Jedro

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bil s postopanjem prvostopenjskega organa pravni položaj tožnika kakorkoli poslabšan oziroma da bi bil izpodbijani sklep zanj neugoden. Z izpodbijanim sklepom se le ugotavlja, da je imel tožnik na dan 5. 10. 2016 neporavnane obveznosti v znesku 20.127,67 EUR, pri čemer pravno podlago za izterjavo dolgovanih obveznosti predstavljajo izvršilni naslovi, ki so navedeni v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se izvršba ne uvede, ker so obveznosti v celoti poravnane. Tožniku se torej z izpodbijanim sklepom ne nalaga nobena obveznost, zato po presoji sodišča izpodbijani sklep za tožnika nima nikakršnih posledic.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ ugotovil, da knjigovodska evidenca davčnega organa za tožnika na dan 5. 10. 2016 izkazuje neporavnane obveznosti v skupnem znesku 20.127,67 EUR (od tega glavnica 19.798,53 EUR, pripadajoče zamudne obresti 304,14 EUR in stroški sklepa 25,00 EUR). Neplačane obveznosti izhajajo iz izvršilnih naslovov, ki so prikazani v 2. točki izreka. Ker so obveznosti v celoti poravnane, se davčna izvršba ne uvede (3. točka izreka), sklep št. DT 4934-141430/2016-1 08 z dne 5. 10. 2016 pa se nadomesti z izpodbijanim sklepom (4. točka izreka).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopenjski organ s sklepom o davčni izvršbi na denarna sredstva št. DT 4934-141430/2016-1 08 z dne 5. 10. 2016 zoper tožnika uvedel postopek davčne izvršbe, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo. Prvostopenjski organ se v nadaljevanju sklicuje na prvi odstavek 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), iz katerega izhaja, da, če organ, ki je izdal odločbo, spozna, da je pritožba utemeljena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši stvar drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija. V postopku reševanja pritožbe je prvostopenjski organ ugotovil, da se tožnika terja za obveznost iz naslova DDV za obdobje maj 2016 v višini 854,00 EUR, ki je tožnik ni bil dolžan poravnati. V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na vračilo DDV za obdobje julij - september 2015 in junij 2016, je bilo ugotovljeno, da je prvostopenjski organ pred izvršitvijo vračila DDV za obdobje julij - september 2015 v višini 9.976,00 EUR, zahteval predložitev instrumenta zavarovanja, prav tako tudi pred izvršitvijo vračila DDV za obdobje junij 2015 v višini 5.732,00 EUR. Navedenih zneskov prvostopenjski organ ni upošteval pri ugotavljanju stanja dolga, presežek v višini 8.815,96 EUR je bil tožniku vrnjen dne 21. 3. 2017, z zneskom 1.160,04 EUR in pozitivnimi zamudnimi obrestmi v višini 1.182,75 EUR pa so bile poravnane nadaljnje obveznosti. Prvostopenjski organ še pojasnjuje, da so se s plačili v skladu s prvim odstavkom 93. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pokrivale neporavnane in zapadle obveznosti iz preteklih let, najprej prej dospele oziroma „najstarejše“ obveznosti. V nadaljevanju pa navede posamezna plačila in obveznosti, ki so bile z njimi poravnane, tudi plačila, ki so bila izvršena po 5. 10. 2016. Ker so bile z navedenimi plačili vse obveznosti poravnane, se davčna izvršba zoper tožnika ni uvedla.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep delno ugodil, tako da je izpodbijani sklep v 1. točki izreka odpravil za stroške davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR, v preostalem je izpodbijani sklep potrdil in pritožbo zavrnil. Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih predpisanih s tem zakonom. Prvostopni organ je pri obravnavi pritožbe ugotovil, da je tožnika terjal za že plačano obveznost, in sicer iz naslova DDV za obdobje maj 2016 v znesku 854,00 EUR, zato je njegovi pritožbi ugodil in izdal izpodbijani sklep, s katerim je nadomestil sklep o davčni izvršbi z dne 5. 10. 2016, sklicujoč se na 242. člen ZUP. Po mnenju toženke uporaba 242. in 243. člena ZUP v položaju, kot je predmetni, ni ustrezna. Prvostopni organ bi pravilno postopal, ko bi v tistem delu, v katerem je tožnika terjal za več, kot bi smel, zgolj ustavil postopek izvršbe. Kljub temu toženka meni, da pravni položaj tožnika z navedenim postopanjem ni bil poslabšan. Izpodbijani sklep prvostopni organ res zavezuje, vendar iz tega ne izhaja, da bi se tožniku še karkoli nalagalo storiti oziroma plačati. Iz izreka izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da se izvršba ne uvede, ker so obveznosti v celoti poravnane. Pravilno je tudi, da je prvostopenjski organ ugotovil stanje dolga na dan izdaje prvotnega sklepa o izvršbi, torej sklepa z dne 5. 10. 2016. V predmetni zadevi prvostopenjski organ ni prekoračil zakonskega okvira odločanja iz prvega odstavka 242. člena ZUP, saj je odločal na podlagi pritožbe o zadevi, ki je bila predmet prvotnega upravnega akta. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil nižji davčni dolg tožnika, kot je bil ta prvotno ugotovljen, podlaga za ugotovitev višine dolga po stanju na dan 5. 10. 2016 pa so izvršilni naslovi, ki so navedeni v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, ob upoštevanju knjigovodske evidence. Finančna uprava v skladu z določbo 1. in 2. točke drugega odstavka 60. člena Zakona o finančni upravi (ZFU) vodi in vzdržuje evidenco o davkih ter knjigovodske evidence. Izpodbijani sklep je bil tako izdan ob upoštevanju uradnih podatkov, ki jih ima davčni organ. Pravilnost podatkov oziroma vodenja uradne evidence je vprašanje, ki je kot podlaga za določitev višine terjanega zneska predhodno za odločitev v zadevi, kot tako pa se to vprašanje praviloma rešuje v posebnem postopku na zahtevo zainteresirane stranke. Prav tako ne drži navedba tožnika, da je bil od 6. 10. 2016 do 21. 12. 2016 terjan brez pravne podlage. Pravno podlago predstavljajo izvršilni naslovi, ki so navedeni v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, tožnik pa ne navaja, da bi bile obveznosti po teh izvršilnih naslovih na dan 5. 10. 2016 že poplačane. Prvostopenjski organ sedaj tožnika z izpodbijanim sklepom, glede na to, da so bile obveznosti poplačane, ne more več terjati. Glede tožnikovega izpostavljanja prepovedi odločanja ne bis in idem, toženka pojasnjuje, da tožnik ne navede, v čem bi naj bilo o isti stvari dvakrat odločeno, glede na to, da je prvostopenjski organ sklep z dne 5. 10. 2016 nadomestil z izpodbijanim sklepom in da je z le-tem odločal o tožnikovi pritožbi oz. da v predmetni zadevi ne gre za nov postopek, temveč za nadaljevanje postopka začetega s sklepom z dne 5. 10. 2016. Toženka še dodaja, da je tožnik dolžan plačati stroške davčne izvršbe skladno s 152. členom ZDavP-2. V času izdaje prvotnega sklepa so ti znašali 25,00 EUR. Ker se v predmetni zadevi izvršba ne opravi, prvotni sklep o izvršbi pa je bil nadomeščen z izpodbijanim sklepom, s katerim se le ugotavlja dolg na dan 5. 10. 2016, je toženka odpravila izpodbijani sklep za stroške davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR.

4. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka izdala ugotovitveni sklep o višini neporavnanih obveznosti tožnika na dan 5. 10. 2016. Sklep je v 1. točki izreka nezakonit, saj toženka nima pravne podlage, po kateri bi bila v postopku davčne izvršbe upravičena izdajati ugotovitvene odločbe o višini neporavnanega dolga. Slednjo lahko davčni organ skladno z določbo šestega odstavka 129. člena ZDavP-2 izda v primeru ugotovljenih nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. Postopek po 142. členu je namenjen izterjavi davkov, kar pomeni, da predmet postopka ni ugotavljanje morebitne višine davčnega dolga ali nepravilnosti zavezanca, ampak zgolj izterjava po izvršilnih naslovih, ki so taksativno našteti v 145. členu ZDavP-2. S tem, ko je toženka ugotavljala višino dolžnega zneska obveznosti na dan 5. 10. 2016, torej več kot leto dni pred izdajo sklepa o izvršbi, je prekoračila svoja pooblastila. Nerelevantno je kakšen je skupni znesek obveznosti tožnika na dan 5. 10. 2016, saj je pomembno le morebitno stanje dolga ob izdaji sklepa o davčni izvršbi. Ugotavljanje višine obveznosti po odpravljenem sklepu o davčni izvršbi je ne le nesmiselno, ampak davčni organ za to nima niti podlage v veljavnem pravnem redu. Napačno je tudi stališče toženke, da naj ne bi bil položaj tožnika v ničemer poslabšan. Če prvostopenjski organ nima podlage za izdajo ugotovitvene odločbe, je odločba nezakonita in jo je treba odpraviti, četudi položaj stranke, zoper katero je bila odločba izdana, ni z njo v ničemer poslabšan. Prav tako ne drži, da je imel prvostopenjski organ podlago za ugotavljanje stanja dolga na dan izdaje prvotnega sklepa o izvršbi. Organ bi moral ob nespornem stališču, da dne 7. 12. 2017, ko je bil izdan izpodbijani sklep, ni dolgoval ničesar, zgolj izdati sklep o odpravi prvotnega sklepa o davčni izvršbi. Tako pa je izdal ugotovitveni sklep, ki je namenjen zgolj vznemirjanju tožnika. Zmotno je tudi stališče toženke, da ne gre za nov postopek, ampak za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s sklepom z dne 5. 10. 2016. Postopek z navedenim sklepom ni mogel biti začet, ker je bil sklep v celoti odpravljen in nadomeščen. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in odločbo toženke, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Ne strinja se s tožnikom, da bi moral davčni organ zgolj izdati sklep o odpravi prvotnega sklepa o davčni izvršbi. V kolikor bi davčni organ to storil, bi namreč moral vse izterjano po prvotnem sklepu o davčni izvršbi vrniti. Slednje pa ne bi bilo pravilno, glede na to, da je tožnik dejansko imel neporavnane obveznosti, le višina teh v prvotnem sklepu ni bila pravilno ugotovljena.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Po določbi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Na ta razlog sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Namen upravnega spora je namreč v tem, da se stranki zagotovi učinkovito sodno varstvo zoper tiste upravne akte, ki dejansko in nezanemarljivo posegajo v njen pravni položaj. Ni pa upravni spor namenjen temu, da bi se stranki zagotavljalo sodno preverjanje pravilnosti njenih (načelnih) stališč v vsakem primeru, torej tudi takrat, ko izpodbijani upravni akt zanjo nima pravnih posledic ali pa so te zanemarljive ter hkrati ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo.1

