Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz določbe drugega odstavka člena 450.b ZKP sicer izhaja, da predmet sporazuma o priznanju krivde med drugim ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja, vendar, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je zoper obtoženca bila vložena obtožnica že 14. 4. 2014 in je obtoženec bil ves čas uvedbe postopka nedvomno seznanjen, katera kazniva dejanja se mu očitajo in kakšna je njihova pravna opredelitev, kot tudi, kakšne so predpisane sankcije v primeru storitve očitanih kaznivih dejanj, zato je potrebno sklenjen sporazum med obtožencem in državno tožilko, ki se je sklepal tudi ob prisotnosti obtoženčevega zagovornika, ki sedaj vlaga pritožbo, presojati kot celoto, torej, tudi glede pravne opredelitve, s katero je bil obtoženec pred tem seznanjen.
I. Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.
1. Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj in sicer pod točko I/1) in I/2) dveh kaznivih dejanj spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku člena 173 KZ-1, pod točko II) pa kaznivega dejanja prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva po prvem odstavku člena 176 KZ-1. Na podlagi člena 46 KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo zaporno kazen, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje pod točko I/1) ob uporabi omilitvenih določil določilo zaporno kazen 2 (dve) leti, za kaznivo dejanje pod točko I/2) pa 8 (osem) mesecev zapora, za kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva po prvem odstavku člena 176 KZ-1 pod točko II) izreka pa zaporno kazen 6 (šest) mesecev. Nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka člena 53 KZ1- izreklo enotno zaporno kazen 3 (tri) leta zapora. V skladu z drugim odstavkom člena 105 ZKP je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po četrtem odstavku člena 95 ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, z nagrado in potrebnimi izdatki obtoženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti pa je (prvi odstavek člena 97 ZKP) obremenilo proračun.
2. Taki odločitvi nasprotuje obtoženčev zagovornik s pravočasno vloženo pritožbo z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitve zakona in zaradi odločbe o kazni in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek, stroške postopka pa se naloži v breme proračuna.
3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.
4. Pritožba je neutemeljena.
5. V predmetni kazenski zadevi je obtoženčev zagovornik v svoji pritožbi z dne 6. 8. 2020 predlagal, da se obtoženca in njegovega zagovornika povabi na sejo pritožbenega senata, ko se bo odločalo o utemeljenosti njegove pritožbe. Pritožbeno sodišče je javno sejo razpisalo za dne 6. 11. 2020, o njej so bili pravilno obveščeni obtoženec, njegov zagovornik in Okrožno državno tožilstvo v Celju, nihče izmed obveščenih na sejo ni pristopil, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil, zato je pritožbeni senat v skladu s četrtim odstavkom člena 378 ZKP opravil javno pritožbeno javno sejo v nenavzočnosti vseh obveščenih. V skladu s členom 295 ZKP pa je zaradi varstva osebnega življenja obtoženca in oškodovanke izključil javnost s celotne pritožbene seje.
6. V zavzemanju za kršitev zakona pritožba izpostavlja, da v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde to ne pomeni, da sodišče izda obsodilno sodbo brez nadaljnjega obravnavanja, torej brez presoje resničnosti odločilnih dejstev in pravilne uporabe materialnega prava, krivdorek namreč ostaja meritorna odločitev sodišča o tem, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje in je zanj tudi kriv Zato mora sodišče ob skrbi, da so izpolnjeni vsi zakoniti znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja, kritično presojati tudi priznanje krivde in le-to sprejeti le takrat, če je podprto z drugimi dokazi v spisu in če je o njegovi krivdi prepričano. V vsakem primeru pa priznanje krivde ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Meni, da za nobeno izmed obtožencu očitanih kaznivih dejanj v izpodbijani sodbi niso podani vsi zakonski znaki in da predmet takega sporazuma ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja, saj stranki ne moreta poljubno izbrati pravne kvalifikacije oziroma z njo razpolagati, ta je namreč podvržena sodišču, ki je zavezano k pravilni uporabi materialnega prava.
