Jedro

Prepovedni zahtevek se že pojmovno ne more nanašati na bodoče avtorske pravice, ki sploh še niso nastale. Materialnopravno zmotno je zato izhodišče tožeče stranke v pritožbi, da bi tožeča stranka z začasno odredbo lahko s prepovednim zahtevkom zagotavljala varstvo avtorskih del, ki bodo nastala šele v bodočnosti.

Pritožbeno sodišče posebej opozarja, da je tožeča stranka odstranitveno začasno odredbo uveljavljala tako glede pisnih člankov, kot tudi fotografij, zato bi se prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti do vprašanja avtorskega dela pri posameznih tovrstnih storitvah.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, razveljavi glede: - odstranitvenega zahtevka v 2. točki predlagane začasne odredbe, razen člankov in fotografij, navedenih pod zaporednimi številkami: 214, 217, 218, 224, 2, 5, 6, 7, 9, 11, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 37, 40, 41, 56, 59, 60, 61, 62, 63, 69, 71, 79, 80, 81, 83, 84, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 96, 97, 98, 100, 118, 151, 154, 157 do 163, 165, 166, 169, 178, 181, 182, 187 do 189, 195 do 201, 207 do 208, 210 do 212; - 3. in 4. točke predlagane začasne odredbe in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del prvostopenjskega sklepa potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka uveljavljala začasno varstvo svojih materialnih avtorskih pravic na člankih in fotografijah, objavljenih v medijih, katerih izdajateljica je tožeča stranka. S predlagano začasno odredbo naj bi sodišče toženima strankama prepovedalo uporabo člankov, delov člankov, fotografij ali delov fotografij, objavljenih v medijih tožeče stranke, v elektronski publikaciji prvotožene stranke ter naložilo odstranitev 224 člankov in fotografij iz elektronske publikacije L., URL: http://....

Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz navedb tožeče stranke izhaja, da naj bi prvotožena stranka kontinuirano kršila materialnopravna upravičenja iz avtorskih del tožeče stranke z objavljanjem fotografij in prepisov člankov iz revij in elektronskih publikacij tožeče stranke na svojem spletnem portalu. Na osnovi takšnih kršitev je tožeča stranka tudi utemeljevala izdajo začasne odredbe s prepovednim oziroma odstranitvenim zahtevkom.

Ko gre za varstvo avtorske pravice, ureja podlago za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 do 68/2008 – v nadaljevanju ZASP) v 170. členu. Tožeča stranka v okviru utemeljitve predloga za izdajo začasne odredbe ni ponudila nobenih trditev v tistem delu, ki naj bi se nanašale na drugotoženo stranko. V utemeljitvi tožbe pa je zgolj navedla, da je drugotožena stranka glavna in odgovorna urednica elektronske publikacije L., na podlagi česar naj bi po 3. odstavku 18. člena Zakona o medijih odgovarjala za vse objavljene vsebine. Zgolj navedena določba Zakona o medijih ne predstavlja zadostne podlage, s katero bi tožeča stranka lahko utemeljila izdajo predlagane začasne odredbe zoper drugotoženo stranko, saj je tožeča stranka s predlagano začasno odredbo očitno uveljavljala le varovanje nedenarnih zahtevkov v zvezi s kršitvami materialnih avtorskih pravic, ki naj bi jih storila prvotožena stranka. Že iz navedenih razlogov se tako izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je zavrnilo predlagano začasno odredbo, v kolikor se nanaša na drugotoženo stranko.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče predlagane začasne odredbe ni presojalo z vidika nelojalne konkurence, ki jo je tožeča stranka zatrjevala. Tožeča stranka ob utemeljitvi svojega predloga za izdajo začasne odredbe ni ponudila nobene konkretne trditvene podlage, s katero bi utemeljila ravnanje prvotožene stranke v smislu nelojalne konkurence. Ker tožeča stranka ni podala relevantnih trditev v tej smeri, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se prvostopenjsko sodišče moralo opredeljevati tudi do te možne pravne podlage za izdajo začasne odredbe.

Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi prepovednega zahtevka, kot ga je tožeča stranka opredelila v 1. točki svojega predloga. Da bi imetnik avtorske pravice v smislu 170. člena ZASP lahko uveljavljal varstvo svoje pravice z začasno odredbo, mora z verjetnostjo izkazati imetništvo svoje pravice ter kršitev te pravice oziroma dejansko nevarnost, da bo le-ta kršena (1. odstavek 170. člena ZASP). Ob teh predpostavkah sme sodišče za zavarovanje nedenarnih zahtevkov izdati med drugim tudi začasno odredbo v smislu 1. točke 5. odstavka istega člena ZASP, to je, da se domnevnemu kršilcu prepove domnevno kršenje in bodoče kršitve. Ta prepoved pa se lahko nanaša le na pravice, ki jih mora predlagatelj verjetno izkazati kot predpostavko za izdajo začasne odredbe. Prepovedni zahtevek se zato že pojmovno ne more nanašati na bodoče avtorske pravice, ki sploh še niso nastale. Materialnopravno zmotno je zato izhodišče tožeče stranke v pritožbi, da bi tožeča stranka z začasno odredbo lahko s prepovednim zahtevkom zagotavljala varstvo avtorskih del, ki bodo nastala šele v bodočnosti. Ker tožeča stranka predlagani prepovedni zahtevek iz začasne odredbe ni konkretizirala v smislu opredelitve konkretnih obstoječih avtorskih pravic, na katere se nanaša prepovedni zahtevek, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tako nekonkretiziran predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odstranitveni zahtevek iz 2. točke predloga za izdajo začasne odredbe, to je na odstranitev člankov, delov člankov, fotografij ali delov fotografij, objavljenih na spletnem portalu prvotožene stranke. Tožeča stranka glede tega dela odločitve prvostopenjskega sodišča v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka posamezne prispevke in fotografije že umaknila s spletne strani (2. odstavek 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz takih ugotovitev izhaja pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela odstranitvenega zahtevka, saj v tem delu predlagana začasna odredba ni več potrebna za dosego namena zavarovanja nedenarne terjatve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato predlagano začasno odredbo pravilno zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na že umaknjene fotografije in članke s strani prvotožene stranke.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi preostalega dela začasne odredbe na začasno odstranitev člankov in fotografij s spletnega portala prvotožene stranke takšne pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Kot rečeno ureja pogoje za izdajo začasne odredbe ZASP v 170. členu. Poleg verjetno izkazane pravice predlagatelja in kršitve te pravice (1. odstavek 170. člena ZASP) mora predlagatelj za utemeljitev začasne odredbe verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk iz 2. odstavka istega člena. Preprečitev nastanka težko nadomestljive škode predlagatelju je ena od možnih predpostavk, na kateri lahko utemeljuje začasno odredbo predlagatelj (točka b 2. odstavka 170. člena ZASP). Tožeča stranka se je s tem v zvezi sklicevala na grozeč padec naklade revij in uporabnikov elektronskih publikacij tožeče stranke zaradi ravnanja toženih strank, ki jo bo nemogoče naknadno dvigniti nazaj. Prav tako se je sklicevala na nižanje naročila oglaševalcev, ki predstavlja pretežni del prihodkov tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je glede grozečih posledic sledilo trditvam tožene stranke, da naj bi bilo splošno znano, da v trenutni ekonomski situaciji padajo naklade vseh revij, kakor tudi količina sredstev za objavljanje reklam. Iz obrazložitve odločitve prvostopenjskega sodišča izpodbijanega sklepa je razbrati, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala verjetnosti grozeče težko nadomestljive škode, saj gre pri objavah v pretežnem delu po vsebini objav za zastarele in neinteresantne ter neaktualne informacije (3. odstavek 4. točke obrazložitve). Tožeča stranka v pritožbi konkretizirano teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izpodbija, s čimer ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da ni dokazala s stopnjo verjetnosti grozeči nastanek težko nadomestljive škode na strani tožeče stranke.

Vendar pa tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je predlog za izdajo začasne odredbo utemeljevala tudi na predpostavki iz točke c) 2. odstavka 170. člena ZASP, to je na trditvi, da prvotožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se je do te okoliščine opredeljevalo v 4. odstavku 4. točke obrazložitve. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča obrazložitev v tem delu nerazumljiva in je zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se v tem smislu ni opredelilo do primerljivih posledic, ki bi nastale na strani tožene stranke v primeru predlagane odstranitvene začasne odredbe v primerjavi z grozečimi posledicami na strani prvotožene stranke, v kolikor bi se tekom postopka takšna odredba izkazala za neutemeljeno.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa so presplošne tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča v 1. odstavku 5. točke obrazložitve, če je le-te razumeti kot opredelitev do vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti uspela izkazati obstoj in kršitev avtorske pravice. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožnici, da zgolj iz ugotovitev o deležu, ki naj bi jih predstavljale sporne vsebine, objavljene na portalu prvotožene stranke, še ni mogoče sklepati o obstoju in kršitvi pravice tožeče stranke. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju predpostavk za opredelitev posamezne storitve kot avtorskega dela ostajajo na presplošni ravni, saj se ni konkretizirano opredelilo do posameznih vsebin, glede katerih sta stranki ponujali trditveno podlago. Za opredelitev do tega vprašanja ne zadostuje splošna ugotovitev, da naj bi šlo v večini primerov za trače o znanih Slovenkah in Slovencih, o katerih je bilo v nekem časovnem obdobju objavljenega precej materialov praktično v vseh medijih in tudi na spletu. Pritožbeno sodišče posebej opozarja, da je tožeča stranka odstranitveno začasno odredbo uveljavljala tako glede pisnih člankov, kot tudi fotografij, zato bi se prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti do vprašanja avtorskega dela pri posameznih tovrstnih storitvah.

Ker izpodbijani sklep nima razlogov o vseh predpostavkah za izdajo začasno odredbe, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo v delu, ki se nanaša na predlagano začasno odredbo na odstranitev že objavljenih člankov in fotografij, razen v tistem delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so bili članki in fotografije tožeče stranke že umaknjeni s portala prvotožene stranke (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku se bo prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti tako do vprašanja obstoja predpostavk iz 1. odstavka 170. člena ZASP, kot tudi predpostavke iz točke c) 2. odstavka istega člena. Glede na časovni zamik od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe, pa bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo od pravdnih strank lahko terjalo tudi izjasnitev o tem, katere od stvaritev, na katere se sklicuje tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe, so še dostopne preko portala prvotožene stranke.