Jedro

Iz podatkov spisa in odgovora tožene stranke z dne 4. 10. 2016 nesporno sledi, da tožeča stranke pritožbe, čeprav je bila le-ta dovoljena, zoper sklep ni vložila. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena, ali je bila vložena prepozno.

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V davčnem zakonu torej podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov ni, zato jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5.2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo teh prispevkov, utemeljeno zavrgel. Glede odpisa dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo ter stroškov davčne izvršbe je podlaga za odločitev določba sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, na katero se prav tako pravilno sklicujeta oba davčna organa in po kateri davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga, če gre za davek, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti.

Izrek

I. Tožba se v delu, v katerem tožnica izpodbija sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Brežice št. DT 4291-501589/2015-2 z dne 29. 5. 2015, zavrže. II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 15. 9. 2015 pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada A., št. DT 4291-501589/2015-2 z dne 29. 5. 2015 in hkrati zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 499-31-101/2015-3 z dne 31. 7. 2015. 2. S sklepom št. DT 4291-501589/2015-2 z dne 29. 5. 2015, ki ga tožnica s tožbo izpodbija, je bila vloga davčne zavezanke (v nadaljevanju tudi tožnica) za odpis davčnega dolga iz naslova prenehanja opravljanja dejavnosti fizične osebe zavržena. Kot izhaja iz obrazložitve, je tožnica dne 29. 4. 2015 na Finančni urad A. naslovila vlogo za odpis davčnega dolga iz naslova prenehanja opravljanja dejavnosti fizične osebe v znesku 3.434,85 EUR. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na 101. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa pogoje za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačilo davka za fizične osebe ter 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, v katerih primerih se zahteva s sklepom zavrže. V predmetni zadevi je davčni organ z vpogledom v evidenco spremljanja odpisov in delnih odpisov, odlogov in obročnega plačevanja ugotovil, da se v zadevi odpisa davčnega dolga iz naslova opravljanja dejavnosti pri davčnem organu že vodi upravni postopek, v predmetni vlogi pa zavezanka uveljavlja enako zahtevo. Na podlagi navedenega je bilo potrebno vlogo davčne zavezanke zavreči. 3. Z odločbo št. DT 4291-4949/2014-2 (03-4001-01) z dne 15. 12. 2014 je Finančna uprava Republike Slovenije vlogo davčne zavezanke v delu, ki se nanaša na odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje (17,72 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), prispevkov za starševsko varstvo (17,86 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) in stroškov davčne izvršbe (70,86 EUR), zavrnila. Vlogo davčne zavezanke v delu, ki se nanaša na odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (2.154,19 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) in prispevkov za zdravstveno zavarovanje (1.174,22 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrgla.

4. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ pojasnjuje, da pogoje za odpis davčnega dolga določa ZDavP-2, kjer je v prvem odstavku 101. člena določeno, da lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. ZDavP-2 v prvem odstavku 110. člena določa, da se določba 101. člena ZDavP-2 ne uporablja za prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) v tretjem odstavku 159. člena določa, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila v obrokih, z uveljavitvijo Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) pa je odpadla tudi pravna podlaga za odločanje o prispevkih za zdravstveno varstvo. Glede na navedeno je bilo potrebno vlogo davčne zavezanke v delu, ki se nanaša na odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno varstvo, zavreči. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da na podlagi sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa v skladu s 101. členom osebam, ki prenehajo opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, in fizičnim osebam, ki odgovarjajo za obveznosti družb, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti družbe. Davčna zavezanka je nazadnje v obdobju od 19. 1. 2011 do 22. 6. 2014 (pravilno: 22. 6. 2011) opravljala gostinsko dejavnost pod nazivom B. s.p. na naslovu C.. Tudi pred tem je večkrat zaporedoma oz. pretrgoma na različnih lokacijah opravljala gostinsko dejavnost in nesporno je, da davčni dolg dejansko izvira iz naslova opravljanja dejavnosti. Upoštevaje sedmi odstavek 101. člena ZDavP-2 davčna zavezanka ne izpolnjuje pogojev za odpis oz. delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo in stroškov davčne izvršbe, zato je bilo potrebno vlogo v tem delu zavrniti.

5. Z odločbo št. DT 499-31-101/2015-3 z dne 31. 7. 2015 je drugostopni organ odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4291-4949/2014-2 (03-4001-01) z dne 15. 12. 2014 spremenil tako, da je pod točko I. izreka dodal navedbo „nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (pogodbeni račun 97)“, sicer pa pritožbo zoper odločbo zavrnil. Drugostopni organ se je strinjal z razlogi za zavrženje oz. zavrnitev vloge davčne zavezanke in jih je v obrazložitvi odločbe povzel. Dodaja, da je ZUJF ob tem, da je črtal prvi odstavek 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ki je določal, da Zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje, prispevek lahko zmanjša ali odpiše, določil tudi prenehanje veljavnosti Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. S tem je odpadla podlaga za odobritev odpisa oziroma obročnega plačila predmetnih prispevkov. Pojasni še, da za postopek ni relevantno, kdaj je nastal davčni dolg in kdaj je bil začet postopek davčne izvršbe, saj se možnost odobritve ugodnejšega načina plačila davčnega dolga presoja glede na predpise, ki veljajo ob vložitvi vloge za ugodnejši način plačila dolga. Ugotovil je, da je organ prve stopnje izpustil dolg iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, zato je v tem delu odločbo dopolnil. Iz podatkov spisa ni razvidno, ali ta dolg izhaja iz tožničinega nekdanjega opravljanja dejavnosti, vendar glede na višino dolga (15,68 EUR), le-ta ne more ogroziti tožničinega preživljanja. Zato je v tem delu zahtevo za odpis dolga zavrnil. Glede tožbenih navedb

