Jedro

Namen denacionalizacije je predvsem poprava krivic iz povojnega obdobja (1. odst. 1. čl. v zvezi s 3., 4. in 5. čl. ZDen) in sicer v prvi vrsti z vrnitvijo podržavljenega premoženja v naravi (1. odst. 2. čl., 16. in 42. čl. ter 43. čl. ZDen). Zato v postopku po ZDen ne more biti odločilno, kako je zavezanec, ki je družbeno pravna oseba, nepremičnino dobil med svoja sredstva (prim. 1. in 2. odst. 51. in 73. čl. ZDen). Pomemben je položaj osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. čl. ZDen.

Prehod podržavljene nepremičnine v zasebno lastnino v obdobju od podržavljenja do uveljavitve ZDen bi bil za pravico do vrnitve nepremičnine odločilen le, če bi lastninsko pravico na njej v tem obdobju ponovno pridobil upravičenec do denacionalizacije oz. vsi njegovi pravni nasledniki, podlaga za ponoven prehod le-te v družbeno lastnino pa ne bi bila pravni naslov za denacionalizacijo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge ter prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, da je nična pogodba, sklenjena med toženimi strankami 25.5.1992, ter zahtevala izbris pravice uporabe za zgraditev poslovnega objekta v korist druge in tretje tožene stranke v zemljiški knjigi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji poudarja, da je pomembno, da je sporno zemljišče prešlo v državno last na podlagi odločbe okrajne zaplembene komisije št. 816/45 z dne 10.5.1946 na podlagi 1. in 2. tč. prvega člena odloka AVNOJ-a, ki je naveden v 3. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ker je bilo to premoženje na dan uveljavitve ZDen v družbeni lastnini, ni pomembno, da je v vmesnem obdobju prešlo v zasebno lastnino na podlagi menjalne pogodbe. Poleg tega upravičenec do denacionalizacije ni identičen z osebami, ki so v menjalni pogodbi omenjene kot pogodbene stranke. Denacionalizacije ne bi bilo moč zahtevati le, če bi bilo zaplenjeno premoženje v zasebni lastnini. Nadalje poudarja, da so tožnica in njeni sestri res prejeli odškodnino za nepremičnine, razlaščene leta 1970, vendar ne gre prezreti, da so razlaščene nepremičnine pridobile z odplačnim pravnim poslom - menjalno pogodbo. Sicer pa je tožena stranka sklenila sporno pogodbo iz špekulativnih namenov. Dodaja še, da ni pomembno, če so bile nepremičnine, ki so predmet vračanja po ZDen, pridobljene z odplačnimi pravnimi posli, saj gre v takšnem primeru zavezancu odškodnina v breme Slovenskega odškodninskega sklada. Če ne bi bila sklenjena omenjena menjalna pogodba, tudi razlastitvenega postopka ne bi bilo, sporno zemljišče pa bi bilo ob uveljavitvi ZDen prav tako nezazidano stavbno zemljišče v družbeni lastnini.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Namen denacionalizacije je predvsem poprava krivic iz povojnega obdobja (1. odst. 1. čl. v zvezi s 3., 4. in 5. čl. ZDen) in sicer v prvi vrsti z vrnitvijo podržavljenega premoženja v naravi (1. odst. 2. čl., 16. in 42. čl. ter 43. čl. ZDen). Zato v postopku po ZDen ne more biti odločilno, kako je zavezanec, ki je družbeno pravna oseba, nepremičnino dobil med svoja sredstva (prim. 1. in 2. odst. 51. in 73. čl. ZDen). Pomemben je položaj osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. čl. ZDen. Le ob takšnem izhodišču je mogoče v polni meri tudi v konkretnem primeru upoštevati osnovni namen ZDen, t.j. popravo krivic iz povojnega obdobja na premoženjskem področju, ter hkrati izpeljati temeljno načelo ZDen o primarnosti vrnitve podržavljenega premoženja.

