Jedro

Pritožnica neutemeljeno oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da so bili kupci avtomobilov v pogodbenem razmerju s toženo stranko. Ni namreč uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pri prodaji vozil nastopala le kot trgovski zastopnik in da je pogodbe s kupci sklepala v imenu naročitelja.

Volja za sklenitev pogodbe se lahko izrazi ne le z besedno izjavo, pač pa tudi z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo zneska 15.037,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega od treh uveljavljanih denarnih zahtevkov do plačila (1. točka izreka) ter na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da med pravdnima strankama ni spora o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prevzemnica terjatve od prvotno tožeče stranke A. d.o.o. L. in da je v pravdo vstopila namesto prvotne tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ker je zaključilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati delo, ki ga je opravila kot pooblaščeni serviser na avtomobilih, glede katerih so kupci uveljavljali zahtevke iz naslova garancije.

Pritožnica neutemeljeno oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da so bili kupci avtomobilov v pogodbenem razmerju s toženo stranko. Ni namreč uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pri prodaji vozil nastopala le kot trgovski zastopnik (Trgovska pogodba z dodatki - A22 do A24) in da je pogodbe s kupci sklepala v imenu naročitelja (809. člen OZ). Zato je zmotno pritožničino stališče, da je bila tožeča stranka na podlagi sklenjenih kupnih pogodbe s kupci avtomobilov tem dolžna popraviti vozila. K odpravi napak iz naslova garancije je bila kupcem zavezana tožena stranka (1. odstavek 481. člena OZ).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je brez ustreznih dokazov sklepalo na obstoj pogodbe o delu med tožečo in toženo stranko, po kateri naj bi se tožeča stranka toženi stranki zavezala opravljati popravila avtomobilov, glede katerih so kupci uveljavljali napake iz garancije. Pri tem tožena stranka neutemeljeno ne upošteva pravila iz 1. odstavka 18. člena OZ, po katerem se volja za sklenitev pogodbe lahko izrazi ne le z besedno izjavo, pač pa tudi z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z jasnimi in logičnimi razlogi na podlagi izvedenih dokazov utemeljilo svoj zaključek o ravnanjih tožene stranke, ki potrjujejo sklenitev pogodbe o delu, katere v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka pa s trditvami v pritožbi, da je njeno prejšnje plačevanje garancijskih popravil temeljilo na njenem pričakovanju, da bo tudi v bodoče sklenila trgovsko pogodbo s tožečo stranko, ne uspe ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju pogodbe o delu s tožečo stranko, saj je sodišče prve stopnje poleg izvrševanja plačil ugotovilo, da je tožeča stranka o zahtevkih kupcev, iz katerih izvirajo sporne terjatve, takoj obvestila toženo stranko, ki je zahtevke potrdila, ko je izdala garancijskemu zahtevku tudi šifro. Dodatni argument, ki je sodišče prve stopnje prepričal v obstoj pogodbe o delu in v utemeljenost tožbenega zahtevka pa je ugotovitev, da sta sta si pravdni stranki prizadevali rešiti vnos zahtevkov iz garancij v računalniški sistem. Pri tem je pravilno odgovorilo toženi stranki, da neuspeh pri rešitvi vnosov predstavlja problem tehnične narave, ki pa na obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača za opravljeno delo, nima vpliva. Zato vztrajanje pri trditvah, da tožeča stranka zahtevam tožeče stranke po vnosu zahtevkov v računalniški sistem ni znala zadostiti, ni odločilno niti za presojo sklenitve pogodbe o delu s tožečo stranko niti za presojo obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki plača opravljeno delo. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker tožena stranka z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ni uspela, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je njeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških v zvezi s pritožbo temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo, je odločilo tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi s pritožbo. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške; ni pa dolžna tožeči stranki povrniti njenih stroškov odgovora na pritožbo, ker jih je pritožbeno sodišče ocenilo za nepotrebne v postopku v zvezi s pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP). Nasprotna stranka sicer sme odgovori na pritožbo (1. odstavek 344. člena ZPP), vendar je upravičena do povračila stroškov le v primeru potrebnosti odgovora na pritožbo v zvezi z reševanjem pritožbe. Ker v odgovoru na pritožbo le ponavlja trditve, o katerih se je izreklo že sodišče prve stopnje in tem razlogom pritrjuje kot pravilnim, pritožbeno sodišče stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo pritožnici.