Jedro

Pri zahtevku za povrnitev škode neposredno od delavca mora oškodovanec dokazati, da je oškodovalec škodo povzročil namenoma – da se je zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih je tudi hotel povzročiti (voljna sestavina).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženec plača 58.00,00 EUR ter pravdne stroške (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ima sodba bistvene pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno ter da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Prvostopno sodišče ni obrazložilo razlike med predpisano in priporočeno uporabo masažnega aparata, sodba pa tudi tudi nima razlogov glede ugovorov tožnika, da bi moral biti Hišni red skladen z zakoni in drugimi predpisi, da je odločitve sprejemal neposredno in samostojno toženec, da za sporno premestitev v sobo s strožjim režimom ni bil izpeljan noben ustrezen postopek in da se sodba ne bi smela opirati na oceno komisije pri Generalnem uradu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Toženec bi moral že ob prvi odločitvi spoštovati obsojenčevo osebnost, njegovo dostojanstvo in zdravje ter odločitve sprejeti po določbah upravnega postopka. S svojimi odločitvami je prekoračil svoja pooblastila ter nerazumno in neutemeljeno odrekal uporabo masažnega aparata ter odločil o premestitvi. Trdi, da za premestitev ni obstajala ne dejanska ne pravna podlaga, pogoji za ločeno prestajanje kazni niso bili podani. Sodišče bi moralo premestitev presojati skladno z ZIKS-1 in o tem izdati odločbo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine neposredno od toženca, ki je bil zaposlen pri ZPZK. Zatrjevano škodo naj bi toženec (paznik v zaporu) tožniku namenoma povzročil pri opravljanju svojih nalog v času, ko je bil tožnik tam zaprt. Pravno gledano gre za zahtevek za povrnitev škode neposredno od delavca po drugem odstavku 147. člena OZ.

6. Sodišče prve stopnje je moralo kot ključno ugotavljati, ali je toženec zatrjevano škodo povzročil namenoma. Domneva se le navadna stopnja krivde, za višjo stopnjo krivde pa dokazno breme nosi tožeča stranka. Tožnik bi moral tekom postopka dokazati, da je toženec škodo povzročil namenoma – da se je zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih je tudi hotel povzročiti (voljna sestavina).(1) Le v takem primeru bi bil toženec odškodninsko odgovoren.

Glede zavrnitve tožnikove prošnje za uporabo masažnega aparata

7. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev tega dela tožnikovega zahtevka pravilno razdelalo v 5. in 6. točki svoje sodbe, pri tem je pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo (toženčev namen za povzročitev škode ni bil podan) ter ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka.

8. Iz zdravniških potrdil jasno izhaja, da tožniku uporaba masažnega aparat ni bila predpisana (torej ni bila nujna), ampak mu je bila zgolj priporočena. Ker tožnik na podlagi zdravstvenih potrdil ni bil avtomatično upravičen do uporabe masažnega aparata, je o tem moral predhodno odločiti toženec, ki je uporabo masažnega aparata zavrnil (skladno s 6. členom Hišnega reda(2)), o njegovi odločitvi sta bila obveščena tudi direktor ZPZK ter komisija pri Generalnem uradu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, ki ji nista nasprotovala. Iz navedenega izhaja, da je toženec ravnal skladno s Hišnim redom in navodili nadrejenih, kar pomeni, da ni ravnal protipravno, prav gotovo pa toženec tudi ni imel namena škodovat tožniku, saj iz povzetega ni mogoče izluščiti ne zavestne ne voljne komponenta namena.(3) Tega zaključka ne morejo omajati niti pritožbene navedbe glede naknadne dovolitve uporabe masažnega aparata s strani direktorja,(4) saj ta zatrjevanja ne povedo prav ničesar o tem, da bi imel toženec v času izreka prepovedi uporabe masažnega aparata namen škodovati tožniku.

Glede premestitve tožnika iz sobe 58 v sobo 38

9. Sodišče prve stopnje je ustrezno zavrnilo drugi del tožnikovega zahtevka in svojo odločitev ustrezno obrazložilo v 7. in 8. točki sodbe, pritožbeni očitki (glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in glede uporabe materialnega prava) pa niso utemeljeni.

10. Pritožnik premestitev iz sobe 58 v sobo 38 razume kot premestitev med oddelki zavoda, ki je podvržena postopku po 80. in 81. členu ZIKS-1, toda tako razumevanje je napačno, saj obe sobi spadata v I. (ambulantni) oddelek zavoda (kar ni pritožbeno sporno).(5) Prav tako ne gre za premestitev po 98. členu ZIKS-1, saj tožnik kazni v sobi 38 ni prestajal ločeno od drugih obsojencev. Za konkretno premestitev (torej znotraj istega oddelka) v ZIKS-1 ni predpisan poseben postopek, zato je bila odločitev sprejeta skladno s Hišnim redom.(6) Vsebinsko o premestitvi tožnika ni samostojno odločal toženec, ampak skupina delavcev zavoda, toženec pa je bil pooblaščen, da odločitev o tej premestitvi zapiše v osebni načrt tožnika.(7) Pri tem ni prišlo do ravnanja v nasprotju z določili ZUP, na katera se pavšalno sklicuje pritožnik.(8) Očitno je torej, da toženec ni imel posebnega odnosa do tožnika in njegovega premeščanja, saj o njem niti ni samostojno odločal, zato mu ni moč očitati, da je namenoma oškodoval tožnika.