8. V obravnavanem primeru po presoji sodišča pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje. Sodišče sicer ugotavlja, da postopanje prvostopenjskega organa ni bilo ustrezno, kot to izpostavlja že pritožbeni organ. Prvostopenjski organ bi pravilno postopal, ko bi v tistem delu, v katerem je tožnika terjal za več, kot bi smel, zgolj ustavil postopek izvršbe. Kljub temu iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bil s postopanjem prvostopenjskega organa pravni položaj tožnika kakorkoli poslabšan oziroma da bi bil izpodbijani sklep zanj neugoden. Z izpodbijanim sklepom se namreč le ugotavlja, da je imel tožnik na dan 5. 10. 2016 neporavnane obveznosti v znesku 20.127,67 EUR, pri čemer pravno podlago za izterjavo dolgovanih obveznosti predstavljajo izvršilni naslovi, ki so navedeni v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. Navedbi organa, da je imel tožnik na dan 5. 10. 2016 neporavnane obveznosti, tožnik niti ne oporeka. V nadaljevanju pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se izvršba ne uvede, ker so obveznosti v celoti poravnane. Tožniku se torej z izpodbijanim sklepom ne nalaga nobena obveznost, zato po presoji sodišča izpodbijani sklep za tožnika nima nikakršnih posledic. Tudi sam tožnik piše le o tem, da je bil zaradi izpodbijanega sklepa "vznemirjen", kar pa ne zadosti kriterijem iz 36. člena ZUS-1. 9. Ker po povedanem zakonski pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper izpodbijani sklep niso izpolnjeni, je sodišče tožbo na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

10. Izrek o stroških temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer zunaj naroka, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.

1 Tako tudi sklepi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1252/2012 z dne 26. 2. 2013, I U 62/2014 z dne 27. 8. 2014, I U 1537/2016 z dne 6. 7. 2017, I U 558/2018 z dne 10. 4. 2018.