Jedro

Postopek za uveljavljanje nadomestila preživnine je namenjen izključno varstvu in koristim mladoletnega otroka. Katerakoli druga oseba (predvsem preživninski zavezanec) ne more imeti položaja stranke, saj se o njegovih pravicah in obveznostih v tem postopku ne odloča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) z dne 6.5.2003. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel pritožbo tožnika zoper odločbo, s katero je bila na zahtevo zakonite zastopnice A.A. priznana pravica do nadomestila preživnine za mladoletna otroka B. in C.A. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v postopku za priznanje pravice do nadomestila po Zakonu o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Uradni list RS, št. 25/97, 10/98, 41/99, 53/99 in 119/02) stranka v postopku otrok, na zahtevo katerega (po zakonitem zastopniku) se uvede postopek. O samem temelju obveznosti se v tem postopku ne odloča. Postopek za uveljavljanje nadomestila preživnine je namenjen izključno varstvu in koristi mladoletnega otroka, kateremu je plačevanje preživnine že določeno, vendar se ta obveznost ne izpolnjuje. Katera koli druga oseba (predvsem preživninski zavezanec) ne more imeti položaja stranke, saj se o njegovih pravicah in obveznostih v tem postopku sploh ne odloča. Možnost udeležbe, ki jo preživninskemu zavezancu omejeno daje določba 21 f člena ZJSRS, pa lahko preživninski zavezanec uveljavlja le, če dokaže, da je plačal vse zapadle preživninske obveznosti in da je za dva meseca vnaprej plačal preživninsko obveznost ali je le to prevzel njegov dolžnik. V obravnavanem primeru s samo izdajo odločbe o priznanju pravice do nadomestila preživnine mladoletnima otrokoma upravni organ v pravne koristi tožeče stranke neposredno ni posegel, tožeča stranka pa v tožbenih navedbah ni navedla okoliščin, s katerimi bi lahko izkazovala pravni interes za udeležbo v postopku po 21. f členu ZJSRS.

Tožnik vlaga pritožbo (sedaj revizijo) zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Kot preživninski zavezanec ima pravni interes, kar kaže tudi določba 5. člena Navodila o postopku za uveljavljanje pravice do nadomestila preživnine (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju Navodilo), po kateri mora upravni organ o priznanju pravice do nadomestila obvestiti preživninskega zavezanca. Navaja, da mu od meseca decembra 2002 ZPIZ od mesečne pokojnine trga mesečno preživnino za oba otroka. Tolmačenje sodišča je v nasprotju z določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker mu sodišče ni priznalo nobenega pravnega položaja v obravnavanem postopku, so ostala vsa dejanska vprašanja neraziskana. Odločba Jamstvenega in preživninskega sklada RS kot pravnomočni upravni akt neposredno učinkuje tudi nanj, saj bo sklad vstopil v položaj upnika napram tožniku kot preživninskemu zavezancu. Sodišče pa v izpodbijani sodbi te zadeve z vidika materialne pravnomočnosti sploh ni presojalo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožnika ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Tožnik izpodbija odločitev tudi v stroškovnem delu, pri čemer priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Glede na navedeno sodišče ni presojalo pritožbenih (sedaj revizijskih) očitkov, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Postopek za priznanje pravice do nadomestila se začne na zahtevo zakonitega zastopnika mladoletnega otroka. V postopku se odloča o pravici do nadomestila, ker se preživninska obveznost po pravnomočni sodbi ne plačuje in je izterjava neuspešna. Preživninski zavezanec ne more imeti položaja aktivne stranke, saj se o njegovih pravicah ali obveznostih v tem postopku ne odloča. Tudi položaja pasivne stranke ne more imeti, saj postopek ne teče zoper njega. S samo izdajo odločbe o priznanju pravice do nadomestila preživnine se tudi v pravno korist preživninskega zavezanca neposredno ne posega, saj na podlagi 28. člena ZJSRS preide terjatev upravičenca – otroka proti preživninskemu zavezancu na sklad (subrogacija) šele z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravice po tem zakonu. Glede na določbo 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) preživninski zavezanec torej ni stranka v postopku za priznanje pravice do nadomestila.

Na podlagi 43. člena ZUP ima oseba pravico udeleževati se postopka kot stranka z interesom, če izkaže pravni interes. Po določbi 21. f člena ZJSRS pravica do nadomestila preživnine preneha na zahtevo preživninskega zavezanca, če dokaže, da je plačal vse zapadle preživninske obveznosti in da je za dva meseca vnaprej plačal preživninsko obveznost oziroma sredstva deponiral na sodišču v otrokovo korist, ali če je preživninsko obveznost prevzel dolžnikov dolžnik. Toda ta določba je pravna podlaga že za drug postopek, ki se začne na zahtevo preživninskega zavezanca in v katerem se z izdajo odločbe ugotovi prenehanje pravice do nadomestila preživnine. Da gre za drug postopek, kaže določba 3. odstavka 22. člena ZJSRS, po kateri pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odločbe. Zato v tem primeru tožnik s svojimi navedbami, da se mu preživnina trga iz njegove pokojnine, ne more vplivati na drugačno odločitev v tem postopku, ker so te navedbe relevantne le v postopku po 21 f členu ZJSRS. Preživninski zavezanec zato z navedbami o plačilu preživnine ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v tem postopku. Enako stališče je vrhovno sodišče zavzelo že v več svojih sodbah, na primer I Up 1219/2002 in I Up 1044/2003. Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

Odločitev o reviziji vključuje tudi zavrnitev predloga tožnika za povrnitev stroškov revizijskega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1)