Jedro

Dejansko stanje se je tudi v tej zadevi lahko popolno ugotovilo iz tožnikove prošnje in drugih njegovih izjav iz uradnih dokumentov italijanskih oblasti ter baze prstnih odtisov EURODAC, zato je tožena stranka lahko odločala v pospešenem postopku. Pravilno in zakonito je zavrnila prošnjo kot očitno neutemeljeno, saj so bili za to izpolnjeni trije razlogi iz 55. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23. 4. 2010, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku na podlagi 3. člena ter četrte, šeste in petnajste alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 58/2009) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) ter na podlagi četrte alineje 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odredila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo takoj po pravnomočnosti sodbe (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Tudi samo je menilo, da so podani vsi trije razlogi, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Kot neutemeljeno je zavrnilo tožbene navedbe in pojasnilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave, ki jo je tožnik predlagal. 3. Tožnik s pritožbo izpodbija 1. točko izreka prvostopne sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene ni izpolnjen noben od predpisanih pogojev. Oporeka policijski depeši, ki jo je izdala Policijska postaja L.V., kot dokaznemu sredstvu, in se sklicuje na svoje izjave ob podajanju prošnje. Sklicuje se na to, da je Rom, sedaj star 23 let, da je nepismen in neizobražen, da sta vse zadeve za vse družinske člane urejala starša, s katerima je potoval s Kosova v Italijo in iz Italije v Slovenijo. Zato niti ne ve, kaj je mednarodna zaščita, niti to, da je bila zanj vložena vloga za mednarodno zaščito v Italiji, niti to, da je bila zavrnjena. Prav tako se ni zavedal vsebine postopkov pred italijanskimi organi, ki so njemu in njegovi družini prepovedali vstop na schengensko območje. Je v težkem psihofizičnem stanju, zato mu ni mogoče očitati, da laže. Vse nejasnosti njegovih izjav izhajajo iz tega stanja in njegove neizobraženosti ter nepismenosti. Nepravilen je zato zaključek prvostopnega sodišča, da ni navedel pravno relevantnih dejstev za postavitev izvedenca psihološko-psihiatrične stroke. Kršena so bila pravila postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlagane glavne obravnave in na njej izvedlo predlaganih dokazov. V upravnem postopku ni bil seznanjen s podatki iz baze EURODAC in se o tem ni mogel izjaviti. Kot nasprotujoče si navaja dele obrazložitve izpodbijane sodbe, opozarja na netočnosti v obrazložitvi in na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih tožbenih navedb. Opozarja na to, da je bil v izvorni državi preganjan in da bi bil s strani Albancev odganjan tudi, če se v izvorno državo vrne. Prosi za nadaljnjo oprostitev plačila sodnih taks. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni predpisani pogoji za to, da se o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito odloča v pospešenem postopku, in da se ta prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi četrte, šeste in petnajste alineje 55. člena ZMZ.

7. V 54. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ. V 55. členu ZMZ pa je med drugim določeno, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če: prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ (četrta alineja); je prosilec vložil prošnjo z namenom, da odloži ali onemogoči odstranitev v izvorno državo (šesta alineja); je prosilec prikril, da je že pred tem vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če pri tem uporablja napačno istovetnost (petnajsta alineja).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča so v tem primeru izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, saj se dajo za odločitev pravno pomembne okoliščine v celoti ugotoviti iz tožnikove prošnje in drugih njegovih izjav (ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje v postopku omejitve njegovega gibanja, na policijski postaji) in iz uradnih dokumentov italijanskih oblasti ter baze prstnih odtisov EURODAC. Za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene pa so podani razlogi iz četrte, šeste in petnajste alineje 55. člena ZMZ.

