Jedro

V zadevi je bistveno le to, ali je bila v predmetni enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema in ali sodi zemljišče v obračunsko območje te vrste komunalne opreme.

Stroški z dejansko vzpostavitvijo poti ne morejo imeti narave vlaganj v izgradnjo komunalne infrastrukture, zakon pa ne daje podlage, da bi bili morebitni civilnopravni zahtevki iz naslova vzdrževanja obravnavane javne poti lahko upoštevani pri odmeri komunalnega prispevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za nameravano gradnjo stanovanjske hiše na zemljiščih s parc. št. ... k. o. ... vas odmerila komunalni prispevek v višini 13.048,71 EUR (1. točka izreka), naložila, da mora navedeni znesek plačati v 30 dneh po vročitvi odločbe na tam navedeni podračun, sicer se bodo obračunale zakonske zamudne obresti (2. točka izreka), in ugotovila, da posebni stroški v zvezi z izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka niso nastali (3. točka izreka).

V obrazložitvi povzema vsebino 10. člena Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok), ki določa formulo za izračun komunalnega prispevka, in 3. člena Odloka, ki pojasnjuje kratice, uporabljene v navedeni formuli. Povzema tudi določbe o načinu ugotavljanja površine gradbene parcele in neto tlorisne površine objekta. V nadaljevanju navaja izračun komunalnega prispevka in pojasnjuje konkretne podatke, ki so bili uporabljeni pri tem izračunu. Tako je iz obrazložitve med drugim razvidno, da so bili pri izračunu upoštevani: obračunsko območje C3 – „opremljeno območje ostala naselja“ glede dejanske opremljenosti zemljišča s prometnim omrežjem, obračunsko območje V2 – „opremljeno območje“ glede opremljenosti z omrežjem vodovoda in obračunsko območje KOM glede ravnanja z odpadki.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim zavrnil tožnikovo stališče, da nepremičnina ne sodi v obračunsko območje C3, ker je bila javna pot zasuta, in pojasnil, da stroškov z urejanjem te poti, ki jih je tožnik imel, ni mogoče pobotati v postopku odmere komunalnega prispevka. Glede na to, da iz projektnih pogojev ne izhaja, da bi moral tožnik kot investitor zgraditi del javnega vodovodnega omrežja, je zavrnil je tudi tožnikov ugovor, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti obračunskega območja V2, ker da je vodovodno omrežje od tožnikovega zemljišča oddaljeno približno 100 m. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da po stanju na dan izdaje gradbenega dovoljenja zemljišče ni bilo opremljeno z omrežjem cest, saj naj pot do parcele št. ... k. o. ... ne bi obstajala, ker je bila zasuta z materialom, ki so ga tja vozili več let in ker je bila zaraščena z drevjem in z grmovjem. To dejstvo naj bi bilo razvidno iz posnetka iz zraka. Zaradi nasutja in zaraščenosti tudi vožnja po parc. št. ... k. o. ... ni bila mogoča. Meni, da bi morala toženka to dejstvo upoštevati in pri odmeri komunalnega prispevka uporabiti obračunsko območje C1 (omrežje cest – delno opremljeno območje) in ne C3. Pojasnjuje, zakaj je pot sam uredil, in meni, da bi bilo treba upoštevati njegove stroške vzpostavitve poti, ki so znašali prek 6.000,00 EUR. Tako bi po tožnikovem mnenju lahko komunalni prispevek za to vrsto komunalne opreme lahko znašal le 5.466,09 EUR in je bilo z izpodbijano odločbo v tem delu neutemeljeno odmerjeno 5.094,73 EUR. Podrejeno, če bi sodišče menilo, da je toženka pravilno uporabila obračunsko območje C3, pa tožnik uveljavlja denarno terjatev v višini 6.000,00 EUR v pobot. Kot dokaz za svoje trditve predlaga še fotografije dejanskega stanja zemljišča, ki je po katastrskih podatkih javna pot, vpogled v PGD, odločbo o gradbenem dovoljenju, ogled na kraju samem, izvedenca gradbene stroke, elektronska sporočila, tožnikove obračune in zaslišanje tožnika.

