Jedro

Obveznost plačila prometnega davka je del obveznosti za plačilo kupnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep za izdajo plačilnega naloga Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I in tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 8-ih dni plačati tožeči stranki znesek 57.308,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.07.1994 dalje, zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 46.399,20 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka in predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da je predmet konkretnega spora plačilo prometnega davka za terjatev po računih, o katerih je naslovno sodišče odločalo v gospodarskem sporu pod opr. št. Pg. V tem sporu je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da plača tožeči znesek 77.750,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi po računu št. in znesek 44.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi po računu št. To pa pomeni, da je terjatev iz naslova prometnega davka, ki je predmet tega postopka, utemeljena najmanj za zneske, ki odpadejo na navedene račune, saj terjatvi kot glavni terjatvi po navedenih računih še nista zapadli. Glede na stališče sodišča prve stopnje, da je prometni davek javna dajatev, pa bi moralo sodišče glede zastaranja uporabiti Zakon o davčnem postopku (ZDavP), po katerem terjatev iz naslova davka zastara v roku 5-ih let. Ker pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeča stranka iztožuje odškodnino, bi moralo njen zahtevek opredeliti po temelju neupravičene obogatitve. Zaradi opustitve plačila prometnega davka in izdaje izjave je bila tožena stranka namreč neupravičeno obogatena. Sicer pa tožeča stranka tudi meni, da je moč sodišču očitati bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 1. odst. 339. čl. ZPP, saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, nasprotje pa obstaja tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in samimi listinami v spisu, pa tudi dejansko stanje je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Ker pa je sodišče temelj tožbenega zahtevka ocenilo samo, mu je moč očitati tudi zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednost, na ugotovljeno dejansko stanje po vsebini pravilno razsodilo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati tudi, če gre za spor majhne vrednosti. Bistveno v obravnavani zadevi je vprašanje ali je terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja, zastarala ali ne. Za odgovor na to vprašanje pa je ključnega pomena opredelitev pravne narave tožbenega zahtevka, ki ga tožeča stranka v predmetnem sporu uveljavlja.

Iz po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je tudi pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da sta pravdni stranki v letu 1993 sklenili prodajno pogodbo, po kateri naj bi tožeča stranka toženi dobavila blago. Ker tožena stranka tožeči dobavljenega blaga ni plačala, je tožeča zoper njo vložila tožbo in postopek glede plačila teh računov je tekel v pravdi pod opr. št. Pg.

Tožeča stranka pa v fakturah, na podlagi katerih je vtoževala plačilo toženi stranki dobavljenega blaga v zadevi Pg ni obračunala prometnega davka. Toženi stranki je zato dne 21.07.1994 izstavila samostojni račun, v katerem je obračunala ta, v že leta 1993 izdanih računih izpadli prometni davek, v višini 57.308,00 SIT. Na v tej pravdi vtoževanem računu je navedla zapadlost 29.07.1994, tožbo pa je zoper toženo stranko vložila šele 13.08.1997. S stališčem sodišča prve stopnje, da terjatev (na plačilo prometnega davka) ne predstavlja stranske terjatve po 369. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), se strinja tudi pritožbeno sodišče. Po določbah 369. čl. ZOR, ki jih je potrebno v obravnavanem postopku uporabiti glede na določilo 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), so namreč kot stranske terjatve opredeljene terjatve za obresti, plodove, stroške in pogodbene kazni. Ne sprejema pa pritožbeno sodišče stališča, da ta terjatev predstavlja odškodninsko terjatev, kot je terjatev tožeče stranke opredelilo sodišče prve stopnje, niti da bi šlo v tem primeru za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, za kar se v pritožbi zavzema tožeča stranka.

Po določbah v času spornega razmerja, veljavnega Zakona o prometnem davku (ZPD, Ur.l. RS št.4/1992), se je davek od prometa proizvodov plačeval od vsakega prometa proizvodov namenjenega za končno potrošnjo (4. čl. ZPD, Uradni list RS, št. 4/1992). Za promet proizvodov pa se je štela vsaka prodaja proizvodov. Za davčnega zavezanca je nastala obveznost obračuna prometnega davka takrat, ko je izdal račun o prodaji proizvodov (1. tč. 2. odst. 26. čl.). Obveznost plačila prometnega davka je tako del obveznosti za plačilo kupnine. Tožeča stranka je bila torej dolžna glede na takrat veljavna določila ZPD že v fakturah, ki jih je izdala toženi stranki, obračunati tudi prometni davek.

Po določbah 1. odst. 324. čl. ZOR pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zastaranje pa glede na določbo 1. odst. 361. čl. ZOR začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ker je bilo plačilo prometnega davka sestavni del obveznosti na plačilo kupnine, je tudi plačilo prometnega davka zapadlo z zapadlostjo računov, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala plačilo kupnine. Zapadlost teh računov pa je bila določena pred zapadlostjo računa, s katerim sedaj v tem postopku tožeča stranka uveljavlja plačilo prometnega davka. Ker gre v obravnavanem primeru nedvomno za medsebojne terjatve iz pogodb v promet o blaga in storitev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in za katere velja triletni zastaralni rok po 1. odst. 374. čl. ZOR, je evidentno, da je ta terjatev tožeče stranke zastarala.

Pritožba pa tudi nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede zastaranja obravnavane terjatve uporabiti ZdavP in v njem določen petletni zastaralni rok. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da ta zastaralni rok velja le v razmerju med davčnim zavezancem in državo, ne pa za medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev. Ker pa pritožbeni razlogi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 393. čl. ZPP v postopku v sporih majhne vrednosti niso upoštevni, tudi teh, sicer zgolj pavšalnih navrženih pritožbenih navedb, ni bilo mogoče upoštevati. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.