Jedro

Tožnica ni končala poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi, vendar zakon zahteva za izgubo pravice do nadomestila več. Določa, da pride do takšne posledice (izgube pravice do nadomestila) v primeru, če zavarovanec iz neupravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.

V pogodbi o poklicni rehabilitaciji je bil določen rok za končanje poklicne rehabilitacije na Visoki šoli F. do 30. 9. 2013 in z Aneksom do 31. 3. 2014. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da že zaradi tega, ker je čas trajanja rednega študija na tej fakulteti tri leta skupaj z absolventskim stažem, to je do 30. 9. 2014, po podpisu Aneksa ni krivdnih razlogov za nedokončanje poklicne rehabilitacije na strani tožnice. Tožnica je bila tudi iz zdravstvenih razlogov upravičena do podaljšanja poklicne rehabilitacije do 30. 9. 2014. Zato tožena stranka ni imela podlage v 4. točki 80. člena ZPIZ-2 za svojo odločitev, da tožnici z 31. 3. 2014 ustavi izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2014 in št. ... z dne 22. 5. 2014, zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje (točka I izreka) in ji naložilo, da tožnici povrne stroške sodnega postopka v znesku 533,75 EUR v roku 15 dni (točka II izreka).

Socialni spor se nanaša na vprašanje, ali je toženka tožnici pravilno ustavila izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije z dnem 31. 3. 2014, čeprav je tožnica dne 17. 7. 2014 končala šolanje in diplomirala na Univerzi A., Fakulteti B., katere je končala v okviru pravice do poklicne rehabilitacije. Ker po programu fakultete traja dodiplomski študij, ki ga je obiskovala tožnica tri leta in še dodatno leto za absolventski stalež, je bil določen datum o poklicni rehabilitaciji neusklajen s programom šole. Tožnica je pred iztekom roka za končanje študija, ki je bil podaljšan z Aneksom št. ... k pogodbi o rehabilitaciji, že v marcu 2014 kontaktirala referenta toženke, toženka ni postopala po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami, ZUP) in ni omogočila tožnici, da bi zavarovala svoje pravice, temveč je s svojim postopanjem onemogočala uveljavljanja njenih pravic ter je tako odločitev tožene stranke o ustavitvi izplačila nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, preuranjena.

2. Pritožuje se toženka. Meni, da je sodišče vsebino in naravo vloge tožnice z dne 6. 3. 2014 napačno ocenilo. Sodišče ni obrazložilo dejstev v zvezi z zatrjevanim kontaktiranjem in iz katerega dokumenta kontakt izhaja ter, kaj je vsebina tega in gre tako za absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se odločitev sodišča v tem oziru ne da preizkusiti. Iz dokumenta z dne 6. 3. 2014 izhaja, da gre za obvestilo o izpolnjevanju obveznosti v zvezi s sklenjeno pogodbo o poklicni rehabilitaciji, s katero je tožnica toženko obvestila o opravljenih izpitih, o prijavi na izpit in, da ostalih izpitov v tem šolskem letu še ni mogla opraviti. Ni pa navedla oziroma zaprosila za podaljšanje roka zaključka poklicne rehabilitacije. Rok za zaključek poklicne rehabilitacije je bil z Aneksom z dne 11. 11. 2013 podaljšan do 31. 3. 2014. Rok je bistvena sestavina pogodbe in se šteje, da je pogodba razdrta, če ni izpolnjena v roku. Vlogi za podaljšanje, dani v mesecu aprilu 2014, ni bilo mogoče ugoditi, saj takrat pogodba ni več veljala. Pogodba je obligacijsko razmerje, zato ni mogoče izhajati iz določb upravnega postopka in iz načela 7. člena ZUP. Sodišče se je v zvezi z vprašanjem izpolnjevanja obveznosti iz pogodbe oprlo na ZUP in je zanemarilo pravice in obveznosti, ki izvirajo iz sklenjene pogodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tiste, ki jo pritožba očita v zvezi s kontaktiranjem tožnice z referentom toženke, kjer pritožba očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 30. 10. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote C. z dne 22. 5. 2014. S slednjo je bilo odločeno, da se tožnici ustavi izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije z dnem 31. 3. 2014 in da bo zavod ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo.

