Jedro

Za škodo zaradi posega v čast ali raznašanje neresničnih trditev odgovarja tisti, ki je vedel, da so trditve neresnične ali pa bi moral vedeti, da so neresnične, ne pa tudi tisti, ki sicer navaja kaj neresničnega, ne da bi vedel, da je neresnično, če je s tem zasledoval resen interes.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bil toženec dolžan plačati tožeči stranki 2.500,00 EUR z obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in sicer po odvetniku in s posebno pritožbo tudi sama, v obeh pritožbah uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in predlaga takšno spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi ob ustrezni stroškovni posledici oziroma podrejeno izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje. V obeh pritožbah kot bistveno navaja, da je način pisanja toženca v obeh člankih oziroma v zadnjem primeru - pismu žaljiv, da v obeh pisanjih navaja neresnična dejstva, da z njima posega v čast in dobro ime tožeče stranke, v posledici česar je le-ta utrpela škodo, katero je ustrezno konkretizirala. Toženec pred objavo pisanj ni preveril resničnosti in pravilnosti informacij, ravnal je torej v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, tega pa ni storil zato, ker je bil njegov edini namen blatiti tožečo stranko in njeno poslovanje. Posebej v pritožbi opozarja na zapis izjave T. v oddaji S.C., ki je povsem drugačen od tistega, kar se o navedeni izjavi navaja v pisanjih toženca. Tožeča stranka naj bi izkazala, da je zbrana finančna sredstva izročila M. M., nasprotno pa toženec ni v ničemer izkazal, da sredstva M.M. niso bila izročena, saj tega ni vedela izpovedati niti sama M.M., zaslišana kot priča. Listine, na katere se sklicuje toženec, ne izkazujejo resničnosti njegovih zapisov. Toženec tudi ni preveril resničnosti pisanj, na katere se sklicuje. Poleg tega pa sodišče prve stopnje v dokaz priloženih pisanj tudi posebej ne ocenjuje. Zato so prvostopni sodbeni razlogi nejasni oziroma sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Toženec je vložil odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav sodišče prve stopnje ni v razlogih sodbe navedlo konkretne vsebine vsakega posameznega izvedenega dokaza, so sodbeni razlogi po oceni pritožbenega sodišča zadostni, da utemeljujejo prvostopne dejanske zaključke o bistvenem, pomembnem za sprejem odločitve o tem, ali so dani pogoji za prisojo denarne odškodnine pravni osebi zaradi okrnitve njenega ugleda ali dobrega imena. V sodbi sodišča prve stopnje tudi ni zaslediti protispisnosti, ker sodišče prve stopnje ni napačno povzelo v razloge sodbe vsebine po tožnikovem predsedniku navedenega v oddaji S.C., temveč je le navedlo, da se je toženec skliceval na vire (med drugim tudi S.C.). Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni podan.

Tako kot to ocenjuje sodišče prve stopnje, glede na celovito obravnavanje vsebine članka Linč M.M., kot tudi pisma Visoka kazen, je tudi po presoji pritožbenega sodišča bistvo obeh pisanj (v delu, ki se nanaša na tožečo stranko oziroma njenega predsednika) prikaz spremenjenega odnosa do M.M. in iskanje razlogov za ta spremenjeni odnos. V tej zvezi je toženec v obeh pisanjih povzemal določene izjave samega R.T., kot so bile zapisane v določenih tiskovnih medijih, oprl pa se je v tej zvezi tudi na gradivo A.S.. Ker se je skliceval na navedeno gradivo, tožencu ni mogoče posebej očitati, da ni zapisanega v tiskanih medijih še posebej preverjal, temveč se je lahko tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesel na vsebino zapisanega. Njegovo pisanje namreč dejansko predstavlja kronologijo določenih dogodkov, kot so bili objavljeni v medijih. Upoštevajoč že samo izpovedbo T. kot tudi v spisu se nahajajoča pisanja iz priloge B1 – B28 je potrjena vodilna misel iz pisanj toženca, da je tožeča stranka po svojem predsedniku v medijih do določenega trenutka izražala polno podporo in zavzemanje za M.M., po določenem dogodku pa se je njen odnos drastično spremenil in je R.T. kot predstavnik tožeče stranke pričel v medijih na oster, pa tudi žaljiv način obračunavati z M.M.. Da je prišlo do spremenjenega odnosa tožeče stranke oziroma njenega predsednika do M.M. po tem, ko je le-ta objavila, da bo sama zbirala denarna sredstva za svoje zavetišče, izhaja tako iz izpovedbe samega T., kot tudi priče E.D. in tudi P.Š., kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zaključek, ki ga v svojih pisanjih na podlagi teh ugotovitev gradi toženec, da je razlog za spremembo odnosa tožeče stranke do M.M. finančne narave, je ob spredaj navedenih ugotovitvah povsem logičen. Prav navedeno, sprememba odnosa tožeče stranke do M.M. iz finančnih razlogov in obsodba takšnega ravnanja, pa je bistvo pisanja toženca.

