Jedro

Zgolj manjša omejena gibljivost ledvene hrbtenice, če ni hkrati izkazana omejitev pri življenjskih aktivnostih, ne predstavlja pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

Da gre za pravno priznano škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, mora biti podana poleg objektivnega elementa škode, ki se kaže v zmanjšanju življenjske aktivnosti, tudi subjektivni, to so duševne bolečine zaradi tega zmanjšanja. Če tega ni, potem kljub obstoju objektivnega elementa, ne gre za pravno priznano škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je s sklepom zaradi delnega umika tožbe v višini 500.000 SIT (2.086,46 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2006 dalje do plačila postopek v tem delu ustavilo (točka 1 izreka), s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.098,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2006 dalje do plačila ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 500.000 SIT od 26. 3. 2006 do 17. 10. 2006 (točka 2 izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 3 izreka). Obenem je toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 458,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka 4 izreka).

Tožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo višji tožbeni zahtevek in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je bil telesno poškodovan 23. 12. 2004 pred gostinskim lokalom X, zavarovancem toženke. Med hojo je po stopnicah padel na hrbet in si poškodoval ledveni del hrbtenice. Po škodnem dogodku je bil pregledan v KC Ljubljana, kjer je navajal bolečine v ledvenem delu hrbtenice in mravljinčenje v desni nogi. Predklon in odklon sta bila omejena in boleča. Rentgen je pokazal izravnano lumbalno lordozo, prejel je injekcijo Ketonala, lumbalno TENS, svetovali so mu tudi počitek. Ob pregledu je bila postavljena diagnoza: udarnina in zvin ledvene hrbtenice. Tožnik nadalje navaja, da je glede na mnenje izvedenca medicinske stroke, travmatologa F. M. Z., ki je bil postavljen v obravnavani zadevi, podal vlogo z dne 29. 1. 2009, s katero je izvedensko mnenje v pretežni meri sprejel, ni pa se strinjal z oceno fizičnih bolečin, saj so bila bolečinska obdobja daljša, intenziteta pa višja. Pojasnjuje, da so se po nezgodi začele pojavljati bolečine v križu, mravljinčenje v obeh nogah, prav tako otekanje obeh nog. Zaradi obravnavane nesreče dne 13. 12. 2004 je tožnik opravil vse preiskave, na katere je bil napoten. Poudarja, da mu nogi še vedno zatekata in se pojavljajo bolečine. Po njegovem mnenju je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prenizka, saj ne predstavlja pravične denarne odškodnine glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti opozarja, da je sodni izvedenec pri njem ugotovil omejeno gibljivost ledvene hrbtenice. Ta je posledica predmetnega škodnega dogodka. Navedena okoliščina, vključno s še vedno prisotnimi fizičnimi bolečinami, ga ovira, najpogosteje pri delu v prisilnih držah, hitrih gibih, pri fizičnih aktivnostih in naporih. Omejen pa je tudi pri preživljanju svojega prostega časa. Ker ga omejenost v ledvenem delu hrbtenice moti in ga v tem predelu še vedno boli, je moral vse svoje aktivnosti omejiti. Zato meni, da mu iz tega naslova pripada odškodnina. Priglaša še pritožbene stroške.