Jedro

Zmotno je stališče, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je zaenkrat amortizacijski postopek pravnomočno končan in da zato razlog za prekinitev postopka ni podan. V teku je namreč prav postopek v zvezi z ugotovitvijo, ali je sklep o amortizaciji obveznic pravnomočen ali ni. Zato prvostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker naj bi ne upoštevalo pravnomočne odločbe Okrajnega sodišča v Grosupljem z dne 21. 12. 2016. O podrejeno uveljavljenem tožbenem zahtevku sodišče odloča šele, ko presodi, da primarno uveljavljani tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ker je postopek še vedno v fazi odločanja o primarno uveljavljanem tožbenem zahtevku, vprašanje vpliva podrejenega zahtevka na odločitev o prekinitvi postopka sploh ni relevantno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče prekinilo postopek do pravnomočne odločitve glede predloga za razveljavitev potrdila pravnomočnosti v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem pod opr. št. N 21/2014 oziroma do morebitne nove pravnomočne odločitve o glavni stvari v navedenem nepravdnem postopku.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa in nadaljevanje postopka s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka izraža stališče, da je glede na odločitev Vrhovnega sodišča III Ips 17/2017 jasno, da je prekinitev postopka potrebna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo v tem postopka uveljavlja ugotovitev obstoja svoje ločitvene pravice (v stečajnem postopku zoper toženo stranko) na predmetu zavarovanja njene terjatve in sicer na 100 enotah podrejenih imenskih obveznic tožene stranke, katerih izdajatelj je družba L., d.d. Glede na obrambne trditve tožene stranke, da obveznice ne obstajajo, ker jih družba L. d.d. nikoli ni izdala v materializirani obliki in zato tudi ločitvena pravica na neobstoječih obveznicah ne obstoji, sta se prvostopenjsko in pritožbeno sodišče v svojih odločbah XI Pg1906/2014 in I Cpg 927/2016 osredotočili na vprašanje, ali so bile obveznice sploh izdane in posledično ali je na njih tožeča stranka pridobila zastavno pravico. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje o izdaji obveznic je bilo tožbenemu zahtevku z navedenima odločbama ugodeno. Vrhovno sodišče pa je po vloženi reviziji tožene stranke v odločbi III Ips 17/2017 z dne 23. 1. 2018, ker se je sama tožeča stranka sklicevala na nepravdni amortizacijski postopek spornih vrednostnih papirjev po predlogu izdajatelja obveznic, pri katerem naj bi bila v hrambi v korist zastavitelja z zatrjevanjem, da z njimi ne razpolaga, kot pravno odločilno dejstvo štelo obstoj predmeta zavarovanja, torej vrednostnih papirjev, na katerih je tožeča stranka uveljavljala ločitveno pravico. Na to vprašanje pa odgovora v z revizijo izpodbijani odločbi niti v odločbi prvostopenjskega sodišča ni našlo, kar je rezultiralo v razveljavitvi sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je izrecno zapisalo, da "bi šele morebitna pozitivna odločitev v amortizacijskem postopku imela učinek razveljavitve prej izdanih delnic (oziroma obveznic) in hkrati konstitutiven učinek, ker bi taka odločba nadomestila izgubljeno listino". S tem je (v točki 19 obrazložitve - list. št. 169) nedvoumno nakazalo, da je v predmetnem postopku odločilna predhodna odločitev sodišča v uvedenem nepravdnem amortizacijskem postopku. Zato je protispisna pritožbena trditev, da je Vrhovno sodišče z odločbo III Ips 17/2017 prvostopenjskemu sodišču naložilo, da se mora opredeliti do obstoja vrednostnih papirjev, na katerih naj bi obstajala ločitvena pravica, ne glede na izid amortizacijskega postopka.

6. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je Okrajno sodišče v Grosupljem s sklepom N 21/2014 z dne 21. 12. 2016 že pravnomočno odločilo v amortizacijskem postopku, vendar je isto sodišče na predlog tožene stranke s sklepom dne 8. 5. 2018 potrdilo o pravnomočnosti sklepa N 21/2014 z dne 21. 12. 2016 razveljavilo. Zoper ta sklep pa je vložena pritožba in še ni pravnomočen.

7. Navedene okoliščine pa tudi po presoji pritožbenega sodišča narekujejo odločitev o prekinitvi tega postopka do pravnomočne odločitve o pritožbi zoper sklep o razveljavitvi pravnomočnosti sklepa o amortizaciji obveznic oziroma v primeru, da se bo odprl pritožbeni postopke zoper sklep o amortizaciji obveznic do pravnomočnosti tega sklepa. Zmotno je namreč stališče pritožnika, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je zaenkrat amortizacijski postopek pravnomočno končan in da zato razlog za prekinitev postopka ni podan. V teku je namreč prav postopek v zvezi z ugotovitvijo, ali je sklep o amortizaciji obveznic pravnomočen ali ni. Zato prvostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker naj bi ne upoštevalo pravnomočne odločbe Okrajnega sodišča v Grosupljem z dne 21. 12. 2016. Pritožnik se namreč neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča II Ips 392/96 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 702/2016 ter Višjega sodišča v Celju I Cp 463/2015, ker iz nobene od navedenih odločb ne izhaja, da bi se sodišča soočila z vprašanjem obstoja pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju.

8. Pritrditi je sicer pritožniku, da vprašanja obstoja obveznic oziroma natančneje sploh njihove izdaje v materializirani obliki, če je to vprašanje med udeleženci nepravdnega amortizacijskega postopka sporno, po 9. členu ZNP ni pristojno reševati sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče mora v takem primeru prekiniti postopek in na postopek zaradi rešitve tega vprašanja napotiti tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno. Toda zadeva je zaenkrat v taki fazi, da še ni jasno, ali se bo prvostopenjski nepravdni postopek sploh ponovno odprl, zato se sodišču prve stopnje o špekulativni situaciji odprtega nepravdnega postopka ni bilo potrebno opredeljevati. Izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

9. O podrejeno uveljavljenem tožbenem zahtevku "na prednostno poplačilo in priznanje ločitvene pravice na terjatvi tožene stranke do družbe L. ..." sodišče odloča šele, ko presodi, da primarno uveljavljani tožbeni zahtevek ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Ker je postopek še vedno v fazi odločanja o primarno uveljavljanem tožbenem zahtevku, vprašanje vpliva podrejenega zahtevka na odločitev o prekinitvi postopka sploh ni relevantno, zato se sodišču prve stopnje do tega vprašanja tudi ni bilo treba opredeljevati, posledično pa tudi ni zagrešilo očitane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Spričo zgoraj obrazložene procesne situacije je tudi po presoji pritožbenega sodišča smiselno in ekonomično, da prvostopenjsko sodišče ne rešuje samo predhodnega vprašanja obstoja obveznic, zato je za svojo odločitev prvostopenjsko sodišče imelo podlago v prvem odstavku 206. člena ZPP. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, uperjenemu zoper toženo stranko, da pravna sredstva v tem postopku in amortizacijskem postopku očitno vlaga zgolj z namenom zavlačevanja zadevnih postopkov, saj je z revizijo v tem postopku uspela, odprto pa je tudi vprašanje, ali bo uspela tudi z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti sklepa o amortizaciji obveznic.

11. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradi dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).