Iz pisanj toženca, s katerimi naj bi razžalil tožečo stranko, če jih gledamo celovito, ni razviden očitek, da bi tožeča stranka celotna sredstva, ki naj bi jih pridobivala za M.M. porabila za svoje namene. Iz njih je le razvidno, da je tožeča stranka izrabila takratno popularnost M.M. za zbiranje finančnih sredstev, da pa ni na pregleden način izkazano, v kakšnem obsegu so bila tako dobljena sredstva izročena M.M.. Tožeča stranka je sicer predložila določene dokaze, iz katerih izhaja, da je določena denarna sredstva izročila M.M., kar pa še ne izkazuje, da so ji bila res izročena vsa, v ta namen zbrana sredstva. V tej smeri je dokazni zaključek prvega sodišča pravilen in ima podlago v listinah iz priloge od A7 – A11. Ustrezno knjigovodsko evidenco o prejetem denarju in izročenem denarju bi morala voditi tožeča stranka. Zato ni mogoče, kot to meni pritožba, na toženca prevaliti dokazno breme, da dokaže, da tožeča stranka ni vsega denarja, ki ga je prejela za zavetišče M.M., le tej izročila. Tega ob dejstvu, da tožeča stranka nima listine o tem, koliko denarja je v ta namen prejela, toženec ne more dokazati. Lahko pa izraža svoj dvom o tem, da so bila vsa sredstva izročena, glede na ugotovljen razlog, zaradi katerega je prišlo do spremenjenega odnosa tožeče stranke do M.M. po njeni objavi, da bo sama zbirala finančna sredstva za zavetišče. Končno pa tudi ni mogoče očitati tožencu, da je neresnično zapisal v svojih pisanjih, da je tožeča stranka tudi po tem, ko je spremenila svoj odnos do M. in ko je po sami izpovedbi R.T. prenehalo sodelovanje med tožečo stranko in M.M., še vedno pozivala k zbiranju denarja za azil, kar izhaja iz priloge pod B27. Pritrditi pa je pritožbama, da je toženec v obeh pisanjih povsem nasprotno od vsebine, kot izhaja iz zapisa relevantnega dela besedila v prilogi pod A19 povzel izjavo R.T. v oddaji S.C. novembra 2002. Napačno citiranje izjave predsednika tožeče stranke s strani toženca je nedvomno mogoče oceniti kot nedopustno, ne glede na to, ali je do napačnega citiranja izjave prišlo namenoma ali pa zaradi toženčeve malomarnosti. Vendar pa tako citirana izjava Ro.T. v sklopu celotnega pisanja, celovite ocene vsebine celotnega pisanja, ne predstavlja takšnega nedopustnega posega toženca v ugled in dobro ime tožeče stranke, da bi bila ta zato upravičena do pravične denarne odškodnine.

V 183. členu OZ je namreč za prisojo denarne odškodnine pravni osebi zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena poleg splošnih elementov odškodninske odgovornosti treba izkazati še nadaljnji pogoj in sicer, da okoliščine primera to opravičujejo. Okoliščine primera, dolgotrajen medijsko odmeven spor v zvezi z M.M. in njenim zavetiščem za živali, aktivna in spremenjena vloga tožeče stranke oziroma njenega predsednika v tem sporu, sam način in slog pisanja tožeče stranke oziroma njenega predsednika v zvezi s tem sporom, pa so nedvomno takšne okoliščine, ki ne opravičujejo prisoje pravične denarne odškodnine tožeči stranki zaradi kritičnega in tudi ciničnega pisanja toženca v člankih Linč M.M. in pismu Visoka kazen. Določbo 183. člena je namreč treba povezati tudi z določbo 177. člena OZ. Za škodo zaradi posega v čast ali raznašanje neresničnih trditev odgovarja tisti, ki je vedel, da so trditve neresnične ali pa bi moral vedeti, da so neresnične, ne pa tudi tisti, ki sicer navaja kaj neresničnega, ne da bi vedel, da je neresnično, če je s tem zasledoval resen interes. V konkretnem primeru je toženec zasledoval interes obrambe moralne integritete M.M., kot tudi informiranje javnosti o celotni kronologiji dogajanja v zvezi z njo in njenim zavetiščem, pri čemer je pri svojih pisanjih kritično ovrednotil spremenjen odnos nekaterih, tudi tožeče stranke do delovanja M.M., pri tem pa pokazal, čeprav na kritičen in ironičen način verjetne razloge za tako spremenjen odnos. Upoštevajoč namen toženca, kot izhaja iz njegovih pisanj ter samo ravnanje tožeče stranke v zvezi s fenomenom M. M., pa predstavlja po presoji pritožbenega sodišča tiste okoliščine, ki ne opravičujejo prisoje denarne odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime tožeče stranke.

Glede na vse spredaj navedeno, pri čemer pritožbeno sodišče sprejema tudi prvostopne razloge, po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, je posledica neuspelih pritožb ter dejstva, da toženec z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.