Jedro

Predpisi, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti, veljajo le za obveznosti, izražene v domači valuti.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo 845.000,00 SIT (3.526,12 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrže. Reviziji se v delu, ki se nanaša na plačilo 5,197.560,92 SIT (21.689,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženka dolžna plačati od zneska 2,067.160,92 SIT (8.626,11 EUR) zamudne obresti od 22. 4. 2001 do 31. 12. 2006 po obrestni meri, ki se je v kraju izpolnitve plačevala za devizne vloge na vpogled v EUR, od 1. 1. 2007 dalje zakonske zamudne obresti in od zneska 3,130.400,00 SIT (13.062,93 EUR) zamudne obresti od 24. 1. 2002 do 31. 12. 2006 po obrestni meri, ki se je v kraju izpolnitve plačevala za devizne vloge na vpogled v EUR, od 1. 1. 2007 dalje zakonske zamudne obresti.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeči stranki sta s tožbo z dne 28. 8. 2002 od sodišča zahtevali, naj razsodi, da je toženka dolžna vrniti prvemu tožniku posojene zneske v višini 5.257,00 DEM, 13.377,00 DEM in 14.000,00 EUR v tolarski protivrednosti, ki izhajajo iz treh posojilnih pogodb, sklenjenih med prvim tožnikom kot posojilodajalcem in toženko kot posojilojemalko, poleg tega pa še znesek 845.000,00 SIT drugi tožnici, ki ji ga je posodila v zameno za 13 čekov, ki so se izkazali za neunovčljive, ker ni bilo kritja.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženki naložilo, da mora prvemu tožniku plačati 5,197.560,92 SIT (21.689,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2,067.160,92 SIT (8.626,11 EUR) od 22. 4. 2001 dalje do plačila in od zneska 3,130.400,00 SIT (13.062,93 EUR) od 24. 1. 2002 dalje do plačila, drugi tožnici pa znesek 845.000,00 SIT (3.526,12 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2002 dalje do plačila ter povrniti obema njune pravdne stroške.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki delno spremenilo, tako da je zamudne obresti omejilo na višino glavnice, upoštevajoč prepoved ne ultra alterum tantum, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu.

Navedbe revidentke

4. Toženka je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opozarja, da so v zneskih, navedenih v 1. členu posojilnih pogodb, vsebovane tudi oderuške obresti, kar izhaja iz nezaokroženosti zneskov v nemških markah. Navaja, da pogodbe ne vsebujejo določb o pogodbenih obrestih, čeprav je očitno, da tožnika nista nikomur posojala denarja brezobrestno, ampak sta zaračunavala oderuške obresti v višini od 6 % do 10 %, kar je splošno znano dejstvo v okolju, kjer sta poslovala in kar izhaja iz številnih njunih pravd. Ker gre za nedovoljeno razpolaganje strank v smislu tretjega odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišče tožnikoma ne sme nuditi pravnega varstva. Sodišče je po mnenju toženke s tem, ko je tožnikoma priznalo zamudne obresti, veljavne za domačo valuto, zmotno uporabilo materialno pravo, saj so bila posojila dana v tuji valuti (nemška marka), za slednje pa veljajo zamudne obresti, ki se sicer priznavajo za devizne hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve. Revizija poudarja, da ne more biti prepuščeno tožnikoma, da spreminjata tujo valuto v domačo valuto zgolj z namenom, da bi uveljavila bistveno višje obresti.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožečima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

6. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev glede druge tožnice, ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na odločitev glede prvega tožnika, pa je delno utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena ZPP(1) je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT (4.172,93 EUR). Po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago (objektivna kumulacija) ali če se uveljavljajo zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. ZPP v drugem odstavku 41. člena sicer izrecno omenja le pasivno sosporništvo, vendar se morajo enaki procesni položaji enako obravnavati, zato navedeno pravilo velja tudi za aktivno sosporništvo.(2) Enako je že večkrat odločilo revizijsko sodišče. Pravica do revizije nobeni od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožeče stranke tožbo vložile skupaj z eno tožbo.(3) Glede na navedeno se dovoljenost revizije v delu, ki se nanaša na odločitev glede druge tožnice, presoja ločeno od dela, ki se nanaša na odločitev glede prvega tožnika. Vrednost spornega predmeta glede druge tožnice znaša 845.000,00 SIT (3.526,12 EUR) in kot taka ne presega revizijskega praga, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O delni utemeljenosti revizije

8. Toženka pravilno opozarja na dejstvo, da so zneski v posojilnih pogodbah nezaokroženi, vendar je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev sodišča druge stopnje, ki je brez kančka dvoma zaključilo, da v zneskih iz posojilnih pogodb niso vsebovane tudi obresti. Toženka s tem izpodbija dejansko stanje, kar predstavlja nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizijske navedbe, da je bilo v okolju, kjer sta poslovala, splošno znano, da sta posojala denar po oderuških obresti in da to izhaja iz številnih drugih pravd, ne morejo spremeniti izida pravde. Toženka je namreč imela možnost dokazovati svoje trditve v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje, vendar ji glede na zaključke sodišč nižjih stopenj ni uspelo (povezanost trditvenega in dokaznega bremena). Nikakor pa pri tem ne gre za notorno dejstvo, ki je znano širšemu krogu ljudi in ga toženki ni treba dokazovati.

10. Revidentka upravičeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava s tem, ko so bile tožnikoma prisojene zakonske zamudne obresti. S odišči prve in druge stopnje sta namreč spregledali pravno mnenje(4) občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23. 6. 1993, ki za obveznosti, izražene v tujih valutah, določa uporabo analogije z določilom tretjega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja obrestno mero pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, obrestna mera pa ni določena. Predpisi, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti, namreč veljajo le za obveznosti, izražene v domači valuti, zato pri obveznostih v tuji valuti naletimo na pravno praznino. V obravnavanem primeru gre za razmerje med posamezniki, zato je obrestna mera enaka obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled.

11. Čeprav sta bila zneska v prvi in drugi posojilni pogodbi dogovorjena v nemških markah, je treba uporabiti podatke o višini obrestne mere za devizne vloge na vpogled v evrih, saj je od 1. 1. 1999 evro uradna valuta v Nemčiji. Od takrat naprej podatki za obrestne mere za devizne vloge na vpogled v nemških markah niso več na voljo, čeprav se je marka v obliki knjižnega denarja uporabljala vse do 1. 1. 2002. 12. Glavnica se torej obrestuje po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled v EUR. Od uveljavitve novele ZPOMZO-1A, tj. 1. 1. 2007, dalje pa se glavnica obrestuje po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, ker je evro od takrat naprej domača valuta.

13. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka odločbe.

Op. št. (1): V obravnavani zadevi pride glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe (13. 4. 2006) v poštev uporaba tedanjega ZPP (prvi odstavek 130. člena novele ZPP-D).

Op. št. (2): Glej Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 226. Op. št. (3): Glej na primer sklep VS RS VIII Ips 143/2001 z dne 26. 3. 2002. Op. št. (4): Pravno mnenje je objavljeno v zbirki Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1/93, str. 23.