Jedro

Delničarji, ki so v likvidacijskem postopku prejeli previsoka izplačila, družbi odgovarjajo v smislu 1. odstavka 230. člena ZGD samo do višine zneska, ki so ga preveč prejeli iz likvidacijske mase. Zoper vsakega delničarja ima družba izkazano samostojno terjatev na vrnitev preveč plačanega zneska. Delničarji med sabo niso v solidarni zavezi za povrnitev celotnega zneska preveč razdeljenega premoženja iz likvidacijske mase.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni: - v 1. odstavku 1. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 692,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2003 do plačila, - v 2. točki izreka tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki zneska 1.047,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila (1. odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je obrestni del zahtevka za čas od 11.7.2003 do 28.7.2003 (2. odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 185,50 EUR (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila laično pritožbo tožena stranka, v kateri je zatrjevala, da je vtoževano obveznost v celoti poravnala dne 4.3.2004. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pogoje za izdajo zamudne sodbe ureja Zakon o pravdnem postopku v 1. odstavku 318. člena. Da bi sodišče lahko izdalo zamudno sodbo, mora biti izpolnjen tudi pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Odločilna dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v tožbi in jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo prvostopenjsko sodišče, so naslednja: - pravdni stranki sta v postopku likvidacije družbe D. d.d. v mesecu novembru in decembru 1997 kot delničarja navedene družbe prejeli ustrezni delež premoženja navedene družbe po zaključnem likvidacijskem obračunu, - zaradi naknadno ugotovljene terjatve S. d.o.o. do družbe v likvidaciji, v znesku 49.105.256,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od leta 1995 do plačila, ki ni bila upoštevana v zaključnem likvidacijskem obračunu, sta pravdni stranki iz likvidacije prejeli več, kot bi ob upoštevanju navedene terjatve tretjega, - v izvršilnem postopku upnika S. d.o.o. zoper dolžnika D. d.d. v likvidaciji je bila predlagana izvršba na denarno terjatev dolžnika do pravnega prednika tožeče stranke iz naslova prepovedanih plačil po 230. členu ZGD, - pravna prednica tožeče stranke je upniku S. d.o.o. na podlagi sporazuma z upnikom poravnala znesek 170.000.000,00 SIT, s čimer so bile poravnane vse obveznosti D. d.d. v likvidaciji do S. d.o.o. Po mnenju pritožbenega sodišča iz tako zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. s katerim tožeča stranka regresno od tožene, stranke uveljavlja povrnitev sorazmernega dela zneska, ki ga je njena pravna prednica plačala upniku družbe D. d.d. v likvidaciji družbi S. d.o.o.. Iz tožbenih navedb torej izhaja, da je tožeča stranka na ta način namesto družbe D. d.d. v likvidaciji poravnala celotno obveznost do upnika S. d.o.o.. Ker tožeča stranka sama navaja, da je izplačilo opravila na podlagi sklenjenega sporazuma z navedenim upnikom, je že iz tega razloga odpadla podlaga za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka zoper toženo stranko v smislu 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika. Ker je podan temelj za navedeno plačilo ni podanega prikrajšanja na strani tožeče stranke v smislu 1. odstavka 190. člena OZ.

Tožeča stranka se v tožbi med drugim sklicuje tudi na določbo 230. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS 30/93 - 139/2004, v nadaljevanju ZGD), ki ureja uveljavljanje zahtevkov na vrnitev prepovedanih plačil delničarjem. Iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi družba D. d.d. v likvidaciji zaradi neupoštevanja vseh upnikov pri razdelitvi premoženja imela zahtevke zoper delničarje na vrnitev preveč plačanih zneskov. Gre za terjatev družbe do delničarjev, ki pa jo lahko v skladu z 2. odstavkom 230.člena ZGD v korist družbe uveljavljajo tudi upniki. S poplačilom celotnega zneska terjatve upniku S. d.o.o. je tožeča stranka izpolnila obveznost družbe, to je D. d.d. v likvidaciji, ki bi za poplačilo tega zneska morala uveljavljati zahtevke od svojih delničarjev v smislu 1. odstavka 230. člena ZGD. Tožeča stranka smiselno torej zatrjuje, da je upniku plačala več, kot bi bila njena obveznost za vrnitev preveč izplačanih zneskov do družbe D. d.d. v likvidaciji. Zgolj ta okoliščina pa še ne daje podlage tožeči stranki za regresno uveljavljanje povrnitve plačanega deleža od drugih delničarjev, do katerih je imela družba v posledici preveč izplačanih plačil vrnitveni zahtevek v smislu 1. odstavka 230. člena ZGD. Delničarji, ki so v likvidacijskem postopku prejeli previsoka izplačila, družbi odgovarjajo v smislu 1. odstavka 230. člena ZGD samo do višine zneska, ki so ga preveč prejeli iz likvidacijske mase. Zoper vsakega delničarja ima družba izkazano samostojno terjatev na vrnitev preveč plačanega zneska. Delničarji med sabo niso v solidarni zavezi za povrnitev celotnega zneska preveč razdeljenega premoženja iz likvidacijske mase. To pa pomeni, da se tožeča stranka v tožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 404. člena OZ kot podlago za uveljavljanje regresnega zahtevka od preostalih delničarjev družbe v likvidaciji.

Kot rečeno je tožeča stranka izpolnitev obveznosti s plačilom zneska 170.000.000,00 SIT izvršila na podlagi pravnega posla, ki izključuje podlago tožbenemu zahtevku iz 1. odstavka 190. člena OZ. V svoji trditveni podlagi v tožbi pa ni izkazala, da je imela izkazan poseben pravni interes za izpolnitev obveznosti tudi v tistem delu, ki je presegala njeno obveznost na vrnitev ustreznega dela preveč izplačanih sredstev po 1. odstavku 230. člena ZGD, zato ni podanega temelja niti po 275. členu OZ. Zgolj sklicevanje tožeče stranke na okoliščino, da je ravnala v korist vseh delničarjev, ker so z dnem celotnega poplačila prenehale teči zamudne obresti, v tem smislu ne zadošča. Iz navedenega izhaja, da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja povrnitev sorazmernega dela plačanega zneska upniku S. d.o.o. glede na delež tožene stranke v osnovnem kapitalu družbe D. d.d. v likvidaciji. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena v zvezi s 3. odstavkom 318. člena ZPP). Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka, zato je tožeča stranka glede na neuspeh v postopku dolžna sama nositi svoje stroške postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).