Jedro

Obdolženec, ki je prejel vabilo po 2.odst. 439.čl. ZKP, je dolžan preveriti, ali je bila po obravnavi, opravljeni v njegovi odsotnosti v skladu s 442.čl. ZKP, izrečena sodba in se odločiti o napovedi pritožbe. Obdolženec sicer tega ni storil, je pa sodišče izdelalo pisni odpravek sodbe z obrazložitvijo in ga po izteku roka za napoved pritožbe vročilo obsojencu in zagovorniku s pravnim poukom, da je zoper sodbo dopustna pritožba v roku 8 dni od njenega prejema. Glede na tak pravni pouk, da je pritožba dovoljena, obsojenec ni izkoristil pravice za vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje po 1.odst. 89.čl. ZKP, saj je vložil pritožbo. Višje sodišče je zato z zavrženjem pritožbe po poteku trimesečnega objektivnega roka iz 2.odst. 89.čl. ZKP iz razloga, ker pritožba ni bila napovedana, kršilo obsojenčevo pravico do pritožbe. Obsojenec namreč iz razlogov, ki jih ni zakrivil, ne more več uporabiti pravnega sredstva iz 89.čl. ZKP. Zato mora višje sodišče šteti pritožbo kot dovoljeno in o njej meritorno odločiti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom na podlagi 390. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožbo zagovornika obsojenega M.R. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 18.10.1999 zavrglo kot nedovoljeno.

Zoper ta sklep je dne 23.5.2000 iz razloga po 3. točki 420. člena ZKP zagovornik obsojenega M.R. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe razveljavi ter zadevo vrne Višjemu sodišču v Celje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je Višje sodišče v Celju obsojenčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno. S takšno odločitvijo ni kršilo 360. člena ZKP, ki določa, da sodišče sodbo razglasi tudi tedaj, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec ali zagovornik ni navzoč. Vsi upravičenci do pritožbe imajo po 368. členu ZKP dolžnost napovedati pritožbo in zakon ne razlikuje med tistimi, ki so navzoči in tistimi, ki ob razglasitvi sodbe niso bili prisotni. Ker v obravnavanem primeru upravičenec do pritožbe ni napovedal pritožbe, se šteje, da se je pravici do pritožbe odpovedal. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obsojenemu M.R. je sodišče prve stopnje na podlagi 442. člena ZKP sodilo v nenavzočnosti. Sklicevanje v zahtevi, da pogoji za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti niso bili izpolnjeni, ni upoštevno, kajti iz tega razloga je mogoče izpodbijati prvostopenjsko sodbo, ne pa tudi pravnomočen sklep o zavrženju pritožbe. Obsojenec, ki je takrat že imel zagovornika, je bil v vabilu na glavno obravnavo po 2. odstavku 439. člena ZKP opozorjen, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal. Na podlagi 3. odstavka 360. člena ZKP je sodišče prve stopnje sodbo razglasilo, čeprav obsojenec in njegov zagovornik nista bila navzoča. V takem procesnem položaju je obdolženec dolžan preveriti, ali je bila po obravnavi, opravljeni v njegovi odsotnosti, izrečena sodba in se odločiti o napovedi pritožbe.

V zapisniku o glavni obravnavi (listovna številka 79) je po navedbi pravnega pouka iz 1. odstavka 362. člena ZKP sodišče zapisalo, da bo glede na nenavzočnost obdolženca in njegovega zagovornika sodbo izdelalo z obrazložitvijo. Iz takega zapisa izhaja nadaljnji zaključek, da bo tako izdelana sodba vročena strankam, kar je prvostopenjsko sodišče nato tudi storilo. V pisnem odpravku sodbe, ki ga je obsojencu in njegovemu zagovorniku vročilo že po izteku roka za vložitev napovedi pritožbe, je v pravnem pouku zapisalo, da je zoper to sodbo dopustna pritožba v roku 8 dni od njenega prejema.

Vložnik zahteve se je zoper sodbo prvostopenjskega sodišča pritožil v okviru roka, ki ga je navedlo sodišče. Glede na tak pravni pouk, da je pritožba dovoljena, obsojenec ni izkoristil pravice, ki bi jo sicer imel na podlagi 1. odstavka 89. člena ZKP. Ta določba predpisuje, da obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe, sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, da napove pritožbo, če v 8 dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, najpozneje pa v 3 mesecih od dneva zamude, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo. Glede na vsebino pravnega pouka in dejstvo, da je Višje sodišče v Celju z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o zadevi odločilo po preteku trimesečnega objektivnega roka, je treba pritrditi vložniku zahteve, da je bila na tak način obsojencu praktično vzeta pravica po 89. členu ZKP, da vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje. Tega pravnega sredstva obsojenec iz razlogov, ki jih ni zakrivil, ne more več uporabiti. Zato je bila z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je v navedenem procesnem položaju pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo zavrglo kot nedovoljeno, v tem pogledu prekršena obsojenčeva pravica do pritožbe.

Na podlagi povedanega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva zagovornika obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti utemeljena in ji je zato po 1. odstavku 426. člena ZKP ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo, glede na to, da obsojenec ne more več vložiti zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje - da šteje pritožbo zoper sodbo za dovoljeno in o njej meritorno odloči.