Jedro

Pravilno (v redu) vabljenje obdolženca predpostavlja, da mu je bilo vabilo vročeno v skladu z določbami XII. poglavja ZKP in da je vsebina vabila pravilna in popolna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega F.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je obsojenega F.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo 1 leta. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu F.K. pa je naložilo tudi plačilo povprečnine 45.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 19.1.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in vrhovnemu sodišču predlagal, naj sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Ocenil je, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji iz 442. člena ZKP za sojenje obsojencu v nenavzočnosti, vključno s tistim, da je bil obsojenec na glavno obravnavo pravilno vabljen, saj je v spisu povratnica z njegovim podpisom. Res je, da prvostopenjsko sodišče te odločitve v sodbi ni posebej obrazložilo. S tem pa ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodbi ni mogoče očitati, da ne bi imela razlogov, ali da v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče tudi ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe, saj drugostopenjsko sodišče pojasni spremembo obtožnega akta in utemeljeno ugotovi, da je bila ta sprememba neznatna in zakonita.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika zahteve je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava dne 12.6.2000 opravljena v nenavzočnosti obsojenca in zagovornika, čeprav obsojenec vabila za glavno obravnavo ni prejel, zagovornik pa tudi ni bil prisoten.

Sojenje v odsotnosti obdolženca pomeni izjemo od splošnega načela sojenja v navzočnosti strank. V postopku pred okrajnim sodiščem sme sodišče odločiti, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca, če obramba z zagovornikom ni obvezna, pa tudi v odsotnosti zagovornika, kadar oceni, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. oziroma 2. odstavka 442. člena ZKP. Med temi mora biti tako na strani obdolženca, kot tudi na strani zagovornika izpolnjen tudi pogoj, da na glavno obravnavo nista prišla, čeprav sta bila v redu (pravilno) povabljena. Pravilno vabljenje obdolženca predpostavlja, da mu je bilo vabilo vročeno v skladu z določbami XII. poglavja ZKP in da je vsebina vabila pravilna in popolna (2. odstavek 439. člena ZKP).

Zagovornikove navedbe, da obsojenec za glavno obravnavo dne 12.6.2000 vabila ni prejel, niso točne. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi (l. št. 107) ob začetku zasedanja ugotovilo, da sta vabili za obdolženca in zagovornika izkazani in da svojega izostanka nista opravičila, zaradi česar je sprejelo sklep, da se glavna obravnava opravi v njuni odsotnosti. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec vabilo za glavno obravnavo prejel osebno dne 17.5.2000, v vabilu pa je bil med drugim tudi opozorjen, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to podani zakonski pogoji (1. odstavek 442. člena ZKP). Tudi zagovornik, odvetnik Z.K., je vabilo prejel 5.5.2000. Sicer pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti dejstvu, da je vabilo prejel, niti ne oporeka in trdi zgolj to, da ni bil prisoten na glavni obravnavi.

Ugotoviti je torej treba, da so bili, kar zadeva pravilnost vabljenja obsojenca in zagovornika na glavno obravnavo, izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje v odsotnosti in da sodišču prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem tega zakonskega pogoja ni mogoče očitati kršitve 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, četudi prvostopenjska sodba odločitve o sojenju v nenavzočnosti, kot sicer pravilno ugotavlja vložnik zahteve, ne obrazloži. Vendar pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zagovornik s tem v zvezi ne uveljavlja. Vrhovno sodišče pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, torej na kršitve, ki jih konkretizira in obrazloži (1. odstavek 442. člena ZKP).

Po zagovornikovem stališču naj bi odločitev prvostopenjskega sodišča, da se glavna obravnava opravi v odsotnosti obsojenca, vplivala tudi na obsojenčevo pravico do obrambe, ker je državni tožilec na glavni obravnavi spremenil obtožni akt, sodišče pa je o njem odločilo, ne da bi bil obsojenec z njim seznanjen in ne da bi mu bil vročen.

Sprememba obtožnega akta na glavni obravnavi je tesno povezana z vprašanjem pravice do obrambe. V takšni procesni situaciji sojenje v odsotnosti obdolžencu ne zagotavlja učinkovite obrambe in lahko pomeni, zlasti ko gre za spremembo obtožnega akta v njegovih bistvenih sestavinah, kršitev določb 442. člena oziroma 3. odstavka 307. člena ZKP oziroma kršitev 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa v obravnavanem primeru sprememba obtožbe na glavni obravnavi ni v ničemer vplivala na obsojenčev procesni položaj, saj se je nanašala le na obdolženega D.M. in na dejanje pod točko b) prvostopenjske sodbe, pri katerem pa obsojeni K. ni bil udeležen. Zato tudi iz teh razlogov ni mogoče trditi, da je bila obdolženčeva navzočnost zaradi spremembe obtožnega predloga na glavni obravnavi nujna in na tej osnovi uspešno uveljavljati bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker v zahtevi uveljavljana procesna kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (89.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP); povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot v postopku pred nižjima sodiščema.