Jedro

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja čas nastanka manjvrednosti vrnjene nepremičnine. Iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 izhaja, da je čas nastanka manjvrednosti nepremičnine po določbi 26. člen ZDen-B pravno relevantna okoliščina. V zvezi s stališčem, da je rok iz 26. člena ZDen-B (iztekel se je s 5. 1. 1999) materialni prekluzivni rok, tudi v primerih, ko do začetka veljavnosti novele še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo, Vrhovno sodišče v točki 17 citirane sodbe poudarja, da denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi iz 26. člena ZDen. V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 321-728/93-217 z dne 18. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika za odškodnino za zmanjšanje vrednosti podržavljene in z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 321-728/93-180 z dne 11. 9. 2012, vrnjene nepremičnine, parc. št. 2240 k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je tožnik z vlogo z dne 7. 1. 2010 in preciziranjem zahteve z dne 29. 1. 2015 zahteval odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti vrnjene nepremičnine v višini 8.785,38 EUR. Zahtevo je zavrgel na podlagi določbe 26. člena novele Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), ker je rok za vložitev zahtevkov iz naslova zmanjšane vrednosti vrnjenih nepremičnin potekel 5. 1. 1999, torej jo je vlagatelj vložil prepozno.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v razlogih pa navedel, da je prvostopni organ pravilno uporabil 26. člen ZDen-B, ker bi moral zahtevo za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti podati do 5. 1. 1999. V zvezi z razlogi tožnika pa je navedel, da 26. člen ZDen-B ne daje podlage za razlago, da naj bi se določba ne nanašala na vse denacionalizacijske postopke v teku.

3. Tožnik v obširni tožbi navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Kot bistveno poudarja, da je v upravnem postopku vložil zahtevo za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine parc. št. 2240 k.o. ..., na podlagi pravnega temelja iz 26. člena ZDen. Upravna organa pa sta neutemeljeno zahtevo obravnavala po 26. členu ZDen-B, ter zato napačno uporabila materialno pravo. Pri tem nista upoštevala vseh, v postopku s strani tožnika izraženih s konkretnimi zgodovinskimi dejstvi povezanih argumentov, zakaj so škode na sedaj vrnjeni parceli od podržavljenja do vrnitve nastale. Njegova zahteva je utemeljena na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZDen, ki določa pravico denacionalizacijskega upravičenca do polne vrednosti ob podržavljenju. Nikoli ni terjal v postopku odškodnine po 26. členu ZDen-B. Z upoštevanjem mnenja A. je upravni organ izvedel arbitrarno spremembo pravnega temelja njegove zahteve. Po mnenju tožnika se 26. člen ZDen-B nanaša na povsem druga pravna razmerja in druga dejanska stanja in življenjska razmerja, kot izhaja iz konkretne zahteve za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti kmetijskega zemljišča. Določbe 26. člena ZDen-B se nanašajo na zapletena pravna razmerja v nacionaliziranih stanovanjih in poslovnih prostorih, ne pa za tožnika. Tožena stranka je konkretni postopek zahteve za zmanjšano vrednost po podržavljenju povsem podredila pravnemu temelju 26. člena ZDen-B. Sklicuje se na načelo enakosti. Upravičenci do odškodnine za nepremičnine, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, ki pa so že pred 5. 1. 1999 uveljavili ali vsaj imeli to zakonsko možnost uveljaviti odškodnino, so v bistvenem nesorazmerju s tistimi, ki naj teh materialnih pravic zaradi materialnega prekluzivnega roka ne bi mogli več uveljaviti. Toženka ni relevantno in pošteno odgovorila na pritožbeni očitek o neenakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Kolikor bi novela ZDen učinkovala tudi na konkretni postopek, bi ga bil prvostopenjski upravni organ, ki je vodil postopek, dolžan pozvati, kolikor bi se moral nanašati tudi nanj. Tožniku pa ni znano, da bi ga organ do 5. 1. 1999 kadarkoli pozival, da priglasi zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost. Tako zakonska obveznost pozivanja iz 26. člena ZDen-B ni bila izpolnjena. V zvezi s stališčem, da se 26. člen ZDen-B nanaša na poslovne stavbe in stanovanja, se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 415/2013. Ugovarja, da toženka njegove zahteve za ugotavljanje resničnega dejanskega stanja ni upoštevala. Resnica je, da je bilo tožniku podržavljeno 21.789 m2 travnika tretjega bonitetnega razreda in v deležu 17714/21789-tin vrnjeno 15.249 m2 barjanskega travnika četrtega bonitetnega razreda in 6.540 m2 barjanskega travnika tretjega bonitetnega razreda. Tudi kolikor bi 26. člen ZDen-B hipotetično veljal, tožnik v trenutku sprejetja ZDen-B ni razpolagal s toliko znanimi podatki, da bi zahtevo iz naslova zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja lahko opredelil po višini, niti po vsebini. Glede trditve A., priložene sodbi Upravnega sodišča I U 414/2013, da so bili denacionalizacijskim upravičencem podatki po petih letih teka postopka poznani, tožnik pripominja, da bi to v primeru denacionalizacije stavb morda celo držalo. Sprašuje se, kako bi lahko sam podal zahtevo za manjvrednost vrnjene nepremičnine, če je organ celotno denacionalizacijo v času sprejetja novele v vsem zavračal. Razen tega pa je v sami odločbi UE št. 321-728/93-180 z dne 11. 9. 2012, v 3. točki navedeno, da bo o zahtevku za odškodnino zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine odločeno v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo. V obrazložitvi pa se upravni organ sklicuje na tretji odstavek 26. člena ZDen. Dejstvo je, da je bilo ob sprejetju novele ZDen v konkretnem postopku upravno stanje tako, da je bila zaradi napačnega tolmačenja upravnega organa vprašljiva denacionalizacija parcele. Obstaja neizpodbitno dejstvo, da je upravni organ v 3. točki izreka odločbe z dne 11. 9. 2012 uporabil 26. člen ZDen in 26. člen ZDen-B. Tudi s tega stališča po pravu in sicer že enkrat dodeljenih pravic ni mogoče zniževati ali celo negirati, kar je v svojem dopisu z dne 25. 2. 2015 izvedel A. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, na podlagi 33. člena ZUS-1 pa sodišče naproša, da na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave RS sodišče neposredno ugotovi posege v pravice in pravne koristi tožnika iz 2., 14., 15., 33., 44., 69. in 74. člena Ustave RS in v nadaljevanju postopka prepove nadaljevanje kršitev teh človekovih pravic.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku A. d.d. je na tožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi sodišče presoja pravno utemeljenost sklepa o zavrženju tožnikovega zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti podržavljene in z odločbo vrnjene nepremičnine, iz razloga, ker je zahtevo za odškodnino vložil prepozno glede na 26. člen ZDen-B, je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-326/98, rok za vložitev takih zahtevkov pa ( je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-326/98), potekel dne 5. 1. 1999. 8. Ni sporno med strankami, da je tožnik vložil zahtevo dne 7. 1. 2010 in jo preciziral dne 29. 1. 2015, ter da je bila denacionalizacijskemu upravičencu nepremičnina parc. št. 2240, k.o. … vrnjena z odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana št. 321-728/93 z dne 11. 9. 2012. 9. Uvodoma, glede na tožbeni ugovor, da je organ napačno materialno-pravno obravnaval njegovo zahtevo na podlagi 26. člena ZDen-B, ker se določba 26. člena ZDen-B nanaša na pravna razmerja v nacionaliziranih stanovanjih in poslovnih prostorih, ne pa na kmetijska zemljišča, je tožniku pojasniti, da se določba 26. člena ZDen-B z določitvijo roka za vložitev zahtevkov iz 25. in 26. člena ZDen nanaša na vse upravičence do vrnitve, ki uveljavljajo zahtevke iz teh dveh podlag, kot je tožniku ustrezno pojasnil že drugostopni organ. Drugačne razlage določbe ne daje ne jezikovna, ne druga razlaga, niti to ne izhaja iz določbe 26. člena ZDen.

