Jedro

Prodajna pogodba, ki nima podlage ali če je ta nedopustna, je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo ponovno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 22.12.1993, s katero je prvotoženec M. M.prodal nepremičnine pri vl. št. 322 k.o. pokojni C.M. nična, ter naložilo tožencem, da so kot pravni nasledniki po pokojni toženki C.M. dolžni tožnici izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kakršno je obstajalo pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 22.12.1993, to je, da se pri nepremičninah pri vl. št. 322 k.o. vknjiži lastninska pravica na osebo z imenom M. M., rojen 2.2.1929, stanujoč AAA in to v 15 dneh, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba in pod izvršbo. Hkrati je sodišče odločilo, da so tožene stranke dolžne tožnici nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 185.555,00 SIT.

Proti sodbi se je pritožila toženka M. A. ter uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in neobjektivno vodilo dokazni postopek, zaradi česar je napravilo napačne zaključke glede namena pogodbenih strank in njihove prave volje. Svojo odločitev je oprlo v veliki meri na pričanje M. M., čeprav se je lahko prepričalo, da zaslišani sploh ni sposoben odgovarjati na vprašanja. Iz njega je vleklo odgovore na vprašanja, dokler ni odgovoril tisto, kar je predsedujoči želel slišati, saj si je očitno že pred tem ustvaril mnenje o celotni zadevi. M. M. sploh ni vedel povedati, zakaj je v roku dveh mesecev sklenil dve različni pogodbi. Sodišče je tudi povsem neosnovano menilo, da sta pritožnica in njena hči M. K. vedeli za sklenjeno darilno pogodbo. Dalje je tudi povsem prezrlo, da je v prodajni pogodbi izrecno dogovorjena dosmrtna služnost stanovanja za tožečo stranko. Nihče od toženih ni nikoli trdil, da je bila kupnina v resnici izročena prodajalcu. Mišljeno je bilo namreč, da kupnina predstavlja vrednost, ki jo je bil M. M. dolžan svoji materi zaradi neizvrševanja njenih izgovorjenih pravic na kmetiji. Vse pravdne stranke ter priča so priznale, da se tožnica ni razumela s pokojno C. M., zaradi česar je ta odšla živet k hčerki v Zalog. Sodišče ni celotne zadeve ocenilo objektivno ter je nekritično sledilo navedbam tožbe. Prav tako ni raziskalo, zakaj tudi sestra prvotoženca C. M., ki je hudo bolna in potrebuje pomoč, že več let ne živi kmetiji, kjer ima zapisan "kot". Kot nesporno dejstvo v celotni pravdi je bilo ugotovljeno le to, da so se vsi dediči (bratje in sestre ter mati) odpovedali dedovanju celotne kmetije v korist M. M. kot edinega prevzemnika, katerega dolžnost je bila skrb za mater in sestro. Zaradi tega so bili nagibi, ki so pripeljali k sklenitvi sporne prodajne pogodbe pošteni in dobronamerni glede na izjalovljen dedni dogovor.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljen in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter pritožnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Pavšalne trditve o napačnem in neobjektivnem vodenju dokaznega postopka nimajo nobene opore v zbranih podatkih v spisu. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 7.11.1997 (list. št. 49 - 56), kjer je sodišče zaslišalo tudi toženca M. M. izhaja, da so ga vsi navzoči podpisali brez kakršnihkoli pripomb, med njimi tudi pritožničina pooblaščenka. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je treba šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke. Po določilu 219. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno poudarilo v izpodbijani sodbi, da je bil cilj sporne prodajne pogodbe v tem, da se tožnici v čim večji meri prepreči pridobitev kakršnihkoli stvarnih pravic na posestvu, četudi je tožnica na tem posestvu delala 20 let. Tudi sodišče druge stopnje ni našlo nobenega razloga, da sodišče prve stopnje ne bi moglo v celoti verjeti izpovedi prvotoženca M. M., ki je zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 7.11.1997 (list. št. 52 - 53) podrobno izpovedal o okoliščinah v zvezi s prodajno pogodbo z dne 22.12.1993. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi, ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanju.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno opozorilo, da je tožena stranka na glavni obravnavi dne 7.11.1997 vložila v spis izjavo M. M. z dne 22.12.1993 o prejemu kupnine, ki pa je dejansko nikoli ni prejel. Tudi v tem delu je sodišče utemeljeno verjelo izpovedi prvotoženca, sicer pa pritožnica sama sedaj v pritožbi med drugim navaja, da nihče od toženih nikoli ni trdil, da je bila kupnina v resnici izročena prodajalcu. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da sporna pogodba nima pravno poslovne podlage, da je šlo pri njej za nemoralno ravnanje ter da med pogodbenikoma ni obstajala obojestranska resnična volja za nastanek prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka.

Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje pritožnica, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvomov o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 134/1, čl. 155/1 in čl. 165/1 ZPP. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v njem navaja le že znana dejstva in okoliščine.