Jedro

1.) Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo, saj v zakonu ni nikakršnih omejitev.

2.) Pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP ni možno uporabiti v primeru, ko gre za opravičeno bojazen, da bo storilec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, če je tako dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolžene Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v C., z dne 26.5.1995, je zoper obdolženo Z.B. uvedena preiskava zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena in kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ), z istim sklepom pa je uvedena preiskava tudi zoper P.B. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ. S sklepom preiskovalnega sodnika z dne 4.7.1995 je bila zoper obdolženo Z.B. razširjena preiskava zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odtavku 211. člena KZ.

Zoper obdolženo Z.B. je preiskovalni sodnik s sklepom z dne 23.5.1995, odredil pripor po 3. točki 2. odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je trajal od 23.5.1995 od 8. ure naprej, lahko pa je trajal največ en mesec. Preiskovalni sodnik je s sklepom z dne 25.5.1995 zavrnil predlog za odpravo pripora, senat Okrožnega sodišča v C. pa je s sklepom z dne 7.6.1995, ugodil pritožbi obdolženkine zagovornice in pripor odpravil. Nato je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v C. s sklepom z dne 4.7.1995, iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP ponovno odredil pripor zoper obdolženko, ki traja od 4.7.1995 od 12. ure dalje, lahko pa traja največ en mesec. Senat Okrožnega sodišča v C. je s sklepom z dne 5.7.1995, pritožbo obdolženkine zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v C. je nato s sklepom z dne 10.7.1995 zavrnil predlog obdolženkine zagovornice za odpravo pripora, pritožbo zoper sklep pa je nato senat Okrožnega sodišča v C. s sklepom z dne 13.7.1995, zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni sklep senata Okrožnega sodišča v C. z dne 13.7.1995 je obdolženkina zagovornica, odvetnica M.N. iz C., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklep izpodbija iz razloga drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe po členu 420/III ZKP (s tem zagovornica očitno misli na kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP). V zahtevi je predlagala, da Vrhovno sodišče v skladu z določbo 426. člena ZKP razveljavi sklep senata Okrožnega sodišča v C. z dne 13.7.1995, in sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v C. z dne 10.7.1995 in 4.7.1995. Zahtevo je utemeljila s tem, da je senat okrožnega sodišča s sklepom z dne 13.7.1995, preiskovalni sodnik pa s sklepoma z dne 10.7. in 4.7.1995, kršil določilo zakona o kazenskem postopku o odreditvi pripora, ker zoper obdolženko pripor ne bi smel biti odrejen, saj niti prvostopna niti drugostopna odločba ne zatrjujeta, niti ne ugotavljata, da je podana nevarnost, da bo obdolženka na prostosti ponavljala kazniva dejanja ponarejanja vrednotnic (člen 250/III KZ), ker sta se obe oprli na "ugotovitev", da bo obdolženka ponavljala kazniva dejanja majhnih tatvin oziroma tatvin, kot to nedvomno izhaja iz obrazložitve obeh sodnih odločb. Po mnenju zagovornice je pripor zoper obdolženko odrejen po določilih 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP zaradi dejanj, za katera bi se lahko odrejal pripor samo iz razlogov po členu 432 ZKP.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da vrhovno sodišče to zahtevo zavrže, ker po njegovem mnenju zahteve za varstvo zakonitosti ni možno vložiti zoper sklep, s katerim postopek zoper obdolženo še ni pravnomočno končan.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je najprej razčistilo vprašanje, ali je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani sklep senata okrožnega sodišča, kot ga je vložila zagovornica obdolžene Z.B..