6. Tožnica s tožbo zahteva odpravo izpodbijanih aktov ter vrnitev v ponovno odločanje. Navaja, da se davek iz naslova s.p. ne more odpisati, saj s.p. niti ni imela. Tožnica je imela s.p. odprt v letih 2005 do 2006, v letu 2010 ga je ponovno odprla, vendar ni imela nobenega lokala, bara ali gostilne. Prejela je le subvencijo v znesku 4.500,00 EUR in navedla kot sedež naslov D., vendar na omenjenem naslovu nikoli ni opravljala gostinske dejavnosti. Glede na subvencijo je morala imeti s.p. eno leto. Ker ni mogla poslovati na naslovu D. je imela sedež prijavljen na naslovu C., kjer pa dejansko živi in na omenjenem naslovu ni lokala ali gostilne. Toženec bi zato moral izhajati iz tega, da dejavnosti ni opravljala in kot samostojni podjetnik ni poslovala.

Glede točke I. 7. Tožbo je sodišče moralo zavreči v delu, ki se nanaša na sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada A. št. DT 4291-501589/2015-2 z dne 29. 5. 2015. 8. Po določbah 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Po tretjem odstavku istega člena je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.

9. V konkretnem primeru je Finančna uprava Republike Slovenije z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnice za odpis davčnega dolga iz naslova prenehanja opravljanja dejavnosti fizične osebe v znesku 3.434,85 EUR. Po vpogledu v evidenco spremljanja odpisov, delnih odpisov, odlogov in obročnega plačevanja je namreč ugotovila, da se v zadevi davčnega dolga iz naslova opravljanja dejavnosti pri davčnem organu že vodi upravni postopek, v predmetni vlogi pa je tožnica uveljavljala enako zahtevo. Zoper sklep je bila dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v roku 15 dni od prejema sklepa. Iz podatkov spisa in odgovora tožene stranke z dne 4. 10. 2016 pa nesporno sledi, da tožeča stranke pritožbe, čeprav je bila le-ta dovoljena, zoper sklep ni vložila. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena, ali je bila vložena prepozno. Ker, kot je že navedeno, zoper sklep, ki ga tožnica s tožbo izpodbija v tem sporu, pritožba ni bila vložena, čeprav bi jo tožnica lahko vložila, je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi zgoraj navedene določbe 36. člena ZUS-1. Glede točke II.

10. Tožnica v tožbi zahteva odpravo odločbe Ministrstva za finance št. DT 499-31-101/2015-3 z dne 31. 7. 2015. Ker gre za laično tožbo, vloženo s strani prava neuke stranke, je sodišče tožbo glede na njeno vsebino smiselno štelo kot tožbo zoper odločbo prvostopnega organa št. DT 4291-4949/2014-2 (03-4001-01) z dne 15. 12. 2014 v povezavi z odločbo drugostopnega organa št. DT 499-31-101/2015-3 z dne 31. 7. 2015. 11. Potem ko je sodišče pregledalo izpodbijano odločbo in spise zadeve, ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijane odločbe, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in le še dodaja:

12. Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V davčnem zakonu torej podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov ni, zato jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5.2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo teh prispevkov, utemeljeno zavrgel. 13. Glede odpisa dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo ter stroškov davčne izvršbe je podlaga za odločitev določba sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, na katero se prav tako pravilno sklicujeta oba davčna organa in po kateri davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga, če gre za davek, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti. Ker gre v konkretnem primeru nesporno za takšno vrsto davčnih obveznosti, to je za obveznosti iz opravljanja dejavnosti, davčni organ ni imel druge možnosti, kot da tožničino vlogo za odpis davčnega dolga zavrne. Pri tem je pravilno navedel tako pravno podlago kot razloge za odločitev. Tožnica v tožbi navaja, da davčni dolg ne izvira iz naslova opravljanja dejavnosti, saj kot samostojni podjetnik ni poslovala v smislu, da bi imela gostinski lokal in bi obratovala. Hkrati priznava, da je prejela subvencijo za opravljanje dejavnosti kot podjetnik. Okoliščine, ki jih tožnica navaja v tožbi ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge osebne okoliščine pa se upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen. Za tak primer pa pri tožnici ne gre, saj že zakon odpisa davčnega dolga v primerih kot je tožničin, ne dovoljuje. Povsem logična in pravilna ter utemeljena na zbranih podatkih pa je tudi ugotovitev davčnega organa, da ni podlage za ugoditev zahtevi v delu, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je že glede na višino tega dolga, ki znaša 15,68 EUR, davčni organ pravilno presodil, da plačilo te davčne obveznosti ne bi ogrozilo preživljanja davčnega zavezanca. Zato pogoji za odobritev odpisa davčnega dolga iz prvega odstavka 101. člena ZDavP-2 niso podani.

14. Ker torej sodišče nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo odločbe, ni našlo, je potrdilo izpodbijano odločitev kot pravilno in zakonito ter tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so pravno relevantna dejstva med strankama nesporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).