Po tožnikovem prepričanju je toženka napačno upoštevala tudi obračunsko območje V2 – omrežje vodovoda – opremljeno območje, saj vodovodno območje ne sega do njegovega zemljišča, ampak je od njega oddaljeno cca. 100 m. Tožnik naj ne bi imel zagotovila ali obljube lastnika individualnega priključka (ki je sicer od njegovega zemljišča oddaljen cca 70 m) da bo priklop nanj, kot je po projektni dokumentaciji predvideno, mogoč. V obeh primerih bo tožnik moral sam investirati v vodovodno napeljavo v dolžini 70 do 100 m, zato meni, da bi moralo biti upoštevano območje V1 – omrežje vodovoda – delno opremljeno, tj. Cpij 0,54 EUR/m2. Ne strinja se s stališčem organa druge stopnje, da gre v obravnavanem primeru le za izgradnjo individualnega priključka in meni, da je toženka dolžna z njim skleniti pogodbo o opremljanju. Komunalni prispevek za vodovodno omrežje bi po tožnikovih izračunih lahko znašal le 576,53 EUR in ne 2.237,30 EUR. Tudi glede teh trditev predlaga izvedbo enakih dokazov.

Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi tako odločbo prve kot tudi odločbo druge stopnje ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Če je mogoče, pa naj sodišče tožbi ugodi in odločbo o odmeri komunalnega prispevka spremeni tako, da znesek 13.048,71 EUR nadomesti z zneskom 6.292,96 EUR. V obeh primerih uveljavlja povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo priznava, da je v katastru vrisana javna pot št. ... k. o. ..., ki ni kategorizirana. Pojasnjuje, da je tožnik pridobil gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da je bilo že ugotovljeno, da dostop do gradbene parcele obstaja, del ki jih je izvedel, pa toženka ni naložila. Podobno navaja tudi v odgovoru z dne 23. 9. 2011. Poudarja tudi, da v obravnavanem primeru ni šlo za to, da bi moral tožnik zgraditi del javnega prometnega omrežja v skladu s Programom opremljanja in zato tudi ni bila sklenjena pogodba o opremljanju. Le v primeru sklenitve pogodbe o opremljanju bi bilo mogoče odmeriti komunalni prispevek za območje C1. Dodatno pojasnjuje, da je komunalni prispevek odmerjen glede na obračunski strošek obstoječega omrežja cest, ki je razdeljen na vsa stavbna zemljišča, prispevek za že zgrajeno cesto omrežje pa mora plačati, kdor se nanj priključuje in ga s tem dodatno obremeni. Poleg tega navaja, da je javna pot obstajala, da pa njena zaraslost in neprehodnost ni bila taka, kot to zatrjuje tožnik. Stanje, ki ga prikazujejo fotografije, naj bi bilo pristransko, od konca javne poti, ki je kategorizirana, do dostopa na parcelo tožnika naj bi bilo le 40 m oziroma v vlogi z dne 23.9. 2011 dopušča možnost, da ta razdalja dejansko znaša 57 m. V zvezi s tem se sklicuje na grafične priloge dejanskega stanja, na Program opremljanja in na kartografske priloge tega programa. Ker ne priznava tožnikove domnevne terjatve, se tudi ne strinja s pobotanjem terjatev, poleg tega zniževanje odmere komunalnega prispevka na račun drugih pravnih temeljev po predpisih, ki zavezujejo toženko kot porabnico javnih finančnih sredstev, ni dovoljeno.

Glede vodovodnega omrežja pojasnjuje, da mora tožnik zgraditi le svoj individualni priključek in povzema 12. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Mestne občine Novo mesto o obveznosti priključitve na javni vodovod, če razdalja oddaljenosti stavbe od javnega vodovoda ni večja od 200 m. Toženka zato meni, da je izpodbijana odločitev pravilna.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ni logično, da bi moral za omrežje cest plačati najvišji prispevek, če javna pot št. ... ni kategorizirana. Zavrača uporabo podatkov iz kartografskih prilog in nasprotuje trditvi, da je bila trasa javne poti prehodna. Navaja, da ga je toženka prisilila, da si je pot vzpostavil sam, da je lahko začel z gradnjo in prilaga specifikacijo opravljenih del in količin odpeljanega ter nasutega materiala. Nasprotuje tudi toženkini trditvi, da naj bi bilo med njegovo parcelo in koncem kategorizirane javne poti le 40 m, saj naj bi dejansko šlo za razdaljo 57 m. Navaja, da mu toženka sklenitve pogodbe o opremljanju ni ponudila, njeno stališče, da si mora zgraditi le individualni priključek, pa naj bi bilo napačno, določbe Odloka o oskrbi s pitno vodo pa naj ne bi bile pravno odločilne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o odmeri komunalnega prispevka. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba pritožbenega organa, s katero zavrne pritožbo zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