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnica na podlagi odločbe tožene stranke z dne 27. 10. 2010 invalidka II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo dietetičarke, s polnim delovnim časom, s stvarnimi razbremenitvami, od 14. 10. 2010 dalje. V juniju 2011 je bila sklenjena tripartitna pogodba o poklicni rehabilitaciji, s katero je bila tožnici omogočena poklicna rehabilitacija z izobraževanjem ob delu po programu „D.“, ki traja od 1. 10. 2010 do 30. 9. 2013. Po 1. točki prvega odstavka II. člena pogodbe se izpolnitev obveznosti v navedenem roku šteje kot bistvena sestavina pogodbe in se pogodba šteje za razdrto, če ni izpolnjena v tem roku. V mesecu novembru 2013 je bil sklenjen Aneks št. ... k citirani pogodbi, s katerim se je rok za zaključek poklicne rehabilitacije podaljšal do 31. 3. 2014. Iz potrdila o vpisu Fakultete B. Univerze A. z dne 7. 4. 2014 izhaja, da študijski program D. traja tri leta in dodatno leto, to je leto absolventskega staža, ko ima študent čas izdelati zaključno nalogo ter jo zagovarjati. Tožnica je v študijskem letu 2013/2014 vpisana v absolventski staž, s statusom študentke in sicer prvič s tem, da se študijsko leto prične 1. 10. 2013 in zaključi 30. 9. 2014. 7. Po podpisu Aneksa št. ... k pogodbi o poklicni rehabilitaciji je tožnica na toženko že dne 22. 11. 2014 naslovila vlogo iz katere izhaja, da se je v vseh teh treh letih trudila, da je končala vse letnike in da absolventski staž, ki ga prvič nastopa traja uradno do konca šolskega leta. Da je sicer v njenem interesu, da študij konča čimprej vendar ji ni znano, ali bodo sploh izvedeni vsi izpitni roki v tem času in ali ji bo uspelo izpite in vse opraviti v prvem roku. Tožnica je s priporočeno pošiljko dne 7. 3. 2014 toženko obvestila, da je v tem času opravila dva izpita, da ima en izpit v petek 14. marca, ostalih izpitov pa v tem šolskem letu ni mogla opraviti. Iz dopisa toženke tožnici z dne 2. 4. 2014 izhaja, da toženka ugotavlja, da je rok za zaključek poklicne rehabilitacije bil podaljšan do 31. 3. 2014 in da poklicne rehabilitacije tožnica ni zaključila, ter da mora za morebitno ponovno podaljšanje roka za ključka poklicne rehabilitacije podati pismeno vlogo prošnjo v kateri naj navede razloge, zakaj poklicne rehabilitacije še ni zaključila, dostaviti potrdilo šole o vseh doslej opravljenih študijskih obveznosti in navesti katere študijske obveznosti mora še opraviti, da bo poklicna rehabilitacija uspešno končana (kratek dopis šole). Tožnico je toženko pozvala, da zahtevano dostavi na območno enoto nemudoma. Tožnica je na podlagi navedenega toženki dne 9. 4. 2014 podala prošnjo za dokončanje študija. V njej navaja, da prosi, da se ji omogoči dokončati študij v rednem roku šole (v predčasnem roku zaradi vseh zadržkov iz prejšnjih let in ne razpisanosti rokov v tem letu, ni bilo mogoče). Študij želi dokončati do konca rednega absolventskega staža. Toženka je nato začela postopek za podaljšanje, kar izhaja iz zaprosila za izvedensko dopolnilno mnenje z dne 24. 4. 2014, na podlagi katerega naj invalidska komisija poda mnenje ali obstajajo zdravstveni razlogi za podaljšanje poklicne rehabilitacije. Dne 25. 4. 2014 je k tožnici naslovila vlogo z zahtevo, da dostavi specialistične izvide iz leta 2011, 2012, 2013 in 2014. Navedeni izvidi so bili k toženki posredovani s priporočeno pošiljko z dne 8. 5. 2014. Toženka je pridobivala podatke o bolniški odsotnosti tožnice v letu 2013 in 2014, s strani lečeče zdravnice tožnice E.E., katero je naprosila, da dostavi podatke o bolniški odsotnosti v letu 2013 in 2014, katere potrebuje zaradi podaljšanja poklicne rehabilitacije iz zdravstvenih razlogov. Navedeni podatki so toženki bili posredovani dne 14. 5. 2014, dopolnilno izvedensko mnenje je bilo narejeno dne 15. 5. 2014. Iz mnenja izhaja, da izvedenca ocenjujeta, da je iz zdravstvenih razlogov upravičena do podaljšanja poklicne rehabilitacije do 30. 9. 2014. Dne 21. 5. 2014 je tožena stranka tožnici posredovala dopis, da ugotavlja, da do 31. 3. 2014 tožnica poklicne rehabilitacije ni zaključila, vlogo z dne 9. 4. 2014 pa je vložila po prenehanju veljavnosti pogodbe o poklicni rehabilitaciji, ki je bil nazadnje določen z dnem 31. 3. 2014. Ker je rok bistvena sestavina pogodbe, je pogodba z navedenim dnem tudi prenehala veljati in bo tožnici izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije ustavljeno. Navedeno je toženka storila z izpodbijanima odločbama.

8. Poklicna rehabilitacija kot celostni proces v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, je ena izmed pravic iz invalidskega zavarovanja (70. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2). Natančnejši pogoji glede oblike in načina poklicne rehabilitacije, rokov za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, se določijo v pogodbi, ki jo sklenejo zavod, delodajalec ali Zavod RS za zaposlovanje ter zavarovanec (77. člen ZPIZ-2). V tej pogodbi se določijo tudi medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Zavarovancu, ki se usposablja oziroma izobražuje za drugo delo pripada tudi nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije in sicer od nastopa pa do končanja poklicne rehabilitacije (80. člen ZPIZ-2). V skladu s 4. točko 80. člena ZPIZ-2 zavarovanec izgubi pravico do nadomestila, če v 15 dneh po vročitvi ne podpiše pogodbe iz 77. člena tega zakona ali če ne izpolnjuje v njej določenih obveznosti, ali če v določenem roku iz neupravičenih razlogov, ki so določeni v pogodbi iz 77. člena tega zakona, ne nastopi ali ne končna poklicne rehabilitacije.