9. Tožnikove navedbe v tem postopku so nekonsistentne, protislovne in malo verjetne. Tožnik, ki ni izkazal svoje identitete z osebnim dokumentom s sliko, naj bi bil rojen 27. 1. 1987 (tega datuma na zaslišanju pred prvostopnim sodiščem dne 11. 1. 2010 v zvezi z omejitvijo gibanja ni povedal), torej naj bi bil sedaj star 23 let, in naj bi bil Rom, njegova izvorna država pa Kosovo. Že glede odhoda iz izvorne države so njegove izjave različne: na Policijski postaji L.V., kjer so ga obravnavali po 36. členu ZMZ, je po podatkih policijske depeše izjavil, da je z družino odšel s Kosova pred nekaj meseci, ob sprejemanju prošnje za mednarodno zaščito, da so odšli že pred petimi leti, ker je bila takrat vojna, na zaslišanju pred prvostopnim sodiščem v zvezi z omejitvijo gibanja (glej zapisnik zaslišanja pod zap. št. 8 v upravnem spisu) pa, da so odšli lanskega oktobra (torej oktobra 2009, opomba VS). Tudi če ne bi upoštevali tožnikovih izjav, navedenih v policijski depeši, kajti njeni verodostojnosti tožnik v pritožbi oporeka, Vrhovno sodišče pa ne vidi razloga, da bi v njeno vsebino in v obstoj tožnikovih navedb na PP L.V. dvomilo, saj gre za del uradnega postopka po 36. členu ZMZ, je tožnik glede odhoda iz izvorne države podal različni izjavi, eno v prošnji in drugo ob zaslišanju pred prvostopnim sodiščem 11. 1. 2010 v postopku omejitve njegovega gibanja v zvezi z obravnavano prošnjo za mednarodno zaščito.

10. Nekonsistentne, nasprotujoče si in malo verjetne so tudi tožnikove navedbe v zvezi z bivanjem v Italiji, ravnanju italijanskih oblasti ter o podaji njegove prošnje za mednarodno zaščito v Italiji in o njeni zavrnitvi ter o odrejenih ukrepih italijanskih oblasti. Tudi če so tožnik in njegova družina odšli s Kosova pred 5 leti, je bil tožnik tedaj star 18 let in torej polnoleten, zato bi moral prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji podati sam. Malo je verjetno, da bi na tako dejanje pozabil. Njegova izjava v prošnji, vloženi v Sloveniji, da v Italiji ni bil nikoli v stiku s policijo in uradnimi organi, je v nasprotju z drugimi njegovimi izjavami in z uradnimi podatki upravnega spisa. Pa tudi če bi prošnjo zanj v Italiji podali starši, so tožniku italijanske oblasti odvzele prstne odtise, kar je razvidno iz spisa iz baze prstnih odtisov EURODAC. Da bi tožnik na to pozabil, ni verjetno. Njegova izjava v prošnji, vloženi v Sloveniji, da ni bil v stiku z italijanskimi policijskimi ali drugimi organi in da mu niso nikjer prej odvzeli prstnih odtisov, je torej v nasprotju z njegovimi drugimi izjavami in drugi podatki v upravnem spisu. Vrhovno sodišče pa meni, da to „pozabljanje“ ni posledica tožnikovega zatrjevanega slabega psihičnega stanja, neizobraženosti in nepismenosti. Enako Vrhovno sodišče meni tudi glede njegove izjave v prošnji, da ne ve, kje so jih italijanski uradni organi našli in jim izrekli prepoved vstopa v schengensko območje.

11. Različne in nekonsistentne so tudi tožnikove izjave glede preganjanja na Kosovu. Enkrat navaja, da so jih preganjali Albanci (8. in 9. stran prošnje in policijska depeša), drugič, da v izvorni državi ni imel nobenih težav (8. stran prošnje), tretjič, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi narodnosti, vere, rase, političnega ali drugega prepričanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini, in četrtič, da v izvorni državi ni bil preganjan zato, ker je Rom (9. stran prošnje).

12. Tudi Vrhovno sodišče meni, da tožnik ni izkazal verjetnosti svojih navedb. Zato je razlog za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene iz četrte alineje 55. člena ZMZ po presoji Vrhovnega sodišča podan.

13. Glede na to, da tožnik ni izkazal verjetnosti preganjanja v izvorni državi, kar je pojasnjeno v 11. točki te obrazložitve, in nevarnosti za svoje življenje v primeru, da se vanjo vrne, saj je sam izjavil, da se mu ob vrnitvi ne bi zgodilo nič (9. stran prošnje) oziroma da bi ga Albanci odganjali (10. stran prošnje), da pa se v izvorno državo ne želi vrniti, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen tudi zaključek tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je prošnjo vložil z namenom odložitve oziroma onemogočanja vrnitve v izvorno državo. Torej je izpolnjen tudi razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz šeste alineje 55. člena ZMZ.

14. Z dokumenti italijanskih oblastnih organov je neizpodbitno dokazano, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal v Italiji preden jo je vložil v Sloveniji. Sam pa je ob podajanju prošnje v Sloveniji na vprašanje tožene stranke odgovoril, da ni podal prošnje za mednarodno zaščito v drugi državi in da mu v drugi državi niso bili odvzeti prstni odtisi. Torej je izpolnjen tudi razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 15. točke 55. člena ZMZ.

