Jedro

Tožniki skušajo kljub pravnomočnosti upravne odločbe o vračanju podržavljenih nepremičnin ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti, kot posebni vrsti denacionalizacijske odločbe, s sklicevanjem na kompleks dejstev, ki so obstajala že pred izdajo denacionalizacijske odločbe in so bila v tem postopku tudi predstavljena, doseči naknadno drugačno ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zaradi priposestvovanja, ki se je izteklo pred denacionalizacijo. Tega zaradi materialne pravnomočnosti oblikovalne denacionalizacijske odločbe ne morejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da so bivši člani vaške skupnosti J. H., J. S., F. G. in F. J. vsak do 1/16 solastniki nepremičnin, naštetih v 1. točki izreka, k. o. X, tako da s svojim dosedanjim deležem 1/8 postanejo vsak solastnik do 3/16 nerazdelne celote. Tožnikom je naložilo, da so dolžni toženki poravnati stroške pravdnega postopka v višini 289,75 EUR.

2. Zoper sodbo vlagajo pritožbo tožniki. Opozarjajo, da se sodišče ni ukvarjalo s temeljnim vprašanjem priposestvovanja, na podlagi katerega so uveljavljali lastninsko pravico. Kljub temu da je bilo z odločbama Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana iz leta 1957 in Občine Ljubljana Moste Polje iz leta 1969 ugotovljeno, da zemljiške parcele ne spadajo pod takratni Zakon o agrarni skupnosti, ki je pomenil razlastitev, je zaradi anomalije pravnih predpisov prišlo do nacionalizacije. Sodišče je to dejstvo spregledalo, ko je zaključilo, da tožniki glede pridobitve lastninske pravice niso bili v dobri veri. Odločba Ustavnega sodišča Up 457/09 obravnava povsem druge pravne probleme, ne pa priposestvovanja. Tožniki s tožbo ne izpodbijajo odločbe Upravne enote Ljubljana z 20. 4. 2004, s katero jim je bil vrnjen del premoženja, zato se sodišče na odločitev Ustavnega sodišča ne more sklicevati. Ker so tožniki zanesljivo bili v dobri veri, saj so nepremičnine pridobili na podlagi pravnomočnih odločb takratnih upravnih organov, bi sodišče po določilu 43. člena SPZ moralo zahtevku ugoditi. Sodišče se ni ukvarjalo s temeljnima načeloma obligacijskega prava: načelom vestnosti in poštenja ter načelom pravičnosti, ampak je zaradi manjšega napora uporabilo odločbo Ustavnega sodišča. V odločitvi je tudi nelogičnost in neskladnost, saj je sodišče ugotovilo, da sta postali upravni odločbi takratnega Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana in Občine Ljubljana Moste Polje pravnomočni, na tej osnovi pa je bila tožečim strankam priznana lastninska pravica in so bili izvzeti iz postopka nacionalizacije. Njihova pravica bi zato morala biti varovana ter je izpodbijana sodba v nasprotju s prej citirano odločbo Ustavnega sodišča. Tožniki ves čas izvajajo lastninsko pravico in mirno posest, česar sodišče ni upoštevalo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožniki kot pravni nasledniki nekaterih bivših članov Vaške skupnosti J. na podlagi priposestvovanja zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na solastnem delu nepremičnin, ki so bile z odločbo Upravne enote Ljubljana, izpostava Moste Polje, št. 321-233/96-43 z 20. 4. 2004, dodeljene toženi stranki v deležu 1/4(1). Tožniki torej skušajo kljub pravnomočnosti upravne odločbe o vračanju podržavljenih nepremičnin ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti, kot posebni vrsti denacionalizacijske odločbe, s sklicevanjem na kompleks dejstev, ki so obstajala že pred izdajo denacionalizacijske odločbe in so bila v tem postopku tudi predstavljena, doseči naknadno drugačno ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zaradi priposestvovanja, ki se je izteklo pred denacionalizacijo. Tega zaradi materialne pravnomočnosti oblikovalne denacionalizacijske odločbe ne morejo. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 457/09 z 28. 9. 2011, iz katere izhaja, da predstavlja poseg v lastninsko pravico, ki je bila pridobljena na podlagi pravnomočne oblikovalne odločbe pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. S pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji upravičenec postane lastnik premoženja, gre za izvirno pridobitev lastninske pravice kot poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa. Takšno stališče je bilo sprejeto tudi v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 346/2014 in II Ips 662/2009, ki obe obravnavata primer priposestvovanja. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da odločba Ustavnega sodišča obravnava povsem druge pravne probleme, ki z obravnavanim niso primerljivi. Ker tožniki s sklicevanjem na priposestvovanje, s katerim naj bi pridobili lastninsko pravico že pred izdajo pravnomočne upravne odločbe, ne morejo uspeti, se sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobneje opredeljevati do vprašanja izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje. Neobrazloženost odločbe glede slednjih torej ne predstavlja očitane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pravno nerelevantne so pritožbene navedbe, v katerih se tožniki opredeljujejo do izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje po 43. členu SPZ. Odločitvi sodišča prve stopnje tudi ni mogoče očitati nelogičnosti in neskladnosti obrazložitve, ki naj bi bila v tem, da sta postali upravni odločbi Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana iz leta 1957 in Občine Ljubljana Moste iz leta 1969 pravnomočni, tožnikom pa so bile na tej osnovi priznane lastninske pravice oziroma so bili izvzeti iz postopka nacionalizacije, zato bi morali biti varovani tudi upoštevajoč odločitev Ustavnega sodišča o varovanju pridobljenih pravic. Vse te okoliščine so bile namreč znane v času odločanja o vrnitvi podržavljanih nepremičnin članom novoustanovljene agrarne skupnosti, na podlagi katere je tožena stranka izvirno pridobila svojo lastninsko pravico. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Moste Polje z 20. 4. 2004, izhaja, da je sedanji in takratni pooblaščenec tožnikov kljub poznavanju vseh dejanskih okoliščin soglašal z razdelitvijo deležev članom novoustanovljene Agrarne skupnosti J. ter se na pridobljene pravice bodisi na podlagi predhodnih upravnih odločb oziroma priposestvovanja ni skliceval. 7. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., na 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo, saj je v njem le povzela dosedanja že izražena stališča, s tem pa ni posebej prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Op. št. (1): Gre za delež, ki bi odpadel na dva člana prvotne agrarne skupnosti J., ki nista pristopila k ponovni ustanovitvi te agrarne skupnosti.