroške revizijskega postopka, saj tožeča stranka z revizijo ni uspela, toženi stranki pa z navedbami v odgovoru nista v ničemer prispevali k odločitvi (1.odsatvek 166. člena, 154. in 155.člen ZPP).