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v obravnavani zadevi s tožbo zahteval plačilo odškodnine za negmotno in gmotno škodo, ki jo je utrpel, ko se je dne 13. 12. 2004 telesno poškodoval pred penzionom X, zavarovancem toženke. Tega dne je zaradi neočiščenih oziroma spolzkih stopnic padel na hrbet in si poškodoval ledveni del hrbtenice. Med pravdnima strankama ni bila sporna protipravnost ravnanja njenega zavarovanca in njegova krivdna odgovornost. Med pravdnima strankama je bilo sporno le, kakšna škoda je tožniku nastala in ali je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem zavarovanca toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo 208,65 EUR (kot je zahteval) in nepremoženjsko škodo za utrpele telesne bolečin in nevšečnosti med zdravljenem v višini 2.600 EUR (zahteval je 4.172,93 EUR) ter strah 600 EUR (zahteval je 834,59 EUR), ni pa priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (2.503,76 EUR), saj je ugotovilo, da mu zaradi obravnavane nesreče niso nastale trajne posledice, zaradi katerih bi bile njegove življenjske aktivnosti zmanjšane.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju spec. travmatologa F. M. Z., je tožnik ob padcu utrpel udarnino in zvin ledvene hrbtenice. S pomočjo izvedenca je ugotovilo tudi nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne. Dokazna ocena je prepričljiva in celovita, saj je sodišče prve stopnje ocenjevalo in presojalo vse dokaze v skladu s 8. členom ZPP. Pritožba tožnika sicer zatrjuje, da so telesne bolečine trajale dlje, kot je to ugotovil izvedenec, in da je opravil vse preiskave, na katere je bil napoten zaradi utrpele poškodbe, vendar takšnim trditvam, ki niso podprte z nobenim dokazom, ni mogoče slediti. Ne drži, da je tožnik opravil vse preiskave, na katere je bil napoten. MRI preiskave zaradi strahu pred klavstrofobijo ni opravil. Glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin je izvedenec v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 13. 3. 2009 na podlagi zdravstvene dokumentacije in upoštevajoč pripombe tožnika, podane v vlogi z dne 29. 1. 2009, ugotovil, da so hude telesne bolečine trajale 4 dni, srednje hude 30 dni in lažje telesne bolečine 20 dni. Izvedenec je ocenil, da so srednje hude in lažje telesne bolečine glede na številne recepte za protibolečinske tablete trajale tako dolgo, kot je tožnik vztrajal v pripombah. Da je bilo bolečinsko obdobje hudih telesnih bolečin, ki so po ugotovitvah izvedenca trajale 4 dni, daljše, tožnik ni z ničemer izkazal. Sodišče prve stopnje je pri tem izčrpno pojasnilo, zakaj ne verjame tožniku, da so trajale vsaj en teden. Z oceno o neprepričljivosti njegove izpovedi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pri tem tudi ne gre prezreti, da je tožnik v tožbi in v pripravljalni vlogi različno zatrjeval glede trajanja bolečin hude intenzitete.

