Jedro

Pravna narava zakonskih sporov onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, pri katerih velja osnovno načelo uspeha v pravdi. Glede razveze zakonske zveze je odločilno vprašanje le, ali je ta že tako globoko in trajno omajana, da je ni več mogoče rešiti. V takšnem primeru jo sodišče razveže ne glede na odgovornost za nevzdržnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 21.8.1999 v ... in pri tem odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno odločitev se toženec pravočasno pritožuje in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Meni, da je takšna odločitev nepravilna, saj gre tožnici pripisati celotno krivdo za razvezo zakonske zveze. Kmalu po sklenitvi zakonske zveze je postala agresivna in ga je nekajkrat celo fizično napadla, njena agresivnost pa se je stopnjevala ob njegovi zahtevi za vknjižbo lastninske pravice za stanovanje. V njegov nakup in opremo je namreč vložil znatno vsoto denarja in zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnico obremeni z vsemi stroški postopka, v kolikor je to možno pa tudi odloči, da v okviru razdružitvenega postopka njemu prisodi solastninsko pravico do 1/2 na stanovanju v ....

Pritožba ni utemeljena.

Toženec v pritožbi izpodbija le odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, zato gre njegovo pritožbo šteti kot pritožbo zoper sklep (1. odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je v razlogih stroškovne odločitve navedlo, da jo skladno z določbo člena 413 ZPP temelji na prostem preudarku. Izhodišče sodišča je, da je bil obravnavani pravdni postopek izpeljan v korist obeh pravdnih strank in da toženec tudi ni nasprotoval zahtevku tožnice na razvezo zakonske zveze, takšno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje pa je pravilno in ga pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo. Pravna narava zakonskih sporov, katerih postopek ZPP ureja v posebnem poglavju, onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, pri katerih velja osnovno načelo uspeha v pravdi. Glede razveze zakonske zveze je odločilno vprašanje le, ali je ta že tako globoko in trajno omajana, da je ni več mogoče rešiti. V takšnem primeru jo sodišče razveže ne glede na odgovornost za nevzdržnost (člen 65 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR), zato so pritožbene trditve o agresivnem vedenju tožnice pravno nepomembne. V pritožbi zatrjevane okoliščine le še utrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje o nevzdržnosti zakonske zveze, zato je to pravilno zaključilo, da je bil pravdni postopek izpeljan v interesu oziroma v korist obeh strank. Gledano vsebinsko bi bila lahko vsaka od strank postopka tožnik, čeprav ena od njih procesno pravno to ni bila. Glede na pravno naravo takšne pravde je zakonodajalec določil, da sodišče o stroških postopka odloči po prostem preudarku (člen 413 ZPP), tako pa je sodišče prve stopnje tudi postopalo. Pritožniku gre še pojasniti, da v postopku, začetem s tožbo za razvezo zakonske zveze, sodišče ne odloča o delitvi skupnega premoženja, saj gre v tem primeru za poseben postopek po določbah Zakona o nepravdnem postopku.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).