Jedro

Z upoštevanjem tožnikovih stališč glede dopustnosti uveljavljanja spornosti zarubljene terjatve v postopku bi prišlo do nezakonitega podvajanja pravnih sredstev. Ali je dolžnik imel veljavno terjatev do dolžnikovega dolžnika, se je ugotavljalo v postopku izvršbe zoper dolžnika. V tem postopku je tožnica vložila ugovor, o katerem je bilo tudi odločeno. Sporno tudi ni, da se je ugovor nanašal na presojo obsoja sporne terjatve, ki naj bi jo dolžnica imela do tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica tožeči stranki naložil, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. 42914-1707/2012-2 (11-3201-05) z dne 9. 5. 2012 v znesku 4.147,78 EUR, ki mora biti plačan v 15 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Nova Gorica s sklepom z dne 9. 5. 2012 zoper dolžnika A. d.o.o. Solkan začel postopek davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika. S sklepom je bilo dolžnikovemu dolžniku B. d.o.o. naloženo, da zarubljeni znesek terjatev plača v znesku 4.147,78 EUR. Pri tem ga je davčni organ tudi opozoril, da se v primeru, če dolžnikov dolžnik ne izvrši sklepa o izvršbi in ne vloži ugovora v določenem roku, po prvem odstavku 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), davek izterja od njega. O tem mora davčni organ izdati odločbo, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-195/2013-6 z dne 3. 5. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Poudarja, da je v omenjeni zadevi sporno, ali je prvostopni organ upravičeno z odločbo pritožnici naložil plačilo neporavnanega zneska dolga po sklepu o davčni izvršbi na denarne terjatve dolžnika z dne 9. 5. 2012 v višini 4.147,78 EUR. Iz samega izreka omenjenega sklepa ne izhaja, da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa. Ne glede na to pa pritožbeni organ ugotavlja, da je ta v skladu s 4. točko drugega odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postal izvršljiv pred odpremo izpodbijane odločbe. To je prvostopni organ odpravil 18. 1. 2013, odločba pritožbenega organa z dne 8. 1. 2013 pa je bila vročena tožeči stranki 17. 1. 2013. Z njo je pritožbeni organ odločil o pritožničinem ugovoru zoper navedeni sklep. Ker pritožnica po sklepu o izvršbi, upoštevajoč odločbo pritožbenega organa z dne 8. 1. 2013, ni ravnala v celoti, pač pa je poravnala zgolj 2.000,00 EUR, kar je prvostopni organ tudi upošteval, je slednji ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijano odločbo.

Glede navedb, ki jih podaja pritožnica v zvezi s samo terjatvijo pa pritožbeni organ še pojasnjuje, da lahko pritožnica te uspešno uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi. Z izdajo izpodbijane odločbe je dolg davčne dolžnice prešel na pritožnico. Zato vsebinska presoja ugovorov v zvezi z višino in obstojem dolga pritožnice v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna. Skladno z določili ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik le s pravočasnim ugovorom zoper sklep o izvršbi poda ugovorne navedbe, ki se nanašajo na samo terjatev, ki je bila predmet rubeža. Po podatkih spisa je pritožnica ugovor zoper sklep o izvršbi podala, temu pa je pritožbeni organ z odločbo z dne 8. 1. 2013 delno ugodil tako, da je sklep o izvršbi za zarubljeni znesek 321,36 EUR odpravil, v preostalem delu pa ugovor zavrnil. Slednje je prvostopni organ v izpodbijani odločbi tudi upošteval. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, nepopolno ugotovila dejansko stanje ter kršila pravila postopka. Meni, da bi upravni organ v vsakem primeru moral v tem postopku ugotavljati obstoj terjatve, ki je predmet izvršbe. Tožeča stranka je sicer v izvršilnem postopku vložila ugovor, vendar mu davčni organ v celoti ni ugodil. Meni, da je glede spornega dela terjatve materialno resnico možno iskati tudi v tem postopku. Prvostopni organ je tako v postopku z izvršbo, kot tudi z izpodbijano odločbo dne 15. 1. 2013, prišel do ugotovitev, ki niso v skladu z materialno resnico in dokazi, izvedenimi v postopkih. Koliko je res dolžnikov dolžnik dolžan dolžniku, izhaja iz predloženih dokazov, ki obstojijo v spisu pri toženi stranki. Tičejo se poslovnega odnosa med tožečo stranko in podjetjem A. d.o.o.. Slednji je navedel neresnične podatke in trditve glede dolga. Prvostopni organ je preprosto prevzel navedbe podjetja A. d.o.o., ki je neresnično izkazoval dolg v višini 6.469,14 EUR, kar pa ni res. Kasneje je med postopkom tožeča stranka to izkazovala in tudi dokazala. Plačala je 2.000,00 EUR, pri čemer je bila ugotovljena tudi določena razlika, ki pa ne predstavlja zneska 4.147,48 EUR, ki je bil tožeči stranki nezakonito odtegnjen. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa odpravi. Tožena stranka pa naj tožeči stranki tudi povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno pojasnjuje, da v pritožbi zoper odločbo na podlagi 175. člena ZDavP-2 tožeča stranka ne more več navajati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker so ključne dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev nesporne, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji, skladno s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih za odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem še pripominja, da bi v primeru kot je slednji in z upoštevanjem tožnikovih stališč glede dopustnosti uveljavljanja spornosti zarubljene terjatve v tem postopku, po mnenju sodišča prišlo do nezakonitega podvajanja pravnih sredstev. Ali je dolžnik imel veljavno terjatev do dolžnikovega dolžnika (tožeče stranke v tem postopku), se je ugotavljalo v postopku izvršbe zoper dolžnika A. d.o.o.. V tem postopku je tožnica vložila ugovor, o katerem je bilo tudi odločeno, kar vse med strankama ni sporno. Tudi ni sporno, da se je ugovor nanašal na presojo obsoja sporne terjatve, ki naj bi jo A. d.o.o. imela do tožnika in da je bilo torej to vprašanje že presojeno. Prav tako ne more biti sporno, da je predmet tega postopka v skladu z 175. členom ZDavP-2 odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker se dolžnikov dolžnik ( tožnik v tem postopku) ni ravnal po sklepu o izvršbi.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.