Jedro

Zahteva tožeče stranke v odgovoru na pritožbo (ki jo je vložil začasni zastopnik toženca), da ji pritožbeno sodišče v okviru odločanja o stroških pritožbenega postopka prizna (tudi) stroške začasnega zastopnika, ki so nastali s tem, ker je slednji vložil pritožbo, je preuranjena. Te stroške bo moralo sodišče prve stopnje najprej odmeriti in naložiti v plačilo tožeči stranki. V istem sklepu bo nato sodišče prve stopnje tudi odločilo, ali je tožeča stranka, upoštevajoč uspeh v pravdi, upravičena do njihovega povračila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 728,40 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165960/2010 z dne 23.11.2011 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.702,75 EUR s pripadki.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga tožena stranka po začasnem zastopniku. Sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da bi sodišče moralo tožbo zavreči zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj tožena stranka sploh ne obstaja. To je bil tudi razlog, da se ji sodna pisanja niso mogla vročiti in ji je bil posledično postavljen začasni zastopnik. V pogodbi o operativnem leasingu naslov KK ni naveden. Kljub temu, da je tožnik navedel naslov S., je vse pozive na plačilo obrokov po pogodbi in na izpolnitev drugih obveznosti vročal na naslov prvo tožene stranke, to je P.. Poleg tega je bil predlog za izvršbo in posledično tudi sklep o izvršbi izdan za dolžnika T d.o.. Vprašanje je, ali je tožeča stranka svoje pozive in posledično tudi predlog za izvršbo naslovila na subjekt po pogodbi. V pogodbi pri poroku KK ni naveden naslov, niti EMŠO ali davčna številka. Pogodba s tako pomanjkljivimi podatki ne more biti zavezujoča. Tožeča stranka je opomine poroku pošiljala kar na naslov leasingojemalca. V spisovnem gradivu ni nobenega podatka, da bi KK živel na naslovu S.. Sodišče bi moralo na podlagi 108. člena ZPP pozvati tožečo stranko, da popravi napačen naslov tožene stranke, če tega ne bi storila, pa tožbo zavreči. Kršena je bila določba 105. člena ZPP ter 108. člen ZPP. Sodišče se je spustilo v obravnavanje zadeve, v kateri je nastopala fiktivna tožena stranka. Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Iz sodbe izhaja, da ima tožena stranka naslov na S., iz pogodbe o operativnem leasingu pa, da tožena stranka nima naslova. Podana je kršitev po 15.točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tudi ni pasivno stvarno legitimirana, KK z naslova S. ni dolžnik po pogodbi o operativnem leasingu. Ker v pogodbi ni naveden naslov, bi bil to lahko katerikoli KK na svetu. Dejansko stanje je bilo zato nepravilno ugotovljeno, to pa je vodilo tudi v napačno uporabo materialnega prava.

3. Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva, kar je po 337. členu ZPP nedopustno. Ne drži, da naj bi toženec KK ne obstajal. Slednji je bil družbenik in tudi zakoniti zastopnik družbe T, d.o.o., matična št.: XXX. Dejstvo je, da so družbeniki in zakoniti zastopniki družb fizične osebe, ki dejansko obstajajo, kar pomeni, da obstaja tudi toženec. Sicer pa ima slednji tudi matično številko, kar je razvidno iz javnih listin in kopije osebne izkaznice, s katero razpolaga tožeča stranka. Toženec je z njo sklepal pravne posle kot zakoniti zastopnik že navedene družbe, istočasno pa tudi kot porok. V predlogu za izvršbo je tožeča stranka navedla naslov S. iz razloga, ker je toženec po pridobljenih podatkih tam dejansko živel, čeprav uradnega prebivališča na tem naslovu ni nikoli prijavil. Na ta naslov je tožeča stranka tožencu poslala tudi opomin in odpoved pogodbe. Dejstvo, da v pogodbi o operativnem leasingu ni naveden naslov toženca, nima vpliva na veljavnost pogodbe. Priglaša stroške.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožnica s trditvijo da tožena stranka ne obstaja, vsebinsko uveljavlja kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.

6. Po 76. členu ZPP je stranka lahko (poleg pravne osebe) vsaka fizična oseba, ki je po materialnem pravu pravno sposobna (je lahko nosilec pravic in obveznosti). Za nastanek in izgubo sposobnosti biti stranka velja enako kot pri pravni sposobnosti: pridobi se z rojstvom in izgubi s smrtjo.

7. Da toženec KK obstaja, ne more biti dvoma. Tožnica je odgovoru na pritožbo priložila (1) fotokopijo njegovega potnega lista. Njegov obstoj potrjuje tudi dopis MNZ (priloga A2) in zgodovinski izpis sodnega registra (priloga A18), iz katerega izhaja, da je bil KK družbenik in zastopnik leasingojemalca T. G., d.o.o. (skrajšana firma T d.o.o.). Ker pritožnik v pritožbi ne trdi, da bi toženec pred vložitvijo tožbe morebiti umrl, je tako tožba vložena zoper obstoječo fizično osebo, ki ima zato sposobnost biti stranka.