V obravnavani zadevi je sporna višina komunalnega prispevka, ki je bil tožniku odmerjen za gradnjo stanovanjske hiše. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Četrti odstavek 79. člena ZPNačrt določa, da je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Navedena določba pa ne pomeni, da mora biti komunalna oprema zgrajena do meje vsake posamezne gradbene parcele. Odmero komunalnega prispevka za vsako vrsto komunalne opreme posebej predpisuje tretji odstavek 79. člena ZPNačrt, za odmero pa postavlja le pogoj, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Kaj obsega obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme izhaja iz prvega odstavka 76. člena istega zakona, in sicer je to območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe.

V obravnavanem primeru je sporno, v katerem obračunskem območju se nahaja tožnikovo zemljišče tako glede omrežja cest kot glede omrežja vodovoda. Obračunsko območje pa se ne določa v vsakem primeru posebej, ampak je to določeno s programom opremljanja (4. člen Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto).

Kot že rečeno je po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe. Po navedenem okoliščina, da je v posameznem primeru mesto dejanskega priklopa bolj ali manj oddaljeno od nameravane gradnje, na višino komunalnega prispevka ne vpliva. V zadevi je torej bistveno le to, ali je bila v predmetni enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema in ali sodi zemljišče s parc. št. ... k. o. ... v obračunsko območje te vrste komunalne opreme. Za presojo tega vprašanja pa tožnikove navedbe o oddaljenosti nameravane gradnje do mesta priklopa na javno vodovodno omrežje niso pravno odločilne.

Enako velja za opremljenost območja s cestnim omrežjem. Obračunski strošek opremljenosti konkretnega območja s cestnim omrežjem namreč ne pomeni, da je treba nepremičnini zagotoviti neposredni priključek na javno cestno omrežje. Morebitna ugotovitev, da zaradi neobstoja minimalne komunalne oskrbe objekta, ki vključuje oskrbo s pitno vodo in dostop do javne ceste, ni zagotovljen, bi celo pomenila, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz gradbenega dovoljenja, ki ga je tožnik sam priložil tožbi, pa je razvidno, da je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1, torej tudi pogoj minimalne komunalne oskrbe s pitno vodo in dostop do javne ceste.

Stroški z dejansko vzpostavitvijo poti, ki jih tožnik uveljavlja tudi v tožbi, torej že zato ne morejo imeti narave vlaganj v izgradnjo komunalne infrastrukture, zakon pa ne daje podlage, da bi bili morebitni civilnopravni zahtevki iz naslova vzdrževanja obravnavane javne poti lahko upoštevani pri odmeri komunalnega prispevka. Ker torej zatrjevani stroški ne morejo vplivati na odmero komunalnega prispevka, tudi dokazovanje njihove potrebnosti in višine, ni pravno odločilno. To pomeni, da tudi pobota terjatev, kot ga uveljavlja tožnik, v postopku odmere komunalnega prispevka ni mogoče uveljavljati.

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da ZPNačrt v 78. členu pogodbo o opremljanju predvideva za gradnjo komunalne opreme in ne za izvedbo priključka. Poleg tega izgradnja komunalne opreme po pogodbi o opremljanju ne pomeni, da se investitorju zniža komunalni prispevek, ki ga je dolžan plačati za že zgrajeno komunalno opremo v obračunskem območju (glej četrti odstavek 78. člena ZPNačrt).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Po povedanem tudi niso podani pogoji za odločanje o sporu polne jurisdikcije, določeni v 65. členu ZUS-1. K II. točki izreka Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.