Državni tožilec, ki sklep ocenjuje kot formalno pravnomočen, ne pa tudi materialno, po mnenju vrhovnega sodišča uveljavlja takšno razlago določbe 1. odstavka 420. člena ZKP, ki v samem zakonskem besedilu nima podlage. To izredno pravno sredstvo je možno vložiti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo, saj v zakonu ni nikakršnih omejitev, tako da tudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep senata okrožnega sodišča ni ovir.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženkina zagovornica sicer utemeljeno uveljavlja, da pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP ni možno uporabiti v primeru, ko gre za opravičeno bojazen, da bo storilec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, če je takšno dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča. Ponovitvena nevarnost kot priporni razlog bi se v takšnem primeru lahko upoštevala le pod pogoji 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP, torej da bi šlo za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let. V obravnavani zadevi pa sodišče ni kršilo določbe 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP, kot zmotno uveljavlja zagovornica, saj je senat Okrožnega sodišča v C. v izpodbijanem sklepu z dne 13.7.1995, s katerim je pritožbo obdolženkine zagovornice zoper sklep preiskovalnega sodnika o zavrnitvi predloga za odpravo pripora zavrnil kot neutemeljeno, svojo odločitev oprl na ugotovitev, da pri obtoženki obstaja bojazen ponovitve kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev. Tako utemeljen sklep v celoti izpolnjuje zakonske pogoje iz 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP in sodišče ni kršilo navedene določbe ZKP.

Obdolženkina zagovornica v zahtevi sicer izpodbija le navedeni sklep senata Okrožnega sodišča v C. z dne 13.7.1995, ob predlagani razveljavitvi tega sklepa pa je predlagala še razveljavitev dveh sklepov preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v C, in sicer z dne 10.7.1995 in 4.7.1995. V sklepu z dne 10.7.1995 je preiskovalni sodnik zavrnil predlog obdolženkine zagovornice za odpravo pripora (ta sklep je bil potrjen z izpodbijanim sklepom senata okrožnega sodišča z dne 13.7.1995). Tudi v obrazložitvi tega sklepa preiskovalni sodnik ob oceni obdolženkine ponovitvene nevarnosti svoje odločitve ne opira dobesedno na bojazen ponavljanja kaznivih dejanj tatvine ali majhne tatvine, kot v zahtevi zatrjuje zagovornica, temveč ugotavlja da "je v sumu novega kaznivega dejanja videti le nov, dodatni dokaz o nevarnosti obdolženke, da bo na prostosti še naprej ponavljala dejanja". S takšno obrazložitvijo torej preiskovalni sodnik obdolženkino ponovitveno nevarnost ne povezuje s kaznivimi dejanji iz pristojnosti okrajnega sodišča. Obdolženkina zagovornica je hkrati predlagala tudi razveljavitev sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v C. z dne 4.7.1995 iz istih razlogov, torej da ne vsebuje utrezne obrazložitve glede obdolženkine ponovitvene nevarnosti, pri čemer pa ni izpodbijala sklepa senata Okrožnega sodišča v C. z dne 5.7.1995, s katerim je bila pritožba obdolženkine zagovornice zoper navedeni sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora zavrnjen kot neutemeljen. Ta sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora z dne 4.7.1995 v obrazložitvi res ne dolča natančno, glede katerih kaznivih dejanj obstoja obdolženkina ponovitvena nevarnost, vendar pa ugotavlja, "da obdolžena Z.B., kljub rednim dohodkom, na prostosti še naprej ponavlja kazniva dejanja". Tudi v tem sklepu torej preiskovlani sodnik bojazen glede ponavljanja kaznivih dejanj ne omejuje na kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča. V zahtevi za varstvo zakonitosti torej obdolženkina zagovornica le sklepa, da je tako v izpodbijanem sklepu senata okrožnega sodišča, kot tudi v dveh sklepih preiskovalnega sodnika priporni razlog ponovitvene nevarnosti grajen na oceni, da bo odolženka na prostosti ponavljala kazniva dejanja tatvine, kar pa iz obrazložitev teh sklepov ne izhaja. Nasprotno, oba sklepa preiskovalnega sodnika v obrazložitvi nimata nikakršnih omejitev glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih obdolženka ponavljala, medtem ko je v izpodbijanem sklepu senata Okrožnega sodišča v C. v obrazložitvi posebej poudarjeno, da obstoji obdolženkina ponovitvena nevarnost glede kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev. Obdolženkina zagovornica torej v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni možno.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sodišče z izpodbijanim sklepom ni kršilo določbo 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP, kot v zahtevi uveljavlja obdolženkina zagovornica, zato je to zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.