7. V obravnavanem primeru je zoper obtoženca bila dne 14. 4. 2014 vložena obtožnica zaradi očitka o storitvi vseh treh, v izreku navedenih kaznivih dejanj. Na predobravnavnem naroku 21. 1. 2015 obtoženec dejanj, ki so se mu z obtožnico očitala, ni priznal, v nadaljevanju (na glavni obravnavi 26. 5. 2020) pa sta obtoženec in njegov zagovornik predlagala preložitev glavne obravnave zaradi pogajanj z državnim tožilcem glede priznanja krivde in sklenitve sporazuma o priznanju krivde. Pred glavno obravnavo (16. 6. 2020) je sodišču prve stopnje bil s strani ODT Celje predložen sporazum o priznanju krivde, ki sta ga istega dne na ODT Celje poleg okrožne državne tožilke podpisala še obtoženec in njegov zagovornik. Iz tega sporazuma pa izhaja, da je obtoženec izjavil, da je kriv za storitev vseh treh očitanih kaznivih dejanj, katerih opis izhaja tudi iz izreka izpodbijane sodbe, zaradi česar sta se obtoženec in okrožna državna tožilka sporazumela, da se s tem sporazumom na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 450.b ZKP obtožencu na podlagi člena 46 KZ-1 izreče zaporna kazen, v okviru katere se mu za kaznivo dejanje spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku člena 173 KZ-1 na podlagi določbe prvega odstavka tega istega zakonitega določila in drugega odstavka člena 51 KZ-1 določi zaporna kazen 2 leti zapora (za dejanje pod točko I/1 izreka), za kaznivo dejanje spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku člena 173 KZ-1 zaporna kazen 8 mesecev zapora (za dejanje pod točko I/2 izreka) in za kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva po prvem odstavku člena 176 KZ-1 na podlagi tega istega zakonitega določi ob upoštevanju določbe drugega odstavka člena 51 KZ-1 zaporna kazen 6 mesecev zapora in se mu nato izreče enotna zaporna kazen 3 (tri) leta zapora. Na glavni obravnavi 23. 6. 2020, kar izhaja tudi iz izpodbijane sodbe (točka 1) je prvo sodišče tako sklenjen in predložen sporazum o priznanju krivde presojalo v odnosu do določb členov 450.a, 450.b in 450.c ZKP ter, ali so glede priznanja krivde obtoženca izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka člena 285.c ZKP. Ugotovilo je, da je bil sporazum sklenjen v predpisani obliki in podpisan s strani strank in zagovornika obtoženca, da so bila kazniva dejanja v sporazumu opisana na predpisan način (2. točka prvega odstavka člena 269 ZKP), da je bil sporazum sodišču predložen pravočasno, da sta se obtoženec in državni tožilec s sporazumom dogovorila o njegovih sestavinah, kot določajo prvi odstavek člena 450.b ZKP ter prvi, drugi in tretji odstavek člena 450.c ZKP o vrsti, višini oziroma času trajanja kazni v mejah predpisane za očitana kazniva dejanja in o načinu izvršitve kazni. Sodišče je še ugotovilo, da je vsebina sporazuma skladna z navedenimi zakonskimi določbami in da je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo njegovo priznanje dano prostovoljno in da je bilo jasno in popolno in podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Na podlagi navedenega je sprejelo sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme in v nadaljevanju obtožencu izreklo kazen, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in ki je skladna tudi s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde z dne 16. 6. 2020. 8. Ni se mogoče strinjati s pritožbenim naziranjem, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru nepravilno uporabilo določbe ZKP o sporazumu o priznanju krivde in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb ZKP in da je v tej zvezi prezrlo pravilno uporabo materialnega prava in s tem kršilo določbo šestega odstavka člena 285č v zvezi s tretjim odstavkom člena 450č ZKP. V skladu s prvim odstavkom člena 450.č ZKP o sporazumu o priznanju krivde vedno odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, v obravnavanem primeru je bilo to na glavni obravnavi. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče sprejme sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme in postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da krivdo prizna, če presodi, da so izpolnjeni pogoji za sprejem takega sporazuma, ki mora biti po določbi drugega odstavka člena 450.č ZKP v skladu še z določbami členov 450.a, 450.b in 450.c ZKP, glede priznanja krivde pa morajo biti izpolnjeni še pogoji iz prvega odstavka člena 285.c ZKP.