15. Glede na navedeno na drugačno odločitev tožnikovi pritožbeni ugovori, da je v slabem psihofizičnem stanju, da je neizobražen in nepismen, da so vse urejali starši, ne morejo vplivati.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje tudi ustrezno opredelilo do tožnikovega predloga, da naj se mu postavi izvedenec psihološko-psihiatrične stroke. Tožnik v postopku pred toženo stranko ni zatrjeval svojega težkega psihičnega stanja, očitno pa tudi tožena stranka njegovega vedenja in nasprotujočih si izjav ni pripisovala psihičnim težavam. Tožnik se je nahajal v prostorih tožene stranke in bil v stiku z njenim osebjem, in vendar iz upravnih spisov ne izhaja, da bi kadarkoli zaprosil ali drugače izkazal potrebo po pomoči psihologa oziroma psihiatra. Svojega v tožbi zatrjevanega težkega psihičnega stanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni z ničemer izkazal. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker mu ni postavilo izvedenca psihološko-psihiatrične stroke.

17. V pospešenem postopku odločanja o mednarodni zaščiti se odloča na podlagi dejstev in okoliščin iz prvih osmih alinej 23. člena ZMZ. Ta določba ZMZ je bila pravilno uporabljena tudi v tem primeru. Odločeno je namreč bilo na podlagi tožnikove prošnje (prva alineja) in dokazov ter uradnih podatkov, ki jih pridobi oziroma s katerimi razpolaga pristojni organ (četrta in peta alineja). Slednji pa so bili policijska depeša (izdana v postopku po 36. členu ZMZ), zaslišanje na sodišču prve stopnje v zvezi s tožnikovo omejitvijo gibanja v zvezi z obravnavano prošnjo za mednarodno zaščito, podatki iz baze EURODAC in uradna sporočila italijanskih organov o tem, da je tožniku prepovedan vstop na schengensko območje.

18. Dejstvo, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni seznanila z uradnimi podatki iz baze EURODAC, ni kršitev pravil pospešenega postopka po ZMZ. Izpis iz baze EURODAC je uradni podatek, ki temelji na predhodnem odvzemu tožnikovih prstnih odtisov v Italiji, za katerega je tožnik vedel, slovenski organi so tožnika opozorili na njegove pravice in dolžnosti v postopku (9. člen ZMZ), in ga seznanili s tem, da bo ta poizvedba opravljena, torej je vedel, kakšen bo izid. Vsako dodatno seznanjanje z uradnim podatkom, ki temelji na tožniku uradoma odvzetih prstnih odtisih, je torej nepotreben. Tožnikova uradna seznanitev z uradnim podatkom iz baze EURODAC, za katerega vsebino je tudi sicer vedel, in njegova nadaljnja možnost do opredelitve do tega uradnega podatka pa na dejstvo, da je v prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji izjavil, da mu do odvzema prstnih odtisov v Sloveniji ti niso bili odvzeti, torej tudi v Italiji ne, ne bi mogla vplivati.

19. Vrhovno sodišče se do pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na nekatere tožbene navedbe, zaradi njene pavšalnosti ne more opredeliti. Meni pa, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ustrezno odgovorilo na vse bistvene tožbene navedbe. Torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. V pritožbi zatrjevane kršitve pravil postopka v upravnem sporu zaradi nasprotujočih si delov obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma netočnosti navedb v njej pa Vrhovno sodišče ocenjuje kot nebistvene za odločitev.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča s tem, ko prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni opravilo predlagane glavne obravnave, ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. V skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je sodba izdana brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Ta pa v drugem odstavku 51. člena določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili izvedeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izpodbijani akt izdal. Tožnik pa razen predloga, da naj se ga zasliši in naj se imenuje izvedenca, ni predlagal izvedbe dokazov, prav tako ni navedel dejstev ali okoliščin, ki bi lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni navedel nobenih podrobnosti v zvezi s predlogom, predvsem pa ni navedel, v čem bi njegovo zaslišanje pred sodiščem lahko vplivalo na drugačno odločitev.

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

22. Tožnika je plačila sodnih taks za ta upravni spor, tudi za pritožbeni postopek, oprostilo že prvostopno sodišče (2. točka izreka sodbe in sklepa), zato Vrhovno sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks ni odločalo.