9. Glede na prej navedeno pravno podlago je tako sodišče presojalo, ali je tožnica izgubila pravico do nadomestila v skladu s 4. točko 80. člena ZPIZ-2 oziroma, ali so na njeni strani bili podani pogoji navedeni v tem členu, da bi prišlo do izgube ene izmed pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (nadomestila za čas poklicne rehabilitacije). Tožena stranka je z odločbama ugotovila, da je tožničina prošnja za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji bila dana prepozno, po poteku same pogodbe, ta takrat naj več ne bi veljala.

10. Izpolnitev obveznosti v dogovorjenem roku je v sklenjeni pogodbi o poklicni rehabilitaciji v 1. točki II. člena določen kot bistvena sestavina pogodbe in se pogodba šteje za razdrto, če ne bo izpolnjena v tem roku. Navedeno določilo ustreza 104. členu Obligacijskega zakonika, ki z navedeno določbo uveljavlja najhujšo sankcijo, ki nastopi zaradi neizpolnitve obveznosti iz dvostranske pogodbe. Pri tem se izhaja iz domneve, da kasnejša izpolnitev za pogodbo zvesti stranki nima več nobenega pomena, če je čas izpolnitve dogovorjen kot bistveni element obveznosti. Vendar v danem primeru, izhajajoč že iz samega namena poklicne rehabilitacije ter tudi določb V. in VIII. te pogodbe ni mogoče sklepati, da bi v primeru poklicne rehabilitacije kasnejša izpolnitev pogodbe ne imela več nobenega pomena za toženko. Takšno tolmačenje pogodbenega določila je v nasprotju z namenom poklicne rehabilitacije in tudi v nasprotju s samimi temeljnimi določbami ZPIZ-2. Iz njih namreč izhaja, da se lahko trajanje poklicne rehabilitacije ustrezno podaljša z aneksom, če postane zavarovanka med trajanjem poklicne rehabilitacije začasno nezmožna za delo po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in traja taka nezmožnost neprekinjeno daljši čas. Prav tako lahko zavod iz utemeljenih razlogov določi zavarovanki dodatni rok za izpolnitev obveznosti, ki se dogovori z aneksom. Navedeno je tudi skladno s 4. točko 80. člena ZPIZ-2, ki določa v katerih primerih zavarovanec izgubi pravico do nadomestila. V danem primeru je pravilna ugotovitev toženke, da tožnica ni končala poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi, vendar zakon zahteva za izgubo pravice do nadomestila več. Določa, da pride do takšne posledice (izgube pravice do nadomestila) v primeru, če zavarovanec iz neupravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.

11. V pogodbi o poklicni rehabilitaciji je bil določen rok za končanje poklicne rehabilitacije na Visoki šoli F. do 30. 9. 2013 in z Aneksom do 31. 3. 2014. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da že zaradi tega, ker je čas trajanja rednega študija na tej fakulteti tri leta skupaj z absolventskim stažem, to je do 30. 9. 2014, na kar je tožnica toženko ustrezno opozorila že 22. 11. 2013, po podpisu Aneksa št. ..., ni krivdnih razlogov za nedokončanje poklicne rehabilitacije na strani tožnice. Nadalje je tudi iz postopka vodenega pri toženi stranki s strani izvedenskega organa bilo ugotovljeno, da je iz zdravstvenih razlogov upravičena do podaljšanja poklicne rehabilitacije do 30. 9. 2014. Že iz navedenih razlogov tožena stranka ni imela podlage v 4. točki 80. člena ZPIZ-2 za svojo odločitev, da tožnici z 31. 3. 2014 ustavi izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije in je prvostopenjsko sodišče pravilno razsodilo, da se zadeva vrne toženki v ponovno upravno odločanje z ustreznim napotilom (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Prvostopenjskemu sodišču tudi ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi obrazložilo dejstev v zvezi s samim kontaktiranjem tožnice.

13. Iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je tožnica v mesecu marcu 2013 kontaktirala z referentom toženke, tako pisno kot telefonično. O sami naravi njene vloge z dne 9. 3. 2014, ali gre zgolj za sporočilo ocen o opravljenih izpitih ali za vlogo za podaljšanje roka, pa je bila v dvomu tudi sama toženka, kar izhaja tudi iz pisne korespondence med delavcema toženke G.G. in H.H. v začetku meseca junija 2014. S strani pravne službe je bilo dano mnenje, da v kolikor se oceni, da je sporočilo šteti kot prošnjo za podaljšanje, je potrebno upoštevati dopolnilno mnenje IK in bi bilo mogoče Aneks tudi pravno parafirati.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.