9. Jezikovna razlaga določbe tretjega odstavka člena 450 ZKP torej pomeni, da sodišče sporazum o priznanju krivde sprejme, kot sicer pravilno izpostavlja pritožba le takrat, če so izpolnjeni vsi pogoji zanj. Sporazum o priznanju krivde pa sodišče, če ga sprejme, sprejme kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s sankcijo, ki je v sporazumu dogovorjena.1 Zato bi v nasprotju z jezikovnim pomenom navedene zakonske določbe bila razlaga, h kateri se nagiba pritožba, da sodišče sporazum o priznanju krivde najprej sprejme, nato pa spreminja v njem dogovorjene sestavine, med katere sodita tudi pravna opredelitev kaznivih dejanj in kazenska sankcija. Takšno razlago utrjuje še določba, da sodišče po sprejetju sklepa o sporazumu o priznanju krivde postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da prizna krivdo po obtožbi le še z izrekom sankcije. Navedeno torej pomeni, da je sporazum o priznanju krivde dogovor (pogodba) med obtožencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obtoženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe pred sodiščem priznal, namen takega sporazuma pa je v večji učinkovitosti kazenskega postopka in njegovega hitrejšega zaključka, torej gre za kompromis, ki je sprejemljiv za obe stranki.
10. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da izrek obtožencu očitanih kaznivih dejanj ne vsebuje vseh zakonitih znakov in da je sporna pravna opredelitev obtožencu očitanih kaznivih dejanj v sporazumu, kar naj bi prvo sodišče prezrlo. Iz določbe drugega odstavka člena 450.b ZKP sicer izhaja, da predmet sporazuma o priznanju krivde med drugim ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja, vendar, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je zoper obtoženca bila vložena obtožnica že 14. 4. 2014 in je obtoženec bil ves čas uvedbe postopka nedvomno seznanjen, katera kazniva dejanja se mu očitajo in kakšna je njihova pravna opredelitev, kot tudi, kakšne so predpisane sankcije v primeru storitve očitanih kaznivih dejanj, zato je potrebno sklenjen sporazum med obtožencem in državno tožilko, ki se je sklepal tudi ob prisotnosti obtoženčevega zagovornika, ki sedaj vlaga pritožbo, presojati kot celoto, torej, tudi glede pravne opredelitve, s katero je bil obtoženec pred tem seznanjen. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da obtožencu očitana kazniva dejanja ne vsebujejo vseh zakonskih znakov, pri čemer pritožba kot primer izpostavlja kaznivo dejanje pod točko II) izreka, kjer potrditvah pritožbe sploh ni konkretizirana vsebina očitka o prikazovanju predmeta s pornografsko vsebino, natančneje ogleda filma s pornografsko vsebino na način, da bi bilo mogoče obtožencu z gotovostjo očitati, da je pri prikazovanju šlo za film s pornografsko vsebino. Prvo sodišče je po pregledu sporazuma o priznanju krivde, kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe presodilo, da to obtožencu očitano kaznivo dejanje vsebuje vse zakonite znake in da je opis dovolj konkretiziran, zato tudi ni imelo pomislekov za sprejem takega sporazuma, ki ga je tudi obtoženec v prisotnosti svojega zagovornika podpisal in torej krivdo za storitev očitanega kaznivega dejanja tudi v tem delu priznal. 11. Iz istih razlogov je zavrniti tudi pritožbeni očitek, da obtoženec glede na oškodovankino razvitost in ob dejstvu, da ni poznal njene prave starosti, tudi ni vedel, da se je meja let starosti v kazenskem zakoniku nekajkrat spreminjala tako, da je sedaj ta meja 15 let zvišana in glede na krajevne običaje, v katerih je obtoženec tudi živel, saj se mu je bilo nemogoče zavedati, da gre za mladoletno osebo, pod pragom starosti, ki je kriminalizirana, zato tudi ni podan tudi direktni naklep obtoženca za storitev očitanega kaznivega dejanja. S takimi pritožbenimi navedbami namreč pritožba pod krinko kršitve zakona problematizira dejansko stanje glede obeh obtožencu očitanih dejanj pod točko I), takšne pritožbene navedbe pa so glede na določbo drugega odstavka člena 370 ZKP nedopustne.
12. Nedopustne so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na dejstvo, (-) da je dogodek časovno odmaknjen, (-) da je danes oškodovanka stara 20 let, (-) obtoženec pa v vsem tem času ni storil nobenega drugega kaznivega dejanja, (-) da je dejanje obžaloval in ga ne bi več nikoli ponovil, moralo obtožencu kazen bistveno bolj omiliti, zlasti še, (-) ker njegova ravnanja pri oškodovanki niso pustila hujših posledic, (-) obtoženec pa je dejanja priznal vse z namenom, da oškodovanke ne bi vpletal v sodne postopke.
13. Sklenjen sporazum o priznanju krivde, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, sodišče sprejme le, če oceni, da so zanj izpolnjeni vsi v zakonu predpisani formalni in vsebinski pogoji, torej, (-) da je sporazum sklenjen v pisni obliki, (-) da je bil v postopku pogajanj in pri njegovi sklenitvi navzoč njegov zagovornik, (-) da je v njem dogovorjena kazenska sankcija skladna in v mejah z določbami kazenskega zakonika za obtožencu očitana kazniva dejanja, (-) da je obtoženec sporazum sklenil prostovoljno, (-) da je razumel njegovo naravo in pravne posledice ter (-) da je njegovo priznanje jasno popolno in podprto z drugimi dokazi. Zato sodišče v tako sklenjen sporazum ne sme poseči na način, da bi kakorkoli spreminjalo njegovo vsebino, glede pravne opredelitve, prav tako pa ne med strankama dogovorjeno kazensko sankcijo, kot to napačno pojmuje pritožba. Sodišče je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 1) slednje nedvomno ugotovilo, zato v nobenem primeru tako, kot se neutemeljeno zavzema pritožba, v sporazumu dogovorjeno sankcijo ni mogoče poseči z (dodatno) omilitvijo. Pritožba pa v tem delu nepravilno enači priznanje krivde s sporazumom o priznanju krivde. Sporazum o priznanju krivde se namreč bistveno razlikuje od priznanja krivde, ki ni posledica dogovora med obtožencem in državnim tožilcem, temveč gre v primeru priznanja krivde za zavestno in prostovoljno odločitev samega obtoženca. V primeru priznanja krivde sodišče namreč sme po opravljenem naroku in izvedenih dokazih, ki so pomembni za izrek sankcije obtožencu izreči milejšo sankcijo, kot jo predlaga državni tožilec, saj sankcija (njena vrsta in način izvršitve) med obtožencem in državnim tožilcem nista bili dogovorjeni. Če pa bi sodišče kljub sklenjenemu sporazumu o priznanju krivde smelo v korist obtoženca spreminjati v sporazumu dogovorjeno sankcijo, kot to napačno razloguje pritožba, pa bi državni tožilec izgubil interes za sklepanje sporazuma, saj bi bila njegova vsebina, čeprav je bila skladna s pogoji iz drugega odstavka člena 450.č ZKP zanj negotova.2 Zato iz teh razlogov nikakor ni več mogoče sprejeti pritožbenih navedb o posegu v sklenjen sporazum med obtožencem in državno tožilko z dne 16. 6. 2020 glede izrečene kazni za vsa tri očitana kazniva dejanja kljub poudarjanju olajševalnih okoliščin, ki so bile strankama sporazuma znane že ob sklepanju sporazuma o priznanju krivde. S takimi neutemeljenimi pritožbenimi navedbami pa pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga kršitve zakona, temveč nedopusten pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazni (4. točka prvega odstavka člena 370 ZKP).
14. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da nista podana razloga, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).
15. Iz istih razlogov, kot je storilo to že sodišče prve stopnje (točka 11), je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.
1 Tako v sodbah VS RS, opr. št. I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015 in opr. št. I Ips 8807/2017 z dne 6. 6. 2019. 2 Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. I Ips 25331/2019.