Neutemeljeni so tudi očitki tožnika, da se telesne bolečine še vedno pojavljajo, smiselno torej, da bo škoda trajala tudi v prihodnosti. Po 182. členu OZ sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino za bodočo škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Ugotovitev o obstoju bodočih bolečin namreč ne izhaja iz izvedenskega mnenja, ki ima zaradi strokovnosti in objektivnosti odgovorov izvedenca večjo težo kot trditev tožnika. Ta ni potrjena niti z ostalimi listinskimi dokazi v spisu. Če bi bilo stanje res takšno, kot ga zatrjuje tožnik, bi to gotovo izhajalo tudi iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je upošteval izvedenec pri izdelavi mnenja. MRI preiskave, ki bi to lahko potrdila, pa tožnik ni opravil. Pritožbeno sodišče soglaša z obširno in prepričljivo dokazno oceno prvega sodišča, da tožnik ni dokazal, da sta otekanje nog in bolečina v predelu križa še vedno prisotna kot posledica obravnavane nesreče, in jo v celoti sprejema ter se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Tožnik tako ni izkazal, da bo gotovo v bodočnosti trpel bolečine in nevšečnosti, saj izvedenec njihove verjetnosti ni potrdil. Zato bodoče škode ni bilo mogoče upoštevati pri odmeri pravične denarne odškodnine v okviru telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče sodi, da tožnik ni upravičen do višjega zneska odškodnine za telesne bolečine, kot mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje, ki je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju in upoštevalo tudi tožnikovo (sicer neprepričljivo) izpoved. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trajnost in intenziteto bolečin zaradi udarnine in zvina ledvene hrbtenice, prav tako tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Višina odškodnine iz tega naslova je po oceni pritožbenega sodišča v skladu s 179. členom OZ, saj ustreza okoliščinam konkretnega primera (načelo individualizacije), primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava za tovrstne poškodbe in je tako materialnopravno pravilna. Za zvišanje odškodnine, kot se zavzema pritožba, torej ni materialnopravne podlage.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni ne objektivne in ne subjektivne pravne podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je res ugotovil, da ima tožnik manjšo omejeno gibljivost ledvene hrbtenice, vendar pa tožnik prezre, da so na takšno stanje vplivale vsaj tri poškodbe ledvene hrbtenice v obdobju osmih let pred predmetno poškodbo, zaradi česar po mnenju izvedenca sploh ni mogoče oceniti, kolikšen bi bil delež vsake poškodbe (torej tudi obravnavane) pri tej omejeni gibljivosti. Nenazadnje pa iz izvedenskega mnenje izhaja, da je takšna manjša omejena gibljivost v mejah normalne vrednosti (glej izvedensko mnenje na list. št. 35). Zgolj manjša omejena gibljivost ledvene hrbtenice, če ni hkrati izkazana omejitev pri življenjskih aktivnostih, ne predstavlja pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da pritožnik, kljub svoji izpovedi, da zaradi obravnavane nesreče določenih aktivnosti ne more več opravljati oziroma jih opravlja s povečanimi napori, ni dokazal trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na ugotovitve izvedenca, da so preiskave, ki jih je tožnik opravil, izključile poškodbe živčevja (ki tako niso potrdile, da je predmetna poškodba zapustila kakšne trajne posledice) in na tožnikove kontradiktorne (in različne) izpovedbe o tem, da je pri svojih aktivnostih in opravilih omejen, ki so v nasprotju z ostalimi dokaznimi postopki, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da so mu zaradi obravnavane poškodbe ostale trajne posledice, zaradi katerih so njegove aktivnosti omejene. Omejena gibljivost ledvenega dela, ki sicer predstavlja trajno funkcionalno okvaro, je lažje stopnje, zaradi katere pa je tožnik po mnenju izvedenca še vedno sposoben za svoje delo (vojaka). Da tožnik zaradi predmetne poškodbe (s 13. 12. 2004) ne more več telovaditi (kar naj bi bil razlog opustitve dela vojaka), ne potrjujejo nobeni dokazi. Iz izvida z dne 13. 6. 2005, ki se nanaša na zdrs po stopnicah dne 11. 6. 2005, je razvidno, da je tožnik pred tem telovadil. Tožnik je sicer izpovedal, da prej ni telovadil, vendar ni vedel, zakaj ni telovadil, „lahko da zato, ker mu je priletela lopata v koleno“. Tožnik sploh ni potrdil, da bi bilo razlog za prenehanje telovadbe (in s tem delo vojaka) obravnavana poškodba. Sodišče prve stopnje pa je tudi prepričljivo in življenjsko sprejemljivo obrazložilo, zakaj ne verjame tožniku, da je omejen pri svojih športnih aktivnostih (izpodbijana sodba stran 5, 6. odstavek). Glede na vse navedeno je pritrditi sodišču prve stopnje, da ni mogoče zaključiti, da so zaradi obravnavane poškodbe življenjske aktivnosti tožnika resnično zmanjšane, zato tožnik do tovrstne odškodnine ni upravičen. Da gre za pravno priznano škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mora biti podan poleg objektivnega elementa škode, ki se kaže v zmanjšanju življenjske aktivnosti, tudi subjektivni, to so duševne bolečine zaradi tega zmanjšanja. Če tega ni, potem kljub obstoju objektivnega elementa, ne gre za pravno priznano škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trpljenja duševnih bolečin tožnik do zaključka glavne obravnave oziroma do izteka rokov iz 286. člena ZPP sploh ni zatrjeval, niti ni izpovedal, da bi bil zaradi omejene gibljivosti ledvene hrbtenice prizadet, zato je zahtevek neutemeljen in pravilno zavrnjen že iz tega razloga.

Glede višine prisojene odškodnine iz naslova prestanega strahu pritožba ne vsebuje nobenih konkretnih pritožbenih navedb. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu in nasploh v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le še v okviru uradno upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pri čemer ni ugotovilo takih pomanjkljivosti ali napak. Zato je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti pritožbo tožnika in potrditi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Zaradi neuspeha pritožbe pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.