Prehod podržavljene nepremičnine v zasebno lastnino v obdobju od podržavljenja do uveljavitve ZDen bi bil zato za pravico do vrnitve nepremičnine odločilen le, če bi lastninsko pravico na njej v tem obdobju ponovno pridobil upravičenec do denacionalizacije oz. vsi njegovi pravni nasledniki, podlaga za ponoven prehod le-te v družbeno lastnino pa ne bi bila pravni naslov za denacionalizacijo. Takšen prehod podržavljene nepremičnine v zasebno lastnino bi bil odločilen zato, ker v takšni situaciji zahtevi za vrnitev nepremičnine v naravi po presoji revizijskega sodišča ne bi bilo mogoče pripisati pomena poprave krivic iz povojnega obdobja. Kajti, za upravičenca bi v takšnem primeru (ponovno njegova) nepremičnina prešla v družbeno lastnino na podlagi razpolaganja, ki ni pravni naslov za denacionalizacijo. Popravi krivic iz povojnega obdobja pa bi bilo zadoščeno že z izplačilom odškodnine po 6. odst. 42. čl. ZDen, če je pridobil upravičenec (oz. vsi njegovi pravni nasledniki) podržavljeno nepremičnino z odplačnim pravnim poslom. Ali, povedano drugače, upravičenec do denacionalizacije nima pravice do vrnitve nepremičnine v takšni situaciji zato, ker je zaradi podržavljenja prikrajšan le na finančnem področju - nepremičnino je moral zaradi podržavljenja npr. odkupiti. Iz povedanega sledi, da mora biti (le) za upravičenca zahtevek za vrnitev nepremičnine po ZDen zrcalna slika podržavljenja, opredeljenega v 3., 4. in 5. čl. ZDen, medtem ko ni pomemben pravni naslov, na podlagi katerega je nepremičnina v sredstvih zavezanca, ki je družbeno pravna oseba (1. in 2. odst. 51. čl. ZDen).

Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli drugačno stališče. Presodili sta, da je pravica do vrnitve podržavljene nepremičnine, ki je bila ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji v družbeni lastnini, vselej odvisna od morebitnega prehoda te nepremičnine v zasebno lastnino v obdobju od podržavljenja do uveljavitve ZDen. Zato po presoji sodišča druge in prve stopnje ni bilo odločilno, da je bila sporna nepremičnina ob uveljavitvi ZDen v družbeni lasti in zanjo ni ovir za vračanje zaradi samega predmeta vračanja (predmet zahtevka za vrnitev v postopku po ZDen je nezazidano stavbno zemljišče, ki ob uveljavitvi ZDen še ni bilo oddano za gradnjo - 32. čl. ZDen). Takšno stališče, ki načelno ločuje položaj upravičencev do denacionalizacije in položaj zavezancev za vrnitev glede na to, ali je podržavljena nepremičnina v obdobju od podržavljenja do uveljavitve ZDen prešla v zasebno lastnino, pa po presoji revizijskega sodišča (prim. zgoraj) ni pravilno. Je namreč v nasprotju s temeljnim izhodiščem ZDen o primarnosti vračanja podržavljenega premoženja v naravi, ne da bi za to imelo podlago v izrecnih določbah ZDen.

V konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da niso vsi pravni nasledniki pok. upravičenca do denacionalizacije, pridobili lastninske pravice na sporni nepremičnini z menjalno pogodbo leta 1965. Teh trditev sodišči prve in druge stopnje doslej nista razčiščevali, ker sta izhajali iz materialnopravno zmotnega stališča, da je pomembno le, da je sporna nepremičnina prešla v vmesnem obdobju v zasebno last. Te trditve pa so, kot je bilo že razloženo pomembne za presojo, ali ima v konkretnem primeru zahteva za vrnitev sporne nepremičnine v postopku po ZDen lahko pomen poprave krivic iz povojnega obdobja v smislu ZDen. Od te presoje pa je odvisno tudi, ali je nična sporna pogodba o prenosu pravice uporabe na spornem zemljišču z dne 25.5.1992 (1. odst. 88. čl. ZDen). Ne gre prezreti, da je namen določbe 88. čl. ZDen, da se zavaruje položaj denacionalizacijskega upravičenca (ter s tem posredno tudi zavezanca - države). Zato se ta določba nanaša na vsako razpolaganje s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije (prim. 25. tč. obrazložitve Odločbe Ustavnega sodišča RS št. UI 72/93, objavljene v Ur.l. RS 24/95, str. 1776).

Iz povedanega sledi, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP. Revizijsko sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. V nadaljevanju postopka bo potrebno, tako kot je bilo že razloženo, ugotoviti, ali so resnične trditve tožeče stranke, da niso vsi pravni nasledniki pok. upravičenca do denacionalizacije, pridobili lastninske pravice na sporni nepremičnini z menjalno pogodbo leta 1965. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.