10. Nadalje tožnik ugovarja, da v skladu z ZDen-B ni bil pozvan, da priglasi odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine po 26. členu ZDen. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je denacionalizacijski organ obveznost poziva osebam iz petega odstavka 25. člena ZDen in 26. člena ZDen, da v roku priglasijo svoje zahtevke, izpolnil, vendar pa je za obveznost poziva zadostovalo javno naznanilo in ne kot meni tožnik, da bi moral biti v konkretnem postopku pozvan, da pravočasno postavi zahtevek za zmanjšano vrednost. 11. Sodišče soglaša z razlogi organa, da je rok za vložitev zahtevkov iz naslova zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin potekel 5. 1. 1999, ter da je šteti naveden rok za materialni prekluzivni rok. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker iz izpodbijanega sklepa ne izhaja čas nastanka manjvrednosti vrnjene nepremičnine. Tožnik ugovarja, da tudi kolikor bi 26. člen ZDen-B hipotetično veljal tudi zanj, da v trenutku sprejetja ZDen-B ni razpolagal s toliko znanimi podatki, da bi zahtevo iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljenega premoženja lahko opredelil po višini in vsebini. Iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 izhaja, da je čas nastanka manjvrednosti nepremičnine po določbi 26. člen ZDen-B pravno relevantna okoliščina. V zvezi s stališčem, da je rok iz 26. člena ZDen-B (iztekel se je s 5. 1. 1999) materialni prekluzivni rok, tudi v primerih, ko do začetka veljavnosti novele še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo, Vrhovno sodišče v točki 17 citirane sodbe poudarja, da denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi iz 26. člena ZDen. V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.

12. Ker iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kdaj je do zmanjšanja vrednosti nepremičnine, ki jo tožnik s svojim zahtevkom uveljavlja, prišlo, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ ugotoviti, na katerem temelju tožnik utemeljuje odškodninski zahtevek v višini 8.785,38 EUR in kdaj je do nastanka temelja te škode (ali več) prišlo in nato ponovno odločiti v skladu s stališčem, ki ga je sodišče v skladu s citirano sodbo Vrhovnega sodišča podalo.

13. Glede tožnikovega sklicevanja na 3. točko izreka odločbe o vrnitvi parcele v naravi, v kateri je napovedano, da bo o zahtevku za odškodnino zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine odločeno v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo, pa je tožniku pojasniti, da napoved odločitve ne ustvarja nikakršnih dodeljenih pravic in obveznosti organa, da o zahtevku odloči z določitvijo odškodnine.

14. Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku napačno uporabljeno materialno pravo, je sklep toženke nezakonit. Sodišče ga je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi v ponovni postopek. Ker je imel tožnik pravno varstvo zoper izdano odločbo, ni podlage v ZUS-1, da sodišče odloča o zahtevi tožnika, da ugotovi poseg v pravice in pravne koristi tožnika iz v tožbi naštetih členov Ustave in prepove nadaljevanje kršitve teh pravic.