Jedro

Če je bil sklep o uvedbi preiskave, izdan po izdaji sklepa o priporu, razveljavljen iz formalnih razlogov, to ni okoliščina, ki bi sama po sebi izključevala obstoj utemeljenega suma.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper S.Š. je bil s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Krškem z dne 20.10.2000 v zvezi s sklepom senata istega sodišča z dne 23.10.2000 odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z utemeljenim sumom, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ. Obdolžencu je senat okrožnega sodišča pripor iz istega pripornega razloga s sklepom z dne 17.11.2000 podaljšal za mesec dni. Pritožbo zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 27.11.2000 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma odredi kot milejši ukrep hišni pripor ali navodila. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da za pripor zoper obd. S.Š. ni podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, prav tako pa pripor ni neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Nadalje vložnik opozarja, da v prvem mesecu pripora zoper obdolženca še ni bila uvedena preiskava, čeprav za odločitev o zahtevi za preiskavo ni bilo nobenih ovir, to pa pomeni, da je podano nedovoljeno zavlačevanje postopka in je kršen 200. člen ZKP. Da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, je razvidno tudi iz tega, da je bil kasneje sprejeti sklep o uvedbi preiskave razveljavljen. Podane so kršitve določbe 1. odstavka 201. člena ZKP, ki zahteva obstoj utemeljenega suma ter postopkovnih določb 204.a člena v zvezi s 168. členom ZKP.

Po oceni vložnika pripor tudi ni neogibno potreben glede na vlogo, ki jo naj bi imel obdolženec pri očitanem kaznivem dejanju oziroma ponovitvena nevarnost ni podana glede na njegovo starost, nekaznovanost in možnost zaposlitve. Po oceni vložnika živi obdolženec v urejenih družinskih razmerah, izvor njegovega premoženja je legalen, v družini ga potrebujejo v zvezi s skrbjo za ostarelo staro mater in njeno posestvo.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obd. S.Š. neutemeljena. Ugotavlja, da odločanje o priporu ni vezano na odločanje o uvedbi kazenske preiskave in ocenjuje, da je v času odločanja o priporu sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ. Vrhovni državni tožilec še ugotavlja, da je sodišče svojo odločitev pravilno obrazložilo in pri tem tudi pravilno ocenilo ravnanje obdolženca in pravilno upoštevalo načelo sorazmernosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o podaljšanju pripora zoper obd. S.Š. sta sodišči prve in druge stopnje preizkusili obstoj utemeljenega suma, da je obd. S.Š. storil kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala zahteva za uvedbo preiskave, pri čemer sta se sodišči oprli na obremenilno gradivo, ki ga je zbrala policija. Ob upoštevanju tega sodišču ni mogoče odreči razumne presoje v zvezi s sklepom, da je podan utemeljen sum, da je obd. S.Š. storil kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ, to pa tudi pomeni, da je bil pri odločanju o priporu izpolnjen temeljni pogoj za pripor, to je obstoj utemeljenega suma, da je oseba, zoper katero se odreja pripor, storila kaznivo dejanje.

Preiskovalni sodnik je o uvedbi preiskave zoper obd. S.Š. in I.P. odločil 22.11.2000, to je po izteku enomesečnega pripora, ki ga je odredil 20.10.2000, čeprav iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi sodišče po zaslišanjih z dne 6.11.2000 do izdaje sklepa o uvedbi preiskave opravilo še kakšna druga preiskovalna dejanja. Zato je treba pritrditi vložniku, da takšno ravnanje sodišča ni v skladu z določbo 2. odstavka 200. člena ZKP, ki narekuje posebno hitro postopanje, vendar pa ta kršitev na zakonitost same odločitve o podaljšanju pripora ni vplivala. Okoliščina, da je bil kasneje izdani sklep o uvedbi preiskave razveljavljen, obstoja utemeljenega suma sama po sebi ne izključuje. V obravnavanem primeru je bil sklep o uvedbi preiskave razveljavljen iz formalnih in ne vsebinskih razlogov.

Vložnik se pri vprašanju neogibnosti pripora zoper obd. S.Š. opira na presojo njegove vloge pri kaznivem dejanju in oceno dokazov glede teže očitanih ravnanj. V tem delu na ta način vložnik v bistvu uveljavlja razlog deloma zmotne deloma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za vprašanje obstoja ponovitvene nevarnosti, ko vložnik poudarja, da je obdolženec star šele 22 let, da še ni bil kaznovan oziroma kazensko obravnavan kot tudi, da živi v urejenih razmerah, ob tem pa prezre okoliščine, ki jih v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotavlja sodišče in ki so pri odločanju o tem pretehtale, to pa je izvrševanje kaznivega dejanja v združbi, večja količina mamil, stiki z ljudmi, ki se ukvarjajo s prepovedano trgovino z mamili, dostop do večjih količin mamila. Ob tako ugotovljenih okoliščinah sklepu o obstoju ponovitvene nevarnosti ni mogoče očitati nepravilnosti, pri tem je sprejemljiva tudi ocena o sorazmernosti oziroma neogibnosti pripora zaradi varnosti ljudi.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. členom ZKP zavrnilo.