11. Pritožnik navaja, da se sodišče ni opredelilo glede njegovih izjav, da so bile izjave drugih obsojencev glede motenja prirejene in neresnične ter da se sodišče ne bi smelo sklicevati na oceno komisije pri Generalnem uradu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, saj gre za pristranski organ. Sodišče prve stopnje je pri presoji dokazov prosto. Ali so bile izjave soobsojencev resnične, je za ta postopek nepomembno, saj to ne vpliva na ugotavljanje toženčevega namena, da povzroči tožniku škodo. Oceno komisije pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v povezavi z ostalimi dokazi, kar je ustrezno obrazložilo v 7. točki sodbe. Zgolj zato, ker je komisija pogodbeni partner zavoda, tak dokaz še ni prepovedan, tožnik pa tudi ni uspel dokazati, v čem se kaže pristranskost mnenja komisije.

12. Pritožnik trdi, da bi določila Hišnega reda morala biti skladna z zakonskimi in drugimi predpisi, obenem pa ne navede konkretnih neskladnosti med predpisi. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) tudi sámo ne zazna nobene protizakonitosti, kaj šele protiustavnosti.

13. Pritožnik se na mnogih mestih v pritožbi sklicuje, da je s prepovedjo uporabe masažnega aparata in premestitvijo v drugo sobo prišlo do nehumanega ravnanja z obsojencem in do kršitve varovanja njegove telesne in duševne celovitosti.(9) To ne drži, saj obvezna uporaba masažnega aparat tožniku (ker bi sicer nastala škoda na njegovem zdravju) ni bila predpisana, tožnik pa, ob dejstvu, da je v zaporu, tudi ne more sam odločati o tem, v kateri sobi, pod kakšnim režimom in s katerimi soobsojenci bo bival. Obsojenci, ki prestajajo zaporno kazen, ne morejo biti upravičeni do uporabe prav vseh predmetov, za katere zaprosijo, prav tako ne morejo sami določiti, v kateri sobi bodo prebivali. Zapor per se predstavlja omejitev osebne svobode, kar pomeni sočasno (vsaj delno) omejevanje obsojenčevih pravic skladno z veljavnimi predpisi, ki zagotavljajo (med drugim) varnost uslužbencev zavoda in soobsojencev.

14. Pritožba je neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

15. Toženec z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj: Jadek Pensa, D., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 797. Op. št. (2): V tretjem odstavku 6. člena Hišnega reda iz leta 2001 so taksativno našteti predmeti, za katere lahko upravnik zavoda (oziroma skladno z drugim odstavkom tega člena vodja oddelka) obsojencem dovoli, da jih posedujejo. Med njimi ni priporočenih zdravstvenih pripomočkov. S spremenjenim Hišnim redom iz leta 2011 je dopuščena možnost, da se obsojencem dovoli posedovanje priporočenih zdravstvenih pripomočkov, še vedno pa velja, da je tudi v teh primerih treba pridobiti dovoljenje in da do posedovanje priporočenih zdravstvenih pripomočkov obsojenci niso upravičeni že na podlagi zdravniškega potrdila.

Op. št. (3): Tožnik ni uspel dokazati, da bi se toženec zavedal, da tožniku zaradi neuporabe masažnega aparata nastaja škoda. Iz zaslišanja toženca izhaja, da je tožnika srečal le trikrat, saj je tožnik bival na ambulantnem oddelku, za katerega toženec ni bil pristojen, torej ni mogel predvidevati niti vedeti, da zaradi neuporabe aparata tožnik trpi kakršne koli posledice. Prav tako ni izkazano, da bi toženec domnevno škodo želel povzročiti.

Op. št. (4): Pritožba napačno zatrjuje, da je le ena izmed odločitev (bodisi zavrnitev bodisi odobritev) pravilna, saj se pravno in dejansko stanje ni spremenilo. Poleg tega zatrjuje, da bi toženec svojo odločitev lahko spremenil že prej. Pri odločitvi o uporabi predmetov gre za presojanje po prostem preudarku, na kar napeljuje besedilo tretjega odstavka 6. člena Hišnega reda: „Upravnik zavoda lahko obsojencu dovoli ...“ Toženec je zavrnitev ustno obrazložil, s čimer se tedaj strinjal tudi njegov nadrejeni, naknadno pa je svojo odločitev spremenil. Toženec ni imel od izreka prepovedi nikakršnega razloga za spremembo svoje odločitve, saj je bila ta podprta z odločitvami njegovih nadrejenih.

Op. št. (5): Tožnik trdi, da je bil v sobi 38 pod strožjim režimom kot v sobi 58. V sobi 38 je bil podvržen nekoliko strožjemu režimu, a še vedno v okviru istega (I.) oddelka, premestitve v tovrstnih primerih pa ZIKS-1 ne ureja.

Op. št. (6): Po pritožbah s strani drugih obsojencev zoper tožnikovo vedenje so na zavodskem sestanku 17. 5. 2010 odločitev o tožnikovi premestitvi v drugo sobo istega oddelka sprejeli vodstveni delavci oddelka za varnost in vodje oddelkov obsojencev.

Op. št. (7): Toženec je opravljal delo vodje IV. oddelka, tožnik pa je prebival na I. oddelku, tako da sta pravdni stranki med seboj imeli le malo kontaktov. Tožnik je bil ob prihodu v ZPZK nameščen v IV. oddelek, od tam pa je bil kmalu premeščen v I. oddelek, vendar je vodja IV. oddelka ostal zadolžen za sprejemanje osebnih načrtov tožnika.

Op. št. (8): Trdi, da bi moral biti poučen o možnosti pritožbe (skladno s četrtim odstavkom 8. člena ZIKS-1) in da bi moral postopek teči skladno z ZUP, a to velja za odločbe, ki so sprejete na podlagi 80. 81. in 98. člena ZIKS-1. Op. št. (9): Sodišče prve stopnje se je glede tega opredelilo v 9. točki sodbe.