Jedro

Tožnik toženki očita poseg v njegovo dobro ime oziroma ugled (veljava v očeh drugih, zunanja, objektivna čast). Za upravičenost do denarne odškodnine iz tega naslova bi moral dokazati konkreten poseg v to njegovo osebnostno pravico, za poseg v čast in ugled potrebno žaljivost, kakor tudi njegovo subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega. Nič od tega tožnik, kljub opozorilu, ni konkretno zatrjeval.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka razveljavi za znesek 3.000,00 EUR (iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi kršenja pravice do združevanja) v II. točki izreka pa v celoti in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2011 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), in odločilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 1.032,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ob uporabi 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določata, da mora sodišče čimbolj popolno ugotoviti materialno resnico. Tožbene navedbe in predlagane dokaze je presodilo površno, ali jih sploh ni presodilo. Sodišče ni izvedlo dokazov, če bi jih, bi nedvomno ugotovilo, da je toženka tožniku z nezakonito izključitvijo iz društva povzročila nematerialno pravno priznano škodo. Pritožba ni nesklepčna, saj vsebuje obširne navedbe, dopolnjene z navedbami na prvem naroku. Te pa predstavljajo vse sestavine, ki jih tožba mora imeti. Da je bilo ravnanje toženke, ko je tožnika izključila, nezakonito ravnanje, je bilo ugotovljeno v pravnomočno končanem pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Kočevju P 104/2006, s sodbo z dne 11.3.2011. Toženka je bila dolžna tožnika včlaniti nazaj, tega ni izvršila, tako da je moral tožnik sprožiti izvršilni postopek, šele v njem je toženka obveznost izpolnila. Toženka zatrjevanih dejstev ni argumentirano prerekala.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je bil dne 9.9.2006 izključen iz Lovske družine S. S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju P 104/2006 z dne 11.3.2011 je bilo razsojeno, da se sklep o izključitvi razveljavi, toženka pa je dolžna tožnika ponovno včlaniti v lovsko družino. Ponovno včlanitev v društvo je tožnik dosegel šele v izvršilnem postopku, z dnem 28.11.2012. V tem postopku uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.000,00 EUR, duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 3.000,00 EUR in duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice do združevanja v višini 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi in nadalje (na prvem naroku za glavno obravnavo), ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato ga je (kot nesklepčnega) zavrnilo. Odločitev je delno materialnopravno napačna.

6. V zvezi z zahtevano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik pojasnil, da je trpel duševne bolečine zaradi nezmožnosti izvajanja lova v svojem domačem okolju, da se je moral vpisati v Lovsko zvezo Slovenije, okrnjeno je bilo delovanje na kinološkem področju. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da pojem zmanjšanja življenjske aktivnosti zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja, pri čemer je zmanjšanje teh sposobnosti posledica telesnega ali psihičnega prikrajšanja, ki ga je oškodovanec pretrpel zaradi škodnega dogodka. Da bi bilo v konkretnem primeru temu tako, tožnik ni niti zatrjeval (glej 13. do 15. točko obrazložitve). V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi kršitve časti in dobrega imena, je tožnik pavšalno zatrjeval, da se je z izključitvijo iz članstva toženke seznanilo večje število oseb v njegovem življenjskem in delovnem okolju, v posledici česar si je prislužil negativen sloves, pri čemer je S. majhen kraj, v lokalih so padale pripombe, toženka je med svojimi člani širila neresnico, med člani sosednjih lovskih družin in ribiči ga ožigosala kot slabo osebo. Na poziv sodišča (in toženke) na konkretizacijo trditev, je na prvem naroku za glavno obravnavo ponovil, da se je z izključitvijo seznanilo večje število fizičnih in pravnih oseb v njegovem življenjskem in delovnem okolju, zaradi česar si je v teh okoljih pridobil negativen sloves. Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da tudi iz teh navedb utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja. Iz povedanega je razvidno, da tožnik očita toženki poseg v njegovo dobro ime oziroma ugled (veljava v očeh drugih, zunanja, objektivna čast). Za upravičenost do denarne odškodnine iz tega naslova bi moral dokazati konkreten poseg v to njegovo osebnostno pravico (sama izključitev tega ne pomeni, saj je ta lahko predmet odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice do združevanja), za poseg v čast in ugled potrebno žaljivost, kakor tudi njegovo subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega. Nič od tega tožnik, kljub opozorilu, ni konkretno zatrjeval. Tudi tožbeni zahtevek iz tega naslova je zato sodišče prve stopnje pravilno kot nesklepčen zavrnilo.

7. Ker že iz tožbenih trditev ni izhajala utemeljenost tožbenih zahtevkov iz teh dveh naslovov, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokazov, zato so pritožbene navedbe tudi v tej smeri neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da je tožnik s tožbo od toženke zahteval tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice do združevanja (42. člen Ustave, 179. člen OZ). Očitno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi iz tega naslova kot nesklepčnega zavrnilo, ne da bi za to navedlo razloge. V tem obsegu pritožbeno sodišče zato sodbe ne more preizkusiti, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), pri čemer naj sodišče prve stopnje presodi, ali bo v tem obsegu le na novo napisalo sodbo, ali pa bo potrebno razpisati narok in izvesti predlagane dokaze.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.