8. Tožena stranka je bila v tožbi, v skladu z 1. in 2. odstavkom 105. člena ZPP, dodatno identificirana z naslovom, na katerem naj bi potrditvah tožeče stranke dejansko živela. Gre za naslov, na katerem je do izvedene spremembe bil registriran tudi sedež (sedaj izbrisane) družbe T. G., d.o.o , katere družbenik in zakoniti zastopnik je bil toženec. Dejstvo, da se je v postopku ob poskusu vročitve predloga za izvršbo izkazalo, da slednji na tem naslovu ne prebiva, na obstoj sposobnosti biti stranka ne more vplivati.

9. Je pa zaradi ugotovitve, da toženec na danem naslovu ne biva, sodišče tožečo stranko pozvalo (dopis na list. št. 12), da sporoči njegov pravilen naslov. Tožeča stranka je sodišče obvestila, da je pri MNZ opravila poizvedbe in ugotovila, da toženec v Republiki Sloveniji stalnega prebivališča nima prijavljenega. Iz obvestila MNZ, ki ga je priložila (priloga A2), pa izhaja tudi to, da ni znan niti njegov naslov v tujini. Upoštevajoč navedeno, sodišče prve stopnje ne v izvršilnem postopku, ne kasneje v teku te pravde, ni imelo podlage, da bi predlog za izvršbo oziroma tožbo (2), sklicujoč se na 108. člen ZPP, zavrglo, pač pa je ravnalo pravilno, ko je tožencu na podlagi 4. točke 82. člena ZPP postavilo začasnega zastopnika.

10. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako povsem tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev napačno prenese tisto, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, potem pa tako, zaradi napačnega prenosa popačeno vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. V konkretnem primeru to, da je sodišče prve stopnje v uvodu sodbe kot naslov tožene stranke navedlo naslov S., iz pogodbe o operativnem leasingu pa to ne izhaja, ne predstavlja te kršitve. Naslov tožene stranke namreč v konkretnem primeru ne predstavlja odločilnega dejstva za presojo tožbenega zahtevka, niti ni sodišče svoje odločitve na to kakorkoli oprlo. Gre zgolj za obvezno sestavino uvoda sodbe, ki je resda navedena napačno, saj je naslov tožene stranke neznan, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

11. Kot izhaja iz podatkov spisa, tožena stranka po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 7. 6. 2011 (list. št. 46), v kateri je slednja navedla dejstva in predlagala dokaze tako v zvezi s temeljem kot višino svojega tožbenega zahtevka, svojih trditev v ugovoru ni z ničemer dopolnila in je torej ostala zgolj na pavšalni ravni. Tako ni oporekala trditvam, da se je z (veljavno) pogodbo tožeči stranki zavezala kot porok in plačnik za obveznosti leasingojemalca do tožeče stranke, dejstvom v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti leasingojemalca kot glavnega dolžnika, trditvam o vročenih opominih in razdrtju pogodbe in višini zapadlih in neplačanih obveznosti iz razvezane pogodbe, višini neto ostanka leasinga ter dejstvom o zapadlosti terjatve. Pritožbene trditve, da je pogodba o operativnem leasingu zaradi manjkajočega naslova, podatka o EMŠO in davčni številki neveljavna, da vročanje opomina glavnemu dolžniku in pritožniku kot poroku ni bilo pravilno in trditve s katerimi skuša pritožnik šele v pritožbi utemeljiti ugovor pasivne stvarne legitimacije, so glede na to, da jih pritožnik ne opraviči, po 337. člen ZPP zato neupoštevne, podrobnejša opredelitev pritožbenega sodišča do teh trditev pa nepotrebna.

12. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, upoštevajoč pri tem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik, razen z nedovoljenimi pritožbenimi novotami sicer ne izpodbija, da je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

13. Pritožba tožene stranke glede na obrazloženo ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka do njihovega povračila ni upravičena, saj s pritožbo ni uspela (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

15. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, pritožbeno sodišče ocenjuje kot potreben (155. člen ZPP), saj je toženec šele v pritožbi podal ugovor glede sposobnosti biti stranka. Za vložen odgovor ji je zato priznalo nagrado za pritožbeni postopek po tarifni št. 3210 v višini 587,00 EUR, materialne stroške v pavšalnem znesku po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR in 20% DDV, skupaj 728,40 EUR. Glede priglašenih stroškov začasnega zastopnika toženca, ki so nastali v pritožbenem postopku, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je zahteva za njihovo povračilo preuranjena, saj bo sodišče te stroške moralo najprej odmeriti in naložiti v plačilo tožeči stranki. V istem sklepu bo sodišče tudi odločilo, ali je tožeča stranka, upoštevajoč uspeh v pravdi, upravičena do njihovega povračila.

(1) Glede na to, da začasni zastopnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovorov v smeri predpostavke sposobnost biti stranka ni podal, pritožbeno sodišče dodatne navedbe in dokaze s strani tožeče stranke upošteva kot pravočasne.

(2) Predlog za izvršbo se na podlagi 2. odstavka 62. člena ZIZ po vložitvi ugovora in delni razveljavitvi sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku.