Jedro

Določila Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP niso samostojna pravna podlaga za postavitev tožbenih zahtevkov, zato mora družbeni pravobranilec zahtevek za odpravo oškodovanja družbene lastnine utemeljiti na splošnih pravilih. Če so zahtevki naperjeni zoper pogodbe, bodo to pravila ZOR, če gre za ugotavljanje ničnosti vpisa v sodni register, zakoni, ki vpis v register urejajo, če je to sklep skupščine delniške družbe o razporeditvi dobička in pravici do dividende, pa zakoni, ki urejajo delniško družbo in delnice.

Revizijsko poročilo Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje je javna listina, zato se domnevajo kot resnična tista dejstva, ki jih je revizijski organ ugotovil (I. odstavek 230. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je prvotožena stranka v nasprotju z deležem delniškega kapitala drugotožene stranke razporedila dobiček za prvih devet mesecev leta 1992 ter je razporeditev dobička za navedeno obdobje nično, da je tretjetožena stranka dolžna v skladu z 210. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) plačati drugotoženi stranki 25.956.709,25 tolarjev z zamudnimi obrestmi ter da so tožene stranke dolžne povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Hkrati je naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov toženim strankam.

Zoper omenjeno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje naj namreč ne bi sledilo revizijskemu poročilu, ki je javna listina, in so ugotovitve v njem pravilne in veljavne, dokler se ne dokaže nasprotno. Sledilo pa je trditvam toženih strank in zahtevek zavrnilo z argumentom, da bi bilo potrebno tožiti na ugotovitev ničnosti prodaje 70 delnic, za kar pa tožeča stranka v revizijskem poročilu ni imela nobene opore. Poleg tega naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo ugotovitve v revizijskem poročilu, da na dan spremembe lastništva delnic ni bil sestavljen zaključni račun in je tudi zavrnilo dokazne predloge v tej smeri. Slednje naj bi bilo bistveno z odločitev v tej pravdni zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju slicuje na razloge prvostopnega sodišča, saj soglaša z njegovo pravno presojo in mnenjem, da bi tožeča stranka morala izpodbijati veljavnost kupoprodajne pogodbe za 70 delnic, ne pa razporeditev dobička delniške družbe - prvotožene stranke.

K navedbam v pritožbi pa je treba dodati naslednje: Oškodovanje družbenega premoženja je povzročila kupoprodajna pogodba, po kateri je drugotožena stranka prodala tretjetoženi 70 delnic po nominalni ceni, ne da bi predhodno ugotovila njihovo realno vrednost. To ugotavlja tudi revizijsko poročilo v III. odstavku šeste strani, kjer je zapisano, da je "zaradi sklenitve škodljive pogodbe oz.

škodljivega pravnega posla po 6. alineji 48. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, (ur.l. Rs št. 55/92, 7/93 in 31/93) prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 1. alineji 48. člena".

Vendar je revizor napačno zaključil, da se je drugotožena stranka kot bivši imetnik delnic odpovedala delu dobička (dividendi) in je bil le-ta nepravilno razporejen. Sklenitev škodljive pogodbe je bila v tem, da je bila cena delnic nenormalno nizka (glede na to, da bi prodajalec kot večinski delničar moral poznati rezultate poslovanja prvotožene stranke med letom), ne pa v odpovedi delu dobička, saj je drugotožena stranka pravico do dividende prenesla na novega imetnika delnic.

Ugotovitve revizijskega poročila dajejo dovolj opore, da bi družbeni pravobranilec po 50. členu ZLPP v pravdi uveljavljal razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji 70 delnic, sklenjene v škodo družbenega kapitala. Družbeni pravobranilec - tožeča stranka ne bi smel nekritično povzeti revizorjevega zaključka, da je bivši delničar upravičen do dela dividende v sorazmerju z obdobjem imetništva delnice v poslovnem letu, za katerega se izračunava dobiček. Takšen zaključek nima pravne podlage niti v zakonu niti v pogodbi o ustanovitvi prvotožene stranke niti v njenem statutu (prebrana na glavni obravnavi). Neupravičena pridobitev po 210. členu ZOR (kondikcijski zahtevek) kot pravna podlaga za izničenje oškodovanja družbene lastnine zaradi tega prav tako ni pravilen.

Po II. odstavku 48. člena ZLPP se postopek revizije opravi, če predlagatelji ocenijo, da ostaja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, zlasti, če je prišlo do sklenitve škodljivih pogodb ali drugih pravnih poslov ter dejanj, na podlagi katerih je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Določila ZLPP pa niso samostojna pravna podlaga za postavitev tožbenih zahtevkov, saj v materialnopravnem pogledu ne določajo ničesar specialnega. Zato mora družbeni pravobranilec zahtevek za odpravo oškodovanja družbene lastnine utemeljiti na splošnih pravilih. Če so zahtevki naperjeni zoper pogodbe, bodo to pravila ZOR, če gre za ugotavljanje ničnosti vpisa v sodni register, zakoni, ki vpis v register urejajo, če je to sklep skupščine delniške družbe o razporeditvi dobička in pravici do dividende, pa zakoni, ki urejajo delniško družbo in delnice.

Prvotožena stranka je delniška družba. V času prodaje (september 1992) sta delnice in delniško družbo opredeljevala Zakon o podjetjih (Ur.l. SFRJ št. 77/88 - 61/90) in Zakon o vrednostnih papirjih (Ur.l. SFRJ št. 64/89 in 29/90). Po 13. členu Zakona o vrednostnih papirjih je imetnik delnice pridobil pravico do udeležbe pri dobičku (dividende) in v odvisnosti od vrste delnic tudi pravico do glasovanja v skupščini izdajatelja delnic. Po 123. členu Zakona o podjetjih je skupščina delniške družbe med drugim odločala tudi o delitvi in uporabi dobička. Pravico do dobička je imel (in ima še sedaj po Zakonu o gospodarskih družbah) vsakokratni zakoniti imetnik delnice kot vrednostnega papirja, ne glede na to, koliko časa je bil papir v njegovi posesti. Ta pravica je zajeta v sami listini in se brez nje ne more uveljavljati. Skupščina prvotožene stranke je v okviru svojih pristojnosti razporedila dobiček, vendar ga ni bila dolžna razdeliti med vse, ki so občasno bili njeni imetniki v preteklem letu. Njena odločitev, da prejme del dobička tudi drugotožena stranka - prodajalec delnic, čeprav do njega po zakonu ni imela pravice, je nenavadna in presenetljiva.

Za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka na podlagi 210. člena ZOR, ki ga je postavila tožeča stranka, pa ni bilo pogojev. Pri kondikciji se zahteva prehod premoženja od ene osebe na drugo osebo, ki nima podlage v pravnem poslu ali zakonu (I. odstavek 210. člena ZOR) ali pa je le-ta obstajala, pa je kasneje odpadla (IV. odstavek 210. člena ZOR). S kondikcijskimi zahtevki je torej mogoče uspeti le, če je pogodba predhodno razveljavljena, pri čemer mora primarno vsaka od strank vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (torej ena kupnino, druga stvari). Pri delitvi dobička delniške družbe pa ni šlo za prehod premoženja, ki ne bi imel podlage v pravnem poslu ali zakonu, saj je pravico do dividende z odkupom delnic pridobila tretjetožena stranka, kupoprodajna pogodba pa ni bila razveljavljena.

Ne držijo trditve v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni sledilo revizijskemu poročilu, saj iz obrazložitve napadene sodbe izhaja, da soglaša, da je bila kupnina za delnice določena nesorazmerno nizko, zaradi česar je mogoče govoriti o oškodovanju družbene lastnine.

Revizijsko poročilo Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje je javna listina, zato se domnevajo kot resnična tista dejstva, ki jih je revizijski organ ugotovil (I. odstavek 230. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Slednje pa lahko velja le za ugotovljena dejstva, ne pa za izraženo mnenje o pravni podlagi za odpravo oškodovanja družbene lastnine in o pravici do odškodnine. Ker po 2. členu ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, sodišče prve stopnje ni moglo odločiti drugače kot zahtevek, za katerega je ugotovilo, da je neutemljen, zavrniti.

Glede na postavljeni kondikcijski zahtevek sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugotavljati ali bi bilo treba pred prodajo delnic izdelati zaključni račun in ugotoviti rezultate poslovanja prvotožene stranke. To bi bilo potrebno le, če bi se uveljavljala razveljavitev kupoprodajne pogodbe in ugotovitev realne cene delnic, pri postavljenem zahtevku pa bi se z ugoditvijo dokaznih predlogov le po nepotrebnem zavlekel pravdni postopek